˙
Ponovna združite ustanovnih članov Dinosaur Jr. je kriva za še en endorfinski potop v nostalgijo. Na hudomušen videospot urbanega golfanja sem že skoraj pozabil, ponovno odkritje plošč You’re living all over me in Bug s konca osemdesetih pa me je znova prepričalo v odličnost začetnih zvokov alternativnega rocka. Včerajšnji koncert v Zagrebu je dokaz, da dinozavri še niso izumrli. Bilo je glasno in umazano, kot v najboljših časih.
˙
˙
˙
Nedavno je medije preplavila novica, da je porota zveznega sodišča v Minnesoti neko dvaintridesetletnico obsodilo na plačilo 1,92 milijona dolarjev odškodnine za download štiriindvajsetih pesmi s peer-to-peer programom Kazaa, kar znese 80.000 dolarjev oz. 57.000 evrov za vsako pesem. Vzorčni primer je pokazal jasno vrednost kršitev avtorskih in sorodnih pravic, kakor jo v ZDA pojmuje jury of our peers, za to poklicani predstavniki ljudstva, ki svoje odločitve po strogi definiciji prav tako podajajo peer-to-peer. V kolikor bo sodba postala pravnomočna, bo takšna odločitev za RIAA pomenila veliko zmago na pojmovno-načelni ravni, ne glede na to, koliko bodo v konkretnem primeru dejansko iztržili. Gola odškodnina niti ni bila njihov osnovni namen.
Istega dne je Air France objavil, da bo sorodnikom žrtev nesreče letala Airbus A330-200 izplačal približno 17.500 evrov za vsakega potnika usodnega leta 447. Izguba bližnjega je torej za letalskega giganta vredna 0,3 pesmi Glorie Estefan ali Sherly Crow in toliko je pripravljen izkašljati takoj, ostalo pa naj na podlagi zahtevkov oškodovancev uredijo zavarovalnice s poravnavami ali dolgotrajnimi odškodninskimi postopki.
Priznam, da je navedena primerjava malce zavajujoča, saj gre v prvi zadevi za znesek, ki ga je na podlagi sodnega postopka na zvezni ravni oškodovanim glasbenim založbam dodelila porota, v drugi pa za predujem družbe Air France sorodnikom žrtev letalske nesreče, ki so zgolj potencialni oškodovanci v bodočih postopkih proti konzorciju zavarovalnic, pri katerih je dotični letalski prevoznik zavarovan.
Vseeno pa ti številke dajo misliti.
˙
Chelsea, New York, 1980. Ta svet bi bil drugačen, če nekega nepretresljivega poletnega večera radovedna podtalna umetnica s flip-up sončnimi očali ne bi srečala sramežljivega dolgina z razglašeno kitaro. Ona je bila nadrealističen eksponat v nenehni preži za izvirnostjo, on sin univerzitetnega profesorja iz Connecticuta, navdušen nad hrupom in urbano glasbeno sceno. Kim in Thurston, najlepša ljubezenska zgodba mesta, ki nikoli ne spi.
Ujeta nekje na pol poti med diplomiranjem prve generacije domačih bendov iz kluba CBGB, zatonom Warholove scene in preoblikovanjem manhattanske counterculture meke East Village, sta se Kim Gordon in Thurston Moore odločila za življenje brez kompromisov, ki bi utegnili spodkopati smer tlakovanja njune skupne ustvarjalne poti. V zakotnih luknjah velikega jabolka sta postavila temelje dolgoročnega glasbenega manifesta, ki ga je Thurston poimenoval Sonic Youth, kot kombinacijo vzdevka Freda Smitha iz MC5 in navado reggaejašev, da v umetniškem imenu uporabijo besedo “youth”. Zaljubljencema se je v postavljanju novih zvočnih smerokazov pridružil Lee Ranaldo, član kitarskega ansambla pionirja šeststrunske avantgarde Glenna Brance, ki je bil najbolj zaslužen, da so Sonic Youth posvojili nekonvencionalen pristop nenavadnih uglasitev in predelav inštrumentov. Izvijači in bobnarske palčke so pri aranžiranju kitarskih plasti postali nepogrešljivo orodje, enakopravno osnovnemu glasbilu, oblikovani zvok pa je ob tradicionalno rokerski podlagi prerastel v nekaj neopisljivega, edinstvenega. Dokončno so se stvari postavile na svoje mesto, ko se jim je po dveh dolgometražnih albumih pridružil bobnar Steve Shelley1 in uokviril kaos, kateremu so nato skozi leta še malo zavihali robove, ne da bi se kdajkoli upognili standardom in zahtevam debelih riti diskografskega posla.
Skoraj ravno toliko kot njihovi izlivi hrupa je znana tudi njihova nesebična podpora umetnikom in unikatnim posameznikom iz vseh vetrov, ki so jim dali priložnost pokazati svoj talent širšim množicam in hkrati ostati zvesti samemu sebi, kar je v svetu, v katerem se tudi pojmovanje umetnosti vse preveč giblje v kontekstu izmerljivih količin, že samo po sebi velika loterija. Skupaj z drugimi no wave skupinami tistega obdobja so Sonic Youth oblikovali gibanje alternativnega rocka, s katerim so utrli pot k večji razpoznavnosti marsikaterega danes uveljavljenega imena, tudi Dinosaur Jr., ki konec meseca v originalni postavi koncertirajo v Zagrebu, in pa seveda Nirvane, ki so z založbo Davida Geffena podpisali ravno na njihovo priporočilo.
Vpliv Sonic Youth na alternativno kulturo New Yorka (in dežele gologlavega orla nasploh) ni zgolj strogo glasbeni. Raymond Pettibon, ki je izdelal naslovnico njihove prve major label plošče Goo, je danes eden najbolj cenjenih protežirancev Muzeja modernih umetnosti. Spike Jonze je po videospotu za pesem 100% postal uveljavljen generacijski režiser, Jason Lee, ki je v omenjenemu videospotu igral, pa je kmalu zatem opustil kariero profesionalnega skejterja in se posvetil igri.2 Podobno je svojo prvo priložnost v videospotu Sonic Youth dobila oskarjevska nominiranka Chloë Sevigny,3 Kim pa jo je uporabila tudi kot model za svojo modno znamko X-Girl. Thurston je po debaklu v tretjem Botru, kjer so jo kritiki raztrgali, razočarani in nesamozavestni Sofiji Coppola v roke potisnil knjigo Deviški samomori Jeffreyja Eugenidesa, katere ekranizacija je sprožila njeno uspešno režisersko kariero, sodelovanje s Sonic Youth pa je pot h kultnemu statusu utrlo tudi indie režiserjema Philu Morrisonu, avtorju izvrstnega neodvisnega filmčka Junebug, in Toddu Haynesu, danes znanemu po Far from heaven, Velvet Goldmine in čudaški biografiji Boba Dylana I’m not there.
Seveda ne bi pisal tega sestavka, če ne bi Sonic Youth ravno tako usodno vplivali tudi name. Pristop značilnega dvojnega kitarskega napada Moorea in Ranalda in v ekstremih lebdeč glas kool thing Kim Gordon4 sta opravila svoje in v zgodnjih najstniških letih za vedno determinirala moje dojemanje glasbe. Njihov najnovejši album The Eternal, ki ga kot mnoge njegove predhodnike naravnost razganja od neobremenjenosti s klasičnimi koncepti rock glasbe, je dokaz, da se magija ni razvodenela tudi po skoraj tridesetih letih in da so se po kompaktnem in nekoliko manj eksperimentalnem, a še vedno izvrstnem ploščku Rather ripped, zopet vrnili k raznolikim eskapadam v stilu mojstrovine Daydream nation. Besede so odveč, z Večnim so Sonic Youth zadeli v polno. Gre za enega tistih izdelkov, ki ga mirne duše priporočam brez zadržkov.
Ja, ta svet bi bil res drugačen, če nekega nepretresljivega poletnega večera radovedna podtalna umetnica s flip-up sončnimi očali ne bi srečala sramežljivega dolgina z razglašeno kitaro …
˙
- PRIPIS: Priporočam tudi zapis o Sonic Youth na blogu Hapax Legomena.
_________________________________________________________
˙
Začelo se je kot šolski primer nizkotnega podtikanja in poskusa političnega umora. Anonimka o višini kreditov podjetja Ultra pri nekoč do tajkunov prijazni NLB, zgodbice o neustreznem zavarovanju teh kreditov, povezovanju z demoniziranim bivšim predsednikom uprave NLB Kramarjem in izkoriščanju političnega vpliva bivšega uslužbenca Ultre in predsednika koalicijske stranke ZARES Gregorja Golobiča - vse to je na predvečer volitev v evropski parlament butnilo v javnost in povsem zasenčilo drugo dnevnopolitično dogajanje. Obtožbe so bile hude, a dokaj lahko preverljive. Kolikor vem, je Ultra razkrila svoje premoženjsko stanje ter banko odvezala dolžnosti poslovne molčečnosti, tako da so se navedbe v anonimki že izkazale za neosnovane, kot collateral damage pa je javnost izvedela, da je približno osemodstotni lastnik Ultre preko na Nizozemskem registriranega podjetja Ultra Sum tudi Golobič. Slednji je kot funkcionar omenjeno lastništvo sicer prijavil Komisiji za preprečevanje korupcije, vendar pa je dejstvo lastniške udeležbe v podjetju Ultra perfidno zamolčal medijem, ki so ga v številnih intervjujih spraševali o premoženjskem stanju.
Ob neobstoju pravnih kršitev je edini Golobičev greh v tej zadevi neiskrenost do javnosti, torej stvar moralne integritete in verodostojnosti, ki jo strankarski lider vsekakor mora imeti. Osebno ne vidim razlogov, ki bi opravičevali njegovo ravnanje, pa če se še tako trudi pojasnjevati svoj poskus zaščite politično “nedolžnega” podjetja pred strankarskimi obračunavanji. Nekaj ur nazaj sem si ogledal novinarsko konferenco in moram priznati, da ga še nikoli nisem videl tako nebogljenega. Besede so se zatikale, odgovori na ostra vprašanja sedme sile so bili zanj neznačilno puhli in izgledalo je, kot da mu je šlo opravičilo res težko z jezika. Verjetno si niti avtor anonimke ni mislil, da bo zadeva tako usodna, misija pa je kljub nepričakovanemu obvozu mimo kreditov NLB uspela.
Ob novih razsežnostih afere, ki so cel dan skakale iz medijev in ust predstavnikov opozicije, sem se spraševal, ali si glede na težo dejanja Golobič sploh zasluži takšno pribijanje na križ. Najglasnejši in najbolj neizprosni so bili seveda tisti, ki imajo v svojih vrstah številne primere podobnih, sicer pravno korektnih, a moralno spornih eskapad. Običajni osumljenci torej spet mečejo kamne, čeprav so tudi sami polni grehov. Če me spomin ne vara, je v času prejšnje vlade posle na davčni upravi prevzel Ivan Simič, ki je pred tem vodil po sebi poimenovano podjetje za davčno svetovanje, ki ga je ob nastopu nove funkcije le prepisal na ženo. Dopoldne se je trudil zajeti čim večji davčni izplen za državo, popoldne pa je gospodarskim subjektom svetoval, kako naj obidejo davčne predpise, da bodo plačali čim manj. Nekdanji tržiški župan Rupar je stroške zasebne tožbe plačal iz občinskega proračuna, nato pa se je skliceval na zmoto. Sodišče mu je sicer verjelo in Rupar je (vsaj glede te zadeve) v očeh justice nedolžen,1 vseeno pa je moralni madež ostal. Koliko časa je že potreboval Janša, da je priznal tisti sestanek v zvezi s prodajo Mercatorjevih delnic? Malo je že zbledela tudi iznajdljivost avtorja etičnega kodeksa bivše vlade dr. Viranta, ki je za urejanje zadev v zvezi s svojimi predavanji na zasebni fakulteti uporabil kar podrejeno uslužbenko na ministrstvu, seveda pa se ne morem zadržati in ne omeniti vozila in šoferja MZZ za prevoz neke metle. Dejstvo je, da se sedanji opoziciji sorodne zadeve pri svojih prvoborcih niso zdele sporne, še več, celo zagovarjali so jih, danes pa se sklicujejo na neke v tujini uveljavljene politične norme, čeprav sem tudi pri teh primerjavah skrajno previden, ker se zadnje čase zdi, da za vsakega Michaela Martina brez večjega truda najdemo vsaj tri pobalinske Berlusconije.
Golobič je namerno prikrival svoje premoženjsko stanje, o tem ni nobenega dvoma, pri čemer gre v osnovi predvsem za vprašanje osebne integritete in javnega zaupanja, ki bo svoj neizbežen račun izstavilo na vsakokratnih volitvah. Moralni arbiter je v tem primeru le ljudstvo, ki naj bi bilo v idealnem svetu čim manj zastrupljeno z umazanimi igricami političnih akterjev, v realnosti pa je ravno zaradi njih razdeljeno na dva pola in socio-ideološko determinirano, pa če se tega plebs zaveda, ali pa ne. Želim si, da bi minister Gregor odstopil. S tem bi namreč postavil izjemno visok standard za pričakovana ravnanja oblastnikov v bodočih podobnih primerih in odločilno prispeval k uveljavitvi nove politične kulture, ki jo nujno potrebujemo za normalen potek demokratičnih procesov. Obljubljal je novo politiko in prišel je čas, da obljubo tudi izpolni.
_________________________________________________________
˙
I hear the roar of a big machine …
˙
˙
Očitno smo v letu temačnih abrahamov. Sredi prejšnjega meseca je petdeset črnih sveč s svojo ledenomrzlo sapo upihnil tudi Andrew Eldritch, ki z doktorjem Avalanchem in najetim zdravstvenim osebjem še vedno ohranja kult sester usmiljenk, čeprav že skoraj dvajset let ni izdal nobene plošče.
˙
Politiki so umetniki, ki silijo v težave in jim nato postavijo napačno diagnozo ter predpišejo neustrezna zdravila, kot se je znal pošaliti Marx. Groucho Marx, da ne bo pomote. Žal politiki poleg zanemarjanja preventive in dvomljivih ravnanj kurative večkrat zamudijo tudi priložnost, da bi sledili zgledu Grouchovega brata Harpa in ostali tiho.
Moje mnenje je, da bi morali sobotno napoved desanta na ustavo razumeti v kontekstu, v katerem je bila izrečena. Gre le za populistične parole edinega kandidata za predsednika na nedavnih volitvah poražene politične stranke, ki jadrajo na valovih nezadovoljnega ljudstva, obremenjenega z dejanskimi in psihološkimi učinki gospodarske krize. Ciljnega občinstva strankarskega kongresa verjetno niti ne moti, da pri večini postavljenih smernic ni jasno, kako bi napovedani rez v ustavno materijo stanje na določenih področjih sploh lahko spremenil brez temeljnih posegov v demokratične standarde delitve oblasti, še manj pa ga zanima argument, da mnogi predlogi spadajo v kategorijo neizvedljivosti.
Obstoj sodobne opozicije bi moral v vsakem primeru temeljiti na pripravi alternativnega vladnega programa, tako da golega dejstva, da nevladna stran pripravi osnutek, kako bi Slovenija zmogla več, samega po sebi ne moremo in tudi ne smemo dojemati kot alarmantnega, medtem ko je priokus, da vsebina večine predlaganih idej cilja na populistično napihnjene probleme, zgolj odraz sloga, ki ga dotična politična formacija uporablja že dalj časa, nedavno pa ga je posvojila tudi sedanja vlada. Avanti popolo!
Na prozornost politične govorance, kjer se napoveduje eno in dela povsem drugo, smo tako ali tako že navajeni. Če ne drugega, je na podoben način potekala celotna druga faza privatizacije. Oblast sodeluje s tajkuni in v zasledovanju lastnih ciljev mešetari z delnicami, ki so v državni lasti, od države postavljeni nadzorniki bank za privatizacijske posle odobravajo sumljive kredite, ob spoznanju, da jih ne bo mogla več krotiti, pa oblast pompozno napove vojno proti istim tajkunom, ki jih je pomagala ustvariti, hkrati pa v zakulisju, daleč stran od kamer, kriminalističnemu oddelku za gospodarsko kriminaliteto ukine dostop do plačljive spletne aplikacije ius info (skupek vseh predpisov, sodne prakse, pravnih mnenj in člankov) in z novim plačnim sistemom kriminalistične inšpektorje postavi daleč za davčne in tržne inšpektorje, ki opravljajo primerljiv poklic. Tako je s tem v praksi.
Nekako bi še razumel, če bi izbrani besednjak prihajal iz ust kakšne večne opozicije à la SNS, vendar pa gre v tem primeru za stranko, ki je še pred dobrimi šestimi meseci vodila državo in je imela štiri leta časa, da bi predlagane spremembe, ki se praktično v nobeni točki ne dotikajo trenutne gospodarske krize, tudi poskusila udejanjiti, magari le po izvršilno-zakonodajni poti, v kolikor bi ustavne spremembe blokirala tedanja opozicija. Slednje dejstvo mojo skepso do iskrenosti predlaganih ukrepov, ob že opisanih vsebinskih problemih in nezaupanja do predlagatelja, le še dodatno potencira.
˙
Spet so nam jo zagodli na Štiriindvajseturpikakom, kjer domujejo multitalentirani pisci novic, ki ne vedo, da sodišče obsodi, ne obtoži. Tudi odvetnika Jelinčiča ne najdem nikjer, je pa zato v imenik odvetnikov vpisan nek Mitja Jelenič Novak.
(klikni za povečavo)
˙
Prvomajska pesem za medijske agitatorje pandemije v službi doktrine strahu.
˙
˙
˙
Zavedam se, da je današnji dan povsem neprimeren za obisk finančnih ustanov, a nekaterih svari se preprosto ne more odlašati v nedogled, zato sem med malico s svežnjem položnic skočil do najbližje banke. Kot ponavadi sem mirno stal v vrsti in se nisem kaj dosti zanimal za okolico, seveda pa ji v strnjenem prostoru nisem mogel ubežati. Okoli mene so švigali upokojenci, ki jim obisk banke predstavlja predvsem družabni dogodek, in med čakanjem na veliko diskutirali o svojih in tujih zdravstvenih težavah ter grozeči pandemiji prašičje gripe, vsake toliko pa je padla tudi kakšna težka beseda o draginji in stanju v državi, seveda na prisrčno humoren in nezloben način, kot znajo besede obračati le upokojenci. Zadnji v mesecu je pač njihov dan.
Tik pred mano je na vrsto prišel starejši gospod z očali, lepo oblečen in očitno že dokaj naglušen, saj smo njegovo glasno zahtevo po dvigu celotne pokojnine slišali tudi ostali. Šumenje stroja za štetje denarja me je opozorilo, da prihaja moj čas, tako da sem z eno nogo že neučakano stopil naprej, a sem se v hipu ustavil, saj sem opazil, da je gospod ostal pred okencem in počasi prešteval, pri čemer je po vsakih nekaj bankovcih pedantno oslinil prst, s katerim je razdvajal šušljajoče papirčke. Old school. Razumem nezaupanje starejših do finančnih transakcij, bančnih kartic in drugih novotarij, vendar pa me nič ni moglo pripraviti na bizarnost, ki sem jo doživel po končanem štetju. Gospod je svoj kupček denarja zadovoljno poravnal po robovih in ga potisnil nazaj proti okencu, vsega vajena bančna uslužbenka pa ga je mirno sprejela in stranki izdala potrdilo o depozitu. Glede na stoično obrazno mimiko uslužbenke se to očitno ni zgodilo prvič.
Opisani finančni bravado anonimnega upokojenca mi je kljub svoji absurdnosti dal misliti. Sam plačujem z gotovino le še za čajček med službeno pavzo in občasno hitro prehrano, sicer pa so kot sredstvo plačila že kar nekaj časa absolutne vladarice bančne kartice. Priznajmo si, da je virtualno bančništvo zavzelo svet in da smo popolnoma zanemarili občutek živega denarja v rokah, katerega očitno cenijo le še starejše generacije in mešetarji z nelegalnimi posli, pa še slednji zgolj zaradi težje sledljivosti denarnega toka. Srž trenutne gospodarske krize je ravno v tem, da je vsota fizično otipljivega denarja v obtoku nekajkrat nižja od vsote elektronskega denarja, ki ne temelji na realni ekonomiji in je torej ustvarjen umetno. Argentinski teoretik finančnih zarot Adrian Salbuchi mu pravi funny money, kar ni dosti daleč od phony money. Mehanika ustvarjanja denarja je lepo prikazana v prvem delu dokumentarnega filmčka Zeitgeist: Addendum in o njej niti ne bi izgubljal besed, sprašujem pa se, kaj bi se zgodilo, če bi vsi ravnali kot omenjeni upokojenec in bi vsako finančno transakcijo želeli videti tudi v fizični obliki.
˙
Ime neke ulice in ulična mentaliteta lokalnega despota. Pojekcija primitivnih podeželskih sosedskih odnosov na mednarodni nivo. Populizem nemočnih pri koritu in tistih, ki bi se tja radi brezpogojno vrnili. Duhovi iz preteklosti skozi izkrivljeno optiko. Reprogramiranje posojil podjetjem na poštnih nabiralnikih. Prodajanje starega za novo namesto prevlade novega nad starim. Vse našteto tvori let nad kukavičjim gnezdom nekega naroda in DNK nekega sistema, za katerega sem prepričan, da si ga ni želel noben pošten udeleženec plebiscita. Samo vprašanje časa je, kdaj bo žvižganje mase v norišničnem melosu zavrelo do te mere, da bo roj nezadovoljnih državo odel v prisilni jopič in problem polariziranega ljudstva rešil z ognjem in mečem.
Pregovor, da za vsako rit raste palica, bi mirne duše lahko ukinili, saj za vsako rit namesto palice očitno obstaja le odišavljen toaletni papir, še posebej, če sta ritnici dovolj zamaščeni, danka pa vedno voljna in razprta. Argument, da nekaj ni primerno, ker razdvaja slovenski narod, je sesut že v osnovi, ker dandanes praktično ni več teme, ki ob glasnem pokašljevanju zaradi dvignjenega prahu ne bi vzpodbujala taborniškega kampiranja na različnih bregovih brez kakršnegakoli priznavanja trodimenzionalnosti medalje, medtem ko se raja ukvarja z oh in sploh pomembnimi trivializmi pa vodilni akterji v pišu protitajkunskega, protikriznega ali psevdolustracijskega vetra jadrajo naprej in podtalno izpolnjujejo svoje interese, kot so jih že od pamtiveka.
Od letošnjega srečanja vsemogočnih G20 v Londonu “nova svetovna ureditev” ni več zgolj plod preganjavice teoretikov zarot, temveč uradni besednjak svetovnih voditeljev, torej tistih, ki so z obstoječo ureditvijo najbolj prosperirali in jim testisi prešerno skačejo gumitvist v primežu kapitala. Budilka za vse, ki se doslej še niso zavedali, da živimo v svetu, kjer je brezvestno izkoriščanje vrednota, problematika švedske gusarske obale pa mnogo hujša od somalijske. Za predstavnike elit in njihove sponzorje je pravičnejša razporeditev bogastva približno tako dobrodošla, kot feministična teorija v striptiz klubu, tako da ni bojazni, da bi pri snovanju novega Bretton Woodsa stvari premešali v smer kakršnihkoli resničnih sprememb. Dobički so bili zasebni, izgubo pa bodo podružbili, ker se dotika vseh. Tako preprosto je to.
Pozitivna plat svetovne gospodarske krize je priložnost za zmeren razmislek o drugačnih pristopih in novih načinih urejanja, žal pa se je pri nas vse skupaj manifestiralo v nostalgičnem in nekritičnem obujanju mastodontov s pogorišča zgodovine, od katere se očitno nismo kaj prida naučili. Ob vladnem kupovanju časa z netransparentnimi finančnimi injekcijami in zanašanju na cikličnost, po kateri naj bi se sistem obnovil sam, so vedno bolj glasne revolucionarne parole o državno vodenih financah, ponovni nacionalizaciji paradnih konjev gospodarstva in sesutju kapitalskih mrež. Očitno bo zadnji kapitalist, ki ga bomo obesili, tisti, od katerega smo kupili vrv, kot bi rekel Marx. Sicer pa v tujini ukrepe proti gospodarski krizi počasi izpodrivajo ukrepi proti pujsji gripi. V nekem drugem času so bili pujski literarni sinonim za nosilce sprememb v imenu iskanja pravičnejšega sistema, ki so se za antropomorfnim zastorom bliskovito pokvarili in oblikovali lastno izkoriščevalsko farmo. Lahko se mozga in načrtuje z najboljšimi nameni, a človeške narave se ne da preseči, zato je še vsaka revolucija svoje otroke oglodala do kosti. Strah pred takšnimi ali drugačnimi pujski je pri vladajočih vedno prisoten, sploh če jim zaradi gospodarskega zatona na ščetinastih in podhranjenih hrbtih poganjajo krila. Zanimivo, da virusi, tako biološki, kot tisti kapitalistični, zadnje čase vedno bolj radi mutirajo, glede na njihovo vseprisotnost in spremljajoče pojave, kot so smog, ozonska luknja in konstantno sevanje elektronskih naprav, pa je očitno še najbolj mutiral naš imunski sistem. Homo sapiens je trpežna žival, podobno kot ščurek, če citiram samega sebe.
Nedavno preminuli J.G. Ballard je v zagovor svojega kontroverznega romana Crash povedal, da je čutil potrebo po potunkanju človeškega obraza v lastne izbljuvke in ga prisiliti, da se pogleda v ogledalo. Točno to je tudi moj predlog za obvezen protikrizni ukrep, čeprav kantovsko razgaljanje gnijočega lesa človeštva, iz katerega ni nikoli nastalo nič dobrega, in drezanje v osrčje okorelega sistema danes bolj kot kdajkoli vodi v družbeno izobčenje. Vsaj navidez, kot nas skušajo prepričati na vsakem koraku. Zavedanje lastne majhnosti in nemoči je hud sovražnik, ki lahko omrtviči še tako pogumnega slehernika, pravljične yes-we-can mantre pa na televiziji izgledajo tako presneto dobro. Igraj zapovedano igro in morda boš zadel najnovejši iPod, pri čemer je tolažilna nagrada, ki doleti večino igralcev, ravno to, da lahko igraš in poskušaš znova in znova, do neizbežne odvisnosti, ko si ne moreš več privoščiti, da bi nehal. Uniformnost po sistemu korenčka in palice še nikoli ni bila tako izpopolnjena. Če v zadnjih desetletjih superpotrošnje svojega glasu nismo dvigali iz konformističnih vzgibov, se zdi, da ga v prihodnje ne bomo iz nihilističnih. In ravno na to računajo princi teme, ki kockajo z usodo človeštva.
