Zdrsi čez vdolbine

.

Živemu človeku se vse zgodi, pravijo modreci. Tako tudi mojo pozornost včasih pritegnejo zvoki, ki nimajo kaj dosti skupnega s siceršnjimi pilastri soundtracka mojega življenja. Tokrat je izven postavljenih okvirjev nase opozoril domači hiphop kolektiv T-Set, ki združuje prvoborce iz ljubljanskih naselij Koseze in Trnovo. V preteklih letih so sodelovali pri nastanku plošč številnih drugih izvajalcev, po nekajmesečnem zatišju pa so končno izdali težko pričakovani prvenec, svoj presenetljivi zvarek zelenega čaja, ki močno izstopa iz siceršnje hiphop produkcije s sončne strani Alp.

Že ob prvem poslušanju je jasno da bMD, Ballau in Bobi Vejn, trije emsiji s povsem različnimi, hitro prepoznavnimi glasovi in stili, tvorijo razgibano besedno igrišče, prilepljeno na domišljene glasbene podlage, ki povezujejo dinamiko treh vokalnih osebnosti v trdno tkivo in se gibljejo od prefinjenega chillouta do preizkušenih ritmov stare šole, čajanko pa dodatno začini še DJ SSF z mojstrskimi skrečerskimi izleti v neznano.

.

Na plošči ni čutiti pretirane samohvale in poudarjanja lažnih gangsterskih korenin, kot je to sicer značilno za večino rimoklepalcev, ki svoj navdih črpajo iz pregovorne Ulice, kjer se pred pravico močnejšega umaknejo ustaljena pravila poštirkane družbe. Za T-Set Ulica ni dramatiziran boj na življenje in smrt, v katerem pokajo AK-ji in mimo ušes švigajo copkiller naboji, temveč le še ena platforma, na kateri streetwise poznavalski posamezniki izkoriščajo svojo iznajdljivost za doseganje lastnih interesov in uživaško preganjajo dolgčas, ki ga generira in zapoveduje establišment. Rezultat je v slovenskem hiphopu redko slišana zrelost, saj T-Set svoje neizpodbitne kilometrine ne postavljajo v prvi plan, temveč pustijo, da le-ta naravno polzi iz njihovih tekstov.

„Prihajam is tm k zmagovauci zgubijo,” pravi Ballau. „Namest mladih upov zdej pržigamo sveče,” mu pritrdita Bobi in BMD. Fluidno izmenjavanje tematik, v katerem ni čutiti prisiljenega pesimizma in pljuvanja čez vse in vsakogar. Zdi se, kot da si je za hiphop značilna ulična romantika razširila obzorje in zajadrala v svet, v katerem so protagonisti prišli do točke, ko mladostniško naivnost zamenja pikra samozadostnost. V razgibanem kraljestvu T-Set ni podrejanja situaciji in uporništva brez razloga, so le zgodbe v neoporečnem povej tko k je slogu, ki poslušalcu namesto pridige servirajo izkušnje.

Seveda ne morem mimo izkazane ljubezni do rastline značilnih zelenih lističev, ki za T-Set predstvalja eskapizem in hkrati tudi inspiracijo za njihove bitstrit dogodivščine. Med na albumu zajetimi uličnimi izseki, kjer v ustih prevladujejo bakle in džoliji, umirjena Marija izstopa tako po liričnih rimah, kot po naravnejši glasbeni podlagi, in je kot taka primerna tudi za širšo publiko.

.

.

T-Set so se s pričujočim izdelkom predstavili brez bombastičnih najav in samoponižujočega hrepenenja po blišču estrade ter na najboljši možen način dokazali, da se z lastno relevantnostjo v pomanjkanju novih idej ukvarjajo le tisti, ki so svoje že davno povedali. Pozitivna stran njihovega pristopa se kaže tudi v dejstvu, da se pri občasnih resnejših temah izogibajo nepotrebnemu kompleksu rešiteljev sveta in patetiki, ki ponavadi spremlja angažirane dušebrižnike. Najboljši primer povedanega je moj nesporni favorit Vidš kar ne vidš, odlično izpeljana narobesvet izštevanka, v kateri z rafali besed brez milosti pokosijo običajne osumljence bednega vsakdana.

T-Set so izpolnili večletna pričakovanja in odličen skupek posnetkov združili v konceptualno celoto, iz katere kljub razlikam med koseškim in trnovskim izrazoslovjem izžareva kolektivno srce, ki zagotavlja, da bodo zmaji u lublan še dolgo bruhali ogenj. Sveže, kvalitetno in dovolj nepretenciozno, da pritegne tudi skeptike. Definitivno najboljši slovenski hiphop album tega tisočletja.

.

17. februar 1995. Na parkirišču dvižnega mostu čez reko Severn, razvpite odskočne deske premnogih samomorilcev, je policija opazila zapuščeni Vauxhall Cavalier srebrne barve. Njegov lastnik Richey James Edwards, član kvarteta Manic Street Preachers, ki je nekaj let poprej z mešanico družbenega aktivizma in arhaičnega rokenrol glamurja kot strela z jasnega udaril na britansko glasbeno sceno in poskušal odpihniti plesno-psihadelične apolitične zvoke Madchestra, je bil pogrešan že od prvega februarja.

Kot avtor njihovega manifesta, glavni tekstopisec in piarovec je Richey predstavljal obraz benda, čeprav v glasbenem smislu ni prispeval ničesar. Nikoli namreč ni skrival dejstva, da je praktično brez kakršnegakoli glasbenega znanja in da ima kitaro oprtano bolj ali manj le za okras, saj se je opisano stanje povsem skladalo z njegovo nihilistično idejo o razgradnji in dokončnem uničenju rokenrola, v kateri mitizirana glasbena persona popolnoma prevlada nad vsebino. Richey se je zavedal moči propagandne provokacije in jo tudi s pridom izkoriščal. Verjetno najbolj znanemu incidentu, ko si je med intervjujem za glasbeno revijo NME zaradi novinarjevih nenehnih vprašanj o avtentičnosti benda z britvico v roko vrezal znameniti “4 REAL”, so sledile številne medijske manipulacije in bizarne domislice, med katerimi mi je najbolj simpatična zahteva, da se njihov prvenec ovije v smirkov papir, da bo uničil vse ostale plošče v poslušalčevi zbirki. V ustvarjanju publicitete ni zaostajal niti basist Nicky Wire, ki je med nastopom na znamenitem festivalu Glastonbury, ponosu angleške glasbene tradicije, prešerno izjavil, da bi čez ta kup dreka morali zgraditi obvoznico. Ah, to so bili časi!

.

.

Člani benda so se zavedali, da je v moderni dobi tudi intelektualizem le stvar predstave občinstvu. Svoje sporočilo so strnili pod krilatico Culture, alienation, boredom and despair, ki jo je spremljal intenziven občutek nujnosti, kot da bi vedeli, da načrtovani sistem ne bo dolgo trajal. Preveč velikih besed za en verz, preveč velikih idej za eno pesem, pristop k vsakemu nastopu kot zadnjemu, z obveznim zaključnim uničevanjem inštrumentov - vse to so bili Manic Street Preachers v svoji naivno-subverzivni zgodnji fazi. Sinteza dolgočasnega rudarskega mesteca v južnem Walesu in vsrkavanja kupov knjig, plošč in videokaset je povzročila, da Richeyjeva besedila niso bila oblikovana kot kohezivna celota, temveč so nastala iz fragmentacije vplivov, v kateri so imeli izdelki popkulture enako težo kot klasiki iz politične in literarne zgodovine, tako da se je pogosto zgodilo, da so se Karl Marx, Kate Moss, Yukio Mishima, The Clash, Albert Camus, Fidel Castro, Harold Pinter, Kevin Carter, Bret Easton Ellis, Madonna, Stephen Hawking, Slyvia Plath, Public Enemy, J.G. Ballard, Noam Chomsky in Traci Lords znašli v isti pesmi.

Richey je skozi celoten staž v bendu trpel za melanholično odtujenostjo, ki so jo dodatno stopnjevali problemi z alkoholom, depresijo in anoreksijo. Tudi njegovi vzorniki - Ian Curtis, polkovnik Kurtz iz Apocalypse now in Johnny iz Leighove mojstrovine Naked - so nadgrajevali slutnjo, da se mu stvari ne bodo izšle. Po zaključku zdravljenja na prestižni kliniki Priory je dan pred odhodom na ameriško turnejo pobegnil iz hotela in za seboj izbrisal vse sledi. Po burni medijski obravnavi in večletni neuspešni kriminalistični preiskavi so ga v novembru 2008 tudi uradno razglasili za mrtvega. Od njegovega izginotja je točno na današnji dan preteklo 15 let.

Poleg neskončnih brzic ugibanj je Richey za sabo pustil tudi zvezek pisarij, ki so nihale med zaključenimi zapisi in nepovezanimi utrinki. Ostali trije člani so jih po štirih albumih, ki so jih posneli brez njegovih besedil, končno uglasbili v Journal for plague lovers, ki je vsaj zame eden najbolj prezrtih albumov lanskega leta. Gre za mogočen glasbeni monolit, ki daje občutek, da po daljšem obdobju bolj komercialno usmerjenega uličnega pridiganja besede zopet bose plešejo po razbitinah kristalnih kozarcev in z iztegnjenim sredincem vrtajo v anus zlagane morale. Richeyjeva zapuščina živi svoje življenje, zares in za vedno, v spomin in opomin, da smrti ni treba vedno enačiti s koncem. Hvala, Manic Street Preachers!

.

.

Oh mummy, what’s a sex pistol?

.

Nikita Hruščev je nekoč izjavil, da so politiki povsod enaki - mostove gradijo tam, kjer ni rek. Vtikanje dolgega nosu države na področja, kjer za državno intervencijo ni nobene potrebe, je ljudi navadilo na subtilen državni paternalizem, kar ima za posledico vzpon močnih voditeljskih figur psevdodiktatorskih kvalitet, ki so mnogokrat tudi brez vsakršnega znanja ali praktičnih izkušenj s področij, na katera jih upoštevajoč volilni rezultat in politični barometer pahne vsakokratna koalicijska matematika.

Bivši minister za javno upravo dr. Gregor Virant je na svojem področju strokovnjak, to je nesporno, zadnje čase pa opažam, da se vedno bolj profilira tudi kot politik, morda celo kot nekdo, ki bi nekoč lahko prevzel primat na desnosredinski strani političnega spektra. To me seveda nikakor ne moti in tudi nov imidž s črnim pulijem mi je kot protiutež ustaljenim kravatarskim uniformam dokaj simpatičen. Po koncu mandata se je zavihtel na vrh Zbora za republiko, s čimer je potrdil moje sume, da ima v politiki večje ambicije, čeprav formalno ni član nobene politične stranke. Se nam v prihodnosti morda obeta strokovnjakov polna politična smetana brez puhlih populizmov, laži in drugih neetičnih ravnanj?

Malo verjetno. Spomnimo se, da se je v obdobju ministrovanja poleg intenzivne reorganizacije javne uprave Virant ukvarjal tudi s pedagoškim delom, javni uslužbenki na ministrstvu, najbrž svoji tajnici, pa je naročil, da med delovnim časom sprejema klice študentov, ki jim predava na zasebni Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije. Virantova razlaga je bila, da gre za rešitev v korist študentov in da njegove pedagoške obveznosti v ničemer ne bremenijo proračuna. Morda je to celo res, mene pa vseeno zanima, kaj bi rekel moj delodajalec, če bi naša tajnica v času službenih ur sprejemala naročila za moje honorarno popoldansko delo.

V poplavi vseh afer drugih politikov bi taka manjša črna pika verjetno ostala neopažena, če ne bi bil ravno Virant avtor etičnega kodeksa prejšnje vlade, ki ga je takratna oblast metala pod nos svojim moralno podhranjenim predhodnikom. Nedavno pa sem na Razgledih prebral intervju, ki me je znova opomnil, da v politiki ni nedolžnih in da je neetičnost le lastnost, ki se očita drugim. Na izrecno vprašanje novinarja Jureta Aleksiča v zvezi s prejemanjem nadomestila za ministrsko plačo, je Virant namreč odgovoril:

“Izkoristil sem tisto leto, ki mi je po zakonu pripadalo. Trenutno delujem kot »prosti strelec«, formalna zaposlitev pa se mi obeta konec januarja … Hja, če imaš po zakonu neko pravico, zakaj je ne bi izkoristil? … Ker sem prej štiri leta družino na nek način pošteno puščal na cedilu, sem se ji zdaj vsaj malo oddolžil tako, da sem od države vzel, kar mi po zakonu pripada. In moram priznati, da nimam na ta račun nič slabe vesti.”

Zveni kar malo pravljično. Moram priznati, da me je zakonska ureditev te pravice začela zanimati, zato sem pobrskal po področnih predpisih. V skladu z Zakonom o Vladi Republike Slovenije se za pravice ministrov po prenehanju mandata smiselno uporabljajo določbe Zakona o poslancih, 38. člen le-tega pa določa:

“Poslanec, ki mu je prenehal mandat in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, niti ni izpolnil pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, ima pravico do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi opravljal funkcijo, dokler se ne zaposli oziroma dokler ne izpolni pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, vendar najdlje eno leto od prenehanja mandata.”

Najbrž nisem edini, ki vidi neskladje med zakonskim besedilom in Virantovo interpretacijo. Zakon izrecno navaja, da ima bivši minister pravico do nadomestila plače le, če se ne more zaposliti iz objektivnih razlogov. Namen zakonodajalca je povsem jasen, zato me izredno čudi, da Virant javno razlaga, kako je od države vzel, kar mu po zakonu pripada. Načrtno izogibanje zaposlitvi namreč ne pomeni, da se nekdo ne more zaposliti in da ne more dobiti zaposlitve iz objektivnih razlogov, še posebej, če v tem času zaseda funkcijo direktorja projektov na Inštitutu za javno pravo in predava na zasebni fakulteti. Še bolj pa je presenetljivo Virantovo sklicevanje na družino, saj nadomestilo, katerega namen je omogočiti čim blažji prehod bivšega ministra v novo zaposlitev, očitno dojema kot plačan dopust oziroma nagrado za svoje razdajanje v splošno korist družbe, kar me spominja na neke povsem druge čase.

Seveda se bivšim ministrom ni potrebno prijaviti na zavodu za zaposlovanje in se podrediti njihovim pravilom in omejitvam (o pravici do nadomestila plače odloča Državni zbor), zato njihovega truda v zvezi s pridobivanjem zaposlitve in upravičenosti prejemanja nadomestila plače tudi nihče sistemsko ne preverja, kar pomeni, da gre v praksi le še za eno lex imperfecta, nepopolno pravno določbo brez učinkovitega nadzora in sankcije. V tej luči Virantovo ravnanje najbrž res ni pravno sporno, po drugi strani pa tovrstne interpretacije v lastno korist, s katerimi svoje okoriščanje opravičuje neukim volivcem, nikakor ne pritičejo pravnemu strokovnjaku in resnemu politiku. Žal je opisano izigravanje namena zakonskih določb pri najvišjih političnih akterjih postalo stalnica, ki se ji ne posveča potrebne pozornosti. Dejstvo je tudi, da pri zlorabi pravic po preteku mandata Virant še zdaleč ni edini¹ in da v zvezi s tem vprašanjem politični akterji držijo skupaj, ne glede na strankarsko pripadnost, vendar pa bi od doktorja pravnih znanosti, ki na politični sceni zelo rad komentira neprimernost drugih, pričakoval več pometanja pred lastnim pragom, predvsem pa vsaj kanček morale. Očitno pa je bil njegov etični kodeks le prototip Golobičeve nove politike. In na ta račun - kot je povedal v intervjuju - očitno res nima slabe vesti.

1. po drugi strani pa se najdejo tudi taki, ki te pravice niso izkoristili [↩]

.

Novoletni čas ni ravno najprimernejši za sistematično spremljanje obvestil in dogodkov po svetu, še posebej kar se tiče partikularnih žanrov, zato ni nič čudnega, da me v teh dneh presenečajo novice, ki so v moderni dobi svetovnega spleta in bliskovite komunikacije dejansko yesterday’s news. Tako sem šele včeraj prebral, da se je v zadnjih izdihljajih preteklega leta za vedno poslovil avstralski podtalni glasbenik Rowland S. Howard.

Na glasbeno vzpenjačo se je vkrcal že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je s pridom izkoristil živahno punk sceno rodnega Melbournea in po krajših pit-stopih v srednješolskih skupinah še rosno mlad iz The Young Charlatans prestopil v The Boys Next Door. S seboj je poleg rohneče kitare prinesel kultno teenage angst mini-himno Shivers, s katero so fantje prvič resno opozorili nase in se nato celotno kariero, tudi po tem, ko so se preimenovali v The Birthday Party, skušali ogniti vsemu, kar bi vsaj malo spominjalo na klasično klavirsko balado.

.

.

Čudaški avstralski godci so se zares našli šele po selitvi v London in kasneje v Zahodni Berlin, kjer so njihove post-art aspiracije preplavile adrenalinskih šokov in avtentične drugačnosti željno publiko iz stranskih ulic. Čeprav je negoval prav posebno ljubeznen do kitarskega hrupa in kaotičnih aranžmajev, je Rowland predstavljal spevno stran benda, svoje šeststrunske bravure pa je najraje ovijal okrog minimalističnih basovskih linij Tracyja Pewa. Poleg napihnjenega ega, zacementiranega statusa začetnikov deathrocka in šrapnelov drog, s katerimi so jih nenehno zasuvali oboževalci iz bogatih umetniških krogov, so bile vedno bolj vidne tudi razjede razprtij, ki so skozi nebrzdani hedonizem daleč od doma počasi odtujevale člane skupine in ob koncu leta 1983 pripeljale do dokončnega razpada The Birthday Party.

Kljub temu, da so Nick Cave, Mick Harvey, Blixa Bargeld, ki je igral kitaro na Mutiny in Heaven, enem zadnjih posnetkov benda, in do neke mere celo Barry Adamson in Tracy Pew tudi po koncu rojstnodnevne zabave imeli plodovito skupno kariero, pa je Rowland ubral drugačno pot. Pridružil se je še enemu mojemu favoritu iz dežele tam spodaj, skupini Crime and The City Solution, nato pa je ustanovil kabarejsko-darkerske These Immortal Souls in v novem tisočletju posnel tudi dva odlična samostojna albuma ter s svojim edinstvenim pristopom vplival na celotno vojsko drugega vala gotskega rocka, kakor tudi na hrupneže Sonic Youth, Dinosaur Jr., The Jesus Lizard in shoegazer ikono My Bloody Valentine.

Imel je šele petdeset let.

.

R.E.M. so živ odraz venčka samozavesti, vztrajnosti in nepopustljivosti, s katerim lahko dosežeš, da gora pride k tebi, čeprav svoje smeri ne premakneš niti za ped, hkrati pa ohraniš kanček skrivnostnosti, ki te naredi še privlačnejšega. Sloneč na opisanih temeljih je soundtrack mojega odraščanja vseboval vse, kar sem potreboval. Michael Stipe me je že zelo zgodaj naučil, da je pot skozi življenje prijetnejša, če človek na luni posluša predvsem svojo intuicijo in zmagoslavno vihti megafon, s katerim plete popolne kroge znancev in prijateljev. V Michaelovi sobi zelene svetlobe je urbana lirika Louja Reeda srečala avtohtono južnjaško mistiko in naslikala sanjsko krajino nočnih vrtnarjenj, obnovitvenih zgodbic in gorečih rek, v katerih je za nočno plavanje potrebna tiha noč.

.

.

Michael je danes dopolnil pol stoletja. Po lanskih temačnih abrahamih je čas za posvetilo ustvarjanju s širšo paleto barv, ki jo introvertirani poet mrmrajočega glasu s pridom uporablja že trideset let in z besednjakom ukročenega kaosa zagotavlja, da se bomo ob koncu sveta kot ga poznamo, ko nam bo prodano nebo padlo na glavo, počutili nadvse fino. Še na mnoga leta!

.

Nadaljevanje lani začete tradicije novoletnih poslanic, dokončen zdrs čez vdolbine leta 2009, je priložnost za zlivanje žolča, pljuvanje po zatohlem in tolčenje po oblastniški piñati, pa tudi za samohvalo in muzanje nad lastnim veseljem. Paradoksalno je bilo to tudi leto, v katerem sem bolj kot kdajkoli prej opazil zaton bloganja kot alternativne oblike podajanja vsebin.

Debata o prihodnosti klasičnih občil ni mogoča brez omembe dna, ki ga je v iztekajočem se letu dosegla porumenela medijska greznica, ki jo v gnoju zasidrani akterji vsake toliko dodatno oplemenitijo s kakšnim karbamidom ali brezplačnim toaletnim papirjem. Montaža kracarij v službi političnega resničnostnega šova in brezsramna senzacionalizacija, ki je svet pahnila v kanal in onemogočila izhod, sta postali vodilo podajanja informacij, redki pokončneži plemenitih namenov pa umirajo zaradi politiziranih uredništev, pomanjkanja klikov ali razprtij, ki so onkraj njihovega razumevanja. Ne glede na format bodočih platform za sporočanje novic bo kvalitetno domače novinarstvo moralo pokazati bistveno več od viralnega političnega marketinga, plasiranih dezinformacij in povzemanj tujih idej, sicer bodo izgubili še tistih nekaj odjemalcev, ki v želji po branju pronicljivih in verodostojnih zapisov vztrajamo kljub očitnim smernicam medijske tabloidiotizacije.

Poleg utapljanja v medijskih izbljuvkih lahko kmalu pričakujemo tudi posledice pretiranih izpustov toplogrednih plinov. Okoljska problematika je že zdavnaj presegla vegansko kulinariko in objemanje dreves, intenziteta onesnaževanja narave pa narekuje ukrepanje ne glede na debate, ali se planet segreva ali ohlaja in ali so podnebne spremembe sploh posledica človekovega delovanja. Včasih se je nivo civilizacije presojal po tem, kako družba ravna s svojimi revnimi in ubogimi, v prihodnosti pa bo glavni zrelostni kriterij zasedla skrb za lastne smeti. Glede na stopnjo kolektivne zavesti današnjega sveta so bile možnosti uspeha nedavne københavnske pojedine enake možnostim obstoja snežinke v peklu, naš teflonski nedolžen-dokler-mu-krivde-ne-dokažejo okoljski minister pa ima tako ali tako pomembnejše, samoohranitvene skrbi.

Skrbi pa ima tudi država, v kateri se nepremišljeno delijo srebrni redi za zasluge in kjer oblast kot kakšna cehovska zbornica namesto primernih sankcij in učinkovitih ukrepov izreka impotentne javne opomine. V bizarnih domislicah neprekosljivi predsednik vlade je kljub samooklicani sijajni politični kondiciji pred vsemi razgalil svojo nesposobnost in se pri tem ni držal nepisanega pravila, da mora vse, kar se zgodi v slačilnici, tam tudi ostati. Pred nami se je razgrnil blišč praznih besed in luknjavih kašč, znotraj katerega smo žejni na poti čez vodo obsojeni na besednjak novega piara, medtem ko kriza neusmiljeno gloda naprej. Zadolževanje, zategovanje pasov in napoved, da bo v prihodnosti potrebno porušiti kakšno Kartagino ali požgati kak nič hudega sluteči Rim, se mi ne zdijo ravno zaupanja vredni ukrepi za izboljšanje gospodarskega stanja države. Najbolje bo, da si mlajše generacije v zasebne bilance vpišemo tudi (zaenkrat nevidne) davke za nespametnost, saj se vnaprej ve, kdo jih bo plačeval. Iz tega vidika je razumljivo, da je oblast na opozicijske pozive k pomladnim zborovanjem reagirala z burnimi in pretiranimi odzivi, ki izžarevajo strah, čeprav je povsem jasno, da je z odlogom napovedani val demonstracij predvsem stvar politične kalkulacije, ne pa poskus podoživljanja osamosvojitvenih procesov ali celo klic k oboroženi vstaji. Zlobneži bi lahko trdili, da se bodo z nadaljnjim odlašanjem nezadovoljneži dejansko lahko zbrali na ulici, ki bo nosila Titovo ime. Krog bo sklenjen, ljudstvu pa se še naprej ne bo obetalo nič dobrega.

Zgodovina opozarja, da je pred nami idealen čas za preganjavico in poudarjanje izrednega stanja. Nič čudnega torej, da se v javnosti prijemajo pravljice, v katerih so speči agenti izumrle tajne službe ponovno zasedli svoje rajone in državo potisnili v kameno dobo demokracije. Pretiravanja, ki očitno predstavljajo gonilno silo opozicije. Kako drugače bi sicer lahko razumeli nedavni poziv predsednice državnozborske komisije za človekove pravice žrtvam udbe, da ji pošljejo svoja pričevanja? Pri tem niti ni tako pomembno, ali je bila kršena državnozborska procedura, hujše se mi zdi, da opozicija tem ljudem ne obljublja nobene pomoči, temveč bi jih rada zgolj politikantsko izkoristila za svoje cilje. Še bolj pa bode v oči, da podobnih pozivov nismo slišali za aktualnejše kršitve človekovih pravic, tudi takih, ki so bile storjene v prejšnjem vladnem mandatu, marsikomu pa v ušesih še vedno odmevajo tudi odzivi političnih sopotnikov iste poslanke v zvezi z izbrisanimi in novim družinskim zakonikom, ki so prevzeli ustaljeni sovražni govor plemenitega komentarja. Normalno stanje za deželo, kjer sta predsednik komisije za preprečevanje korupcije in predsednik komisije, ki to področje pokriva v državnem zboru, milo rečeno izredno sporni figuri, nizkim plačam navkljub pa smo polnilci proračuna neto plačniki v evropsko blagajno, iz katere ponižno in zadržano vsrkavamo le ščepec tistega, kar bi z domišljeno oblikovanimi projekti, znanjem in kančkom vizije lahko prejemali. Tu ni levih in desnih, so zgolj nesposobni. Žal pa bo relevantna večina to spoznala ad Kalendas Graecas.

Svet je zopet v popolnem kontrastu z mojim počutjem. Izčrpen zrelostni izpit mi je uspelo prebroditi brez hujših psihičnih posledic, tako da se je nepreklicno vrnil čas za rokenrol, knjige, filme in vse, kar pokrije vmesne vrzeli. Z neskončnim nasmehom kraljujem na vrhu sveta in s svojo hobotničico uživam vsak trenutek posebej, vsake toliko pa primerno ratpackovsko opravljen z amigosi vržem kak poker, srknem kozarček ali dva gospoda Daniela in nedavno odkritega yamazakija ter poskušam z drgnenjem strun združevati hupno in popularno. Hobi program moje veleblagovniške verige je seveda v stalni širitvi, kot tudi želja po odkrivanju novotarij na vseh področjih življenja. Life is good and I’m permanently happy. Over and out.

.

Sedemnajst let po tem, ko je v osrčju vzpona alternativnih zvokov z epohalno pesmijo Would? obeležil smrt Andrewa Wooda, pevca skupine Mother Love Bone, je Jerry Cantrell spisal Black gives way to blue in se z njo na podoben način spomnil smrti Laynea Staleya, prvega glasu matičnega benda Alice in Chains, ki je po umiku iz glasbenih voda, prežetem z depresijo in drogami, preminil leta 2002.

Na koncertnem klavirju Eltona Johna napisana balada, s katero je Cantrell sprostil občutke, ki jih je v sebi zadrževal skoraj sedem let, se naslanja na simboliko barv, ki jo je v svoji dvojni odi rokenrolu Out of the blue/Into the black dodobra obdelal že Neil Young in v dioritno stelo vklesal življenjsko pot premnogih glasbenikov, ki so raje pregoreli kot uveneli. Pesnitev je delovala kot katarzični eksorcizem, hkrati pa je v Cantrellu sprožila nov val ustvarjalnosti in postavila temelje za drugo obdobje Alice v verigah, skupine, ki sicer nikoli ni uradno razpadla, vendar dejansko ni delovala že vse od leta 1996.

Album Black gives way to blue odpre All secrets known, ki se iz počasnega mletja razvije v mračno in nadvse atmosferično izpoved o novih začetkih, verz there’s no going back to the place we’ve started from pa nejevernim starim oboževalcem brezkompromisno sporoči, da fantje z vrnitvijo mislijo resno. Podobno tematiko vsebujejo tudi Your decision, Lesson learned in Private hell, ki se poleg že omenjene naslovne žalostinke vse dotikajo Cantrellovih občutkov ob Staleyevi smrti. Nasploh je glavna odlika plošče ravno prava zmes pomenjljivih sporočil in obračanja novih listov, zaradi katere se poslušalec zave zgodovinskega pomena benda in hkrati ne zapade v patetično nostalgijo.

.

.

Kopici izvrstnih kitarskih rifov in inštrumentalnih pasaž navkljub so bile vse oči uprte v novega člana Williama DuValla, ki je stopil na Staleyevo mesto in po mojem mnenju misijo nemogoče opravil izvrstno, kar bi pripisal predvsem dejstvu, da se njegov vokal lepo ujema s Cantrellovim, ki je bil vedno znan po tem, da je Staleyev značilni bariton rad dopolnjeval z glasovnimi harmonijami in večkrat prevzel celo vajeti glavnega vokalista. Prav tako je nadvse razveseljivo, da Alice in Chains tudi na nivoju produkcije niso izgubili svojega značilnega zvoka, zaradi katerega so bili nekoliko težji in temačnejši od drugih skupin, ki so jih svoje dni tlačili pod oznako grunge.

Vsekakor gre za enega boljših albumov iztekajočega se leta in naj vas nekoliko pozen zapis ne odvrne od tega, da mu namenite priložnost in tudi sami preverite, kakšen veter zapiha v Alicini čudežni deželi, ko se črnina umakne modrini.

.

Good evening, Zagreb. We are the Pet Shop Boys. You provide the pandemonium and we’ll give you love et cetera.

.

V Miltonovem mračnem epu Izgubljeni raj je Pandemonij predstavljal središče pekla, vsedemonsko mesto, ki so ga zgradili padli angeli. Kot tak ni ravno kraj, s katerim bi povezovali ustaljene smernice pop glasbe, kljub temu pa sta Neil Tennant in Chris Lowe, ki že tretje desetletje ustvarjata pod imenom Pet Shop Boys, po njem poimenovala aktualno turnejo, ki se je nemarno ognila Ljubljane in včeraj z vso močjo zasijala v Zagrebu.

Legendarni duo, ki je v zlati dobi elektropop ekscesov močno presegal žanrske okvirje in zato preživel tudi turbulentna devetdeseta, mi je že med uvodno Heart dal vedeti, da se mi bo v stotih minutah programa pred očmi odvrtel zajeten kos popkulture. S kombinacijo briljance, umetniškega kiča in postmodernizma sta brez predaha nizala hit za hitom in kljub zaradi neprimernega koncertnega prizorišča slabšemu zvoku v srcih pretežno starejših obiskovalcev sprožala zmes adoracije in nostalgije. Z zavidljivim naborom pesmi in brezhibnim nastopom sta dokazala, da ponudba njune prodajalne za hišne ljubljenčke vsekakor vsebuje tudi pandemonij, ki je zmožen nekaj tisoč grl v hipu prisiliti v overload.

.

.

Impresivna kubistična scenografija je bila minimalistična v podrobnostih in grandiozna v obsegu, namesto domin pa so se na odru podirali orjaški kockasti rekviziti, ki so jih v laborantske halje odeti roadiji zlagali v za izvedbo posamezne pesmi in spremljajočih plesnih točk prilagojeno obliko. Seveda niso manjkale zimzelene Suburbia, Always on my mind in It’s a sin, kot tudi novejše Love etc, Did you see me coming in - jasno - Pandemonium. Iz odličnega novega albuma Yes sem malce pogrešal le Vulnerable, vendar sta se mi fanta hitro odkupila in me prijetno presenetila s King’s Cross ter me že v naslednjem trenutku popolnoma očarala z odlično izvedbo Jealousy, ki jo je v ozadju spremljal baletni pretep plesnega para, ki se je v koreografirani brutalnosti stopnjeval vse do inštrumentalnega zaključka in poustvaril kaotičen izbruh čustev iz konca videospota.

Še vedno se živo spominjam avdio kasete, na kateri sem imel v zgodnjih najstniških letih posneto kompilacijo Discography, ki je bila zaradi mojega rastočega navdušenja nad punkom in alt-rockom kot kak nedovoljen guilty pleasure skrita globoko v predalu. Ravno zato se občutka, ki me je prevzel po zaključni West End Girls, ne da opisati. Doživel sem še eno veliko ime, ki je prispevalo svoj delež k mojemu osebnostnemu razvoju in pripomoglo k temu, da sem pričel razmišljati širše od mantre kitara-bas-bobni ter - prosto po Being boring - postal točno tak stvor, kot je bilo vedno mišljeno. Hvala, Neil in Chris!

.

Ob vsesplošnih komemoracijah dvajsete obletnice padca berlinskega zidu je letošnji Ljubljanski filmski festival v sklopu posebne retrospektive filmov z berlinsko tematiko prikazal tudi nemški dokumentarni film Stranpota (Von Wegen) o koncertu zahodnoberlinskih pionirjev hrupa Einstürzende Neubauten v osrčju proizvodne mitologije NDR, vzhodnoberlinskem industrijskem kompleksu VEB Elektrokohle, ki se je zgodil le poldrugi mesec po simboličnem padcu berlinskega zidu in dan pred odprtjem mejnega prehoda pri Brandenburških vratih, pred katerimi je Erich Honecker še pol leta prej izjavil, da bo zid stal, dokler se tudi Zahod ne podredi socialistični diktaturi proletariata.

Dokumentarec se sprehaja med avtentičnimi posnetki dogodka in monologi obiskovalcev koncerta, ki po skoraj dveh desetletjih podoživljajo izkušnjo življenja v razdeljenem mestu in občutke sprememb, ki jih je v njih vzbudil nastop legendarnih sosedov onkraj podirajočega se zidu. Bend, ki so ga zaradi dobro organiziranega šverca plošč poznali vsi, a se jim je oseben stik, ki ga nudi nastop v živo, še nekaj mesecev prej zdel nepredstavljiv, je deloval nonšalantno in je kljub številnim namigom novinarjev vztrajno zavračal mesijansko vlogo, frontman Blixa Bargeld pa je jasno povedal, da prihajajo le izza vogala in je ta del Berlina tudi njihovo mesto.

̒

.

Režiser Uli M. Schüppel nam je s posnetkom spusta v središče praznično okrašenega Vzhodnega Berlina pod apokaliptičnimi uvodnimi takti Armenie dal vedeti, da se je 21. decembra 1989 v starem industrijskem obratu kljub Bargeldovem zavračanju vloge piscev zgodovine nedvomno zgodilo nekaj prelomnega. Koncert je napovedal vzhodnonemški pesnik in dramatik Heiner Müller, sledil pa je nebrzdan trušč, ki je bil v Stasijevih spisih označen kot “zvočni efekti”. Kombinacija čustvenega naboja polne dvorane in hrupnega neubautnovskega potenciranja obupa je privedla do katarzičnega vrelišča, v katerem je v ospredje stopil prvinski Sehnsucht po pravici do samopodobe in svobodi izražanja, s kančkom anarhije prepredena kritika neizbežnih stranskih učinkov, ki jih s seboj pripeljeta demokratična ureditev in kapitalizem, pa je predstavljala tudi svojevrstno svarilo mladim Berlinčanom, ki se jim bo življenje v kratkem radikalno spremenilo.

Einstürzende Neubauten so se brez nepotrebnega politiziranja in patetične sporočilnosti združili s svojimi poslušalci z druge strani zidu in v obdobju vsesplošnega rušenja sistemov pristavili svoj piskrček, ki identiteto postavlja daleč pred šablono. Schüppel je tako s podstrešja privlekel neprecenljiv košček zgodovine, ki gledalcem omogoča, da se za nekaj trenutkov tudi sami spremenijo v Mauerspechte in se vživijo v kolektivno pričakovanje sprememb, na katere so upe polagale mlajše generacije Vzhodne Nemčije, ki so pred dvajsetimi leti končno dobile svoj odmerek odstopanja od zapovedane norme in protestniško mantro Wir wollen raus zamenjale z Alles wieder offen.

˙

Kot mestni otrok se nikoli nisem pretirano navduševal nad tišino. Iz hrupa sem nastal, hrup sem in v hrup se povrnem, bi se lahko glasila moja inačica geneze, seveda z obveznim dodatkom, da ni boljšega hrupa, kot je glasba. Aldous Huxley je nekoč izjavil, da je poleg tišine glasba najprimernejši vzvod za izražanje neizrazljivega, sam pa dodajam, da glasba odpira vrata mojega zaznavanja in predstavlja moj intravenozni intake elesdeja, moj krasni novi svet, ki ga z veseljem delim.

Z grozo ugotavljam, da je od moje zadnje ploščosukaške dogodivščine minila že cela večnost, hkrati pa z velikim veseljem napovedujem reprizo. V četrtek, 8. oktobra, se bom v prenovljenem Klubu Gromka na Metelkovi po večeru stand-up komedije znova izmikal vrvem za obešanje didžejev, s katerimi so strašili The Smiths,¹ in se trudil, da bo glasba, ki jo bom vrtel, povedala tudi kaj o vašem življenju.

˙

˙

Kot ponavadi lahko pričakujete zvrhan lonec dobre stare mračnjaške godbe (The Cure, Joy Division, The Sisters of Mercy), ki se prepleta z legendami alter-rocka (Pixies, Sonic Youth, Fugazi, Pearl Jam), vse skupaj začinjeno s ščepcem novih sil (Interpol, Editors, Franz Ferdinand, Muse) in zalito s kakšnim žanrskim presenečenjem ali nepričakovano glasbeno željo. Tople vode ne bom odkrival, gre večinoma  za hrup, ki mi je všeč, v javnih prostorih pa ga slišim bolj poredko.

they say music is the food of love
let’s see if you are hungry enough
- Lemmy Kilmister -

_________________________________________________________

1. “hang the blessed DJ, because the music that they constantly play, it says nothing to me about my life” [↩]