˙
Ime neke ulice in ulična mentaliteta lokalnega despota. Pojekcija primitivnih podeželskih sosedskih odnosov na mednarodni nivo. Populizem nemočnih pri koritu in tistih, ki bi se tja radi brezpogojno vrnili. Duhovi iz preteklosti skozi izkrivljeno optiko. Reprogramiranje posojil podjetjem na poštnih nabiralnikih. Prodajanje starega za novo namesto prevlade novega nad starim. Vse našteto tvori let nad kukavičjim gnezdom nekega naroda in DNK nekega sistema, za katerega sem prepričan, da si ga ni želel noben pošten udeleženec plebiscita. Samo vprašanje časa je, kdaj bo žvižganje mase v norišničnem melosu zavrelo do te mere, da bo roj nezadovoljnih državo odel v prisilni jopič in problem polariziranega ljudstva rešil z ognjem in mečem.
Pregovor, da za vsako rit raste palica, bi mirne duše lahko ukinili, saj za vsako rit namesto palice očitno obstaja le odišavljen toaletni papir, še posebej, če sta ritnici dovolj zamaščeni, danka pa vedno voljna in razprta. Argument, da nekaj ni primerno, ker razdvaja slovenski narod, je sesut že v osnovi, ker dandanes praktično ni več teme, ki ob glasnem pokašljevanju zaradi dvignjenega prahu ne bi vzpodbujala taborniškega kampiranja na različnih bregovih brez kakršnegakoli priznavanja trodimenzionalnosti medalje, medtem ko se raja ukvarja z oh in sploh pomembnimi trivializmi pa vodilni akterji v pišu protitajkunskega, protikriznega ali psevdolustracijskega vetra jadrajo naprej in podtalno izpolnjujejo svoje interese, kot so jih že od pamtiveka.
Od letošnjega srečanja vsemogočnih G20 v Londonu “nova svetovna ureditev” ni več zgolj plod preganjavice teoretikov zarot, temveč uradni besednjak svetovnih voditeljev, torej tistih, ki so z obstoječo ureditvijo najbolj prosperirali in jim testisi prešerno skačejo gumitvist v primežu kapitala. Budilka za vse, ki se doslej še niso zavedali, da živimo v svetu, kjer je brezvestno izkoriščanje vrednota, problematika švedske gusarske obale pa mnogo hujša od somalijske. Za predstavnike elit in njihove sponzorje je pravičnejša razporeditev bogastva približno tako dobrodošla, kot feministična teorija v striptiz klubu, tako da ni bojazni, da bi pri snovanju novega Bretton Woodsa stvari premešali v smer kakršnihkoli resničnih sprememb. Dobički so bili zasebni, izgubo pa bodo podružbili, ker se dotika vseh. Tako preprosto je to.
Pozitivna plat svetovne gospodarske krize je priložnost za zmeren razmislek o drugačnih pristopih in novih načinih urejanja, žal pa se je pri nas vse skupaj manifestiralo v nostalgičnem in nekritičnem obujanju mastodontov s pogorišča zgodovine, od katere se očitno nismo kaj prida naučili. Ob vladnem kupovanju časa z netransparentnimi finančnimi injekcijami in zanašanju na cikličnost, po kateri naj bi se sistem obnovil sam, so vedno bolj glasne revolucionarne parole o državno vodenih financah, ponovni nacionalizaciji paradnih konjev gospodarstva in sesutju kapitalskih mrež. Očitno bo zadnji kapitalist, ki ga bomo obesili, tisti, od katerega smo kupili vrv, kot bi rekel Marx. Sicer pa v tujini ukrepe proti gospodarski krizi počasi izpodrivajo ukrepi proti pujsji gripi. V nekem drugem času so bili pujski literarni sinonim za nosilce sprememb v imenu iskanja pravičnejšega sistema, ki so se za antropomorfnim zastorom bliskovito pokvarili in oblikovali lastno izkoriščevalsko farmo. Lahko se mozga in načrtuje z najboljšimi nameni, a človeške narave se ne da preseči, zato je še vsaka revolucija svoje otroke oglodala do kosti. Strah pred takšnimi ali drugačnimi pujski je pri vladajočih vedno prisoten, sploh če jim zaradi gospodarskega zatona na ščetinastih in podhranjenih hrbtih poganjajo krila. Zanimivo, da virusi, tako biološki, kot tisti kapitalistični, zadnje čase vedno bolj radi mutirajo, glede na njihovo vseprisotnost in spremljajoče pojave, kot so smog, ozonska luknja in konstantno sevanje elektronskih naprav, pa je očitno še najbolj mutiral naš imunski sistem. Homo sapiens je trpežna žival, podobno kot ščurek, če citiram samega sebe.
Nedavno preminuli J.G. Ballard je v zagovor svojega kontroverznega romana Crash povedal, da je čutil potrebo po potunkanju človeškega obraza v lastne izbljuvke in ga prisiliti, da se pogleda v ogledalo. Točno to je tudi moj predlog za obvezen protikrizni ukrep, čeprav kantovsko razgaljanje gnijočega lesa človeštva, iz katerega ni nikoli nastalo nič dobrega, in drezanje v osrčje okorelega sistema danes bolj kot kdajkoli vodi v družbeno izobčenje. Vsaj navidez, kot nas skušajo prepričati na vsakem koraku. Zavedanje lastne majhnosti in nemoči je hud sovražnik, ki lahko omrtviči še tako pogumnega slehernika, pravljične yes-we-can mantre pa na televiziji izgledajo tako presneto dobro. Igraj zapovedano igro in morda boš zadel najnovejši iPod, pri čemer je tolažilna nagrada, ki doleti večino igralcev, ravno to, da lahko igraš in poskušaš znova in znova, do neizbežne odvisnosti, ko si ne moreš več privoščiti, da bi nehal. Uniformnost po sistemu korenčka in palice še nikoli ni bila tako izpopolnjena. Če v zadnjih desetletjih superpotrošnje svojega glasu nismo dvigali iz konformističnih vzgibov, se zdi, da ga v prihodnje ne bomo iz nihilističnih. In ravno na to računajo princi teme, ki kockajo z usodo človeštva.