Zdrsi čez vdolbine

Nov začetek, načrtovan mesece vnaprej. Neizbežno obdobje samorefleksije je praktično mimo, pogled v prihodnost pa se v strahu, da bo vse zopet narejeno le na pol, še ni razgrnil v vsem svojem blišču. Graf dobrega počutja je vsekakor v vzponu in pojavljajo se prve priložnosti, da odgrnem zavese širnih soban svojih misli in odmašim ušesa stenam srca. Vbrizgani zračni mehurčki v žilah spominov so naredili, kar sem od njih pričakoval, čeprav se posledicam nikoli ne bo mogoče izogniti v celoti. Vedno je težko pustiti Rim, da zgori do konca.

Življenje je kot semafor. Stvari, ki so vredne omembe, se zgodijo v tistih pičlih nekaj sekundah, ko gori rumena luč.