Zdrsi čez vdolbine

Zavedam se, da je kakršnakoli analiza v trenutku, ko še ni znano niti ime drugega “finalista”, izredno nehvaležno opravilo. Vseeno pa mi je ob pogledu na objavljene začasne rezultate šinilo v glavo, da so volivci tokrat končno kaznovali prisiljeno sredinskost, h kateri sta stremela glavna pretendenta Peterle in Türk. 

Izogibanje jasnim odgovorom in neopredeljevanje pri temah, ki že tradicionalno najbolj delijo slovensko volilno telo, se ni izkazalo za pravo taktiko. Peterle, ki je kandidaturo napovedal relativno zgodaj in brez pravih protikandidatov dolgo časa spretno krmaril od vasi do vasi, se je v svojih izjavah pričel oddaljevati od matične NSi, kot tudi od določenih stališč vlade in celo rimokatoliške cerkve, Türk pa je ravno nasprotno presenečal pri svojih svetovnonazorskih mnenjih, npr. glede škofa Rožmana, čeprav ga podpirajo “leve” stranke z vezmi v borčevskih organizacijah, ki so do takih tem še posebej občutljive. Še najjasnejšo sliko svojega osebnega prepričanja je v soočenjih predstavil Gaspari, ki ga spričo dejstva, da gre za kandidata skoraj propadle LDS, ki mu v začetku nihče ni pripisoval nekih resnih možnosti, mirno lahko proglasim za malega zmagovalca prvega dela, tudi če se mu ne bo uspelo uvrstiti v drugi krog. Na žalost pa je ravno zaradi omenjene “cincavosti” močnejših kandidatov s skoraj dvajsetimi odstotki po svoje zmagal tudi Jelinčič Pl., kateremu marginalna stališča tako ali tako že skoraj dve desetletji zagotavljajo politični obstoj.

Navsezadnje na zavračanje sredinskosti, s katero nas pitajo že nekaj volitev, in posledično na abotnost glavnih akterjev kaže tudi relativno visoka volilna neudeležba. Smo torej pravi zmagovalci mi?

S pompom napovedana državljanska nepokorščina združenja gostincev se je izkazala zgolj za gandhijevsko akcijo prižiganja aromatskih paličic, s čimer so verjetno iz lokalov, katerih interese naj bi varovali, spodili še tistih nekaj gostov, ki jih ta vonj moti.

Javnost je bila o temi dodobra obveščena in vsak si je o zadevi že oblikoval svoje mnenje, tako da tovrstne akcije bolj kot ne prepričujejo že prepričane. Osebno dvomim, da se bo zaradi tega karkoli spremenilo, še posebej, ker so gostinci v izjavah obljubljali radikalne ukrepe in uporabljali ostre izraze, kot je “državljanska nepokorščina”, nato pa se umaknili globoko v zaledje in s tem najbrž izgubili tudi del kredibilnosti glede svojih “militantnih” izjav za naprej. Oblastnikov ne gane “vonj po Indiji” in podpisi 2000 volivcev, bi jih pa verjetno vsaj malo zaskrbela vsakodnevna organizirana množična kršitev zakona, za nadzor katerega nimajo niti dovolj kadra. Za prave spremembe bi se moralo “zgoditi ljudstvo”, kar pa je glede tega vprašanja praktično nemogoče. Morda pa bodo gostinci izkoristili napovedane demonstracije sindikalnih organizacij in se priključili zraven s svojimi zahtevami. Evropske plače IN čik ob kavi? Zakaj pa ne? …

Gospa Esmeralda že čez 14 dni napoveduje nov protest, ki naj bi tokrat res bil legalno sporen (?), čeprav cigaret zopet ne bodo prižigali (dvojni ?). Mar bodo kadili travo?

Danes zjutraj me je kurirček DHL Expressa razveselil s tem kosom papirja …

Nov album izide šele aprila ali maja 2008, torej po evropski turneji, “Please Project”, verjetno prvi singel, pa so Robert & co. v živo nedavno predstavili na festivalu v ZDA.

Zgolj kot pripis k debati na Zlobinem blogu prilagam odlomek iz svoje diplomske naloge o spreminjanju kaznovalne politike skozi (bližnjo) zgodovino.

V času absolutne monarhije se je suverena oblast poleg nalaganja fiskalnih obveznosti izvajala prek kaznovanja prestopnikov, ki so zagrešili hujše zločine, za katere je suveren določil, da so naprejeni proti njemu samem in zato potrebni posebne obravnave. Sleherna kršitev je vsebovala crimen maiestatis (žalitev veličanstva) in v najneznatnejšem zločincu je deloval regicid. Izvrševanje kazni se je dogajalo javno, skoraj vedno pred celotnimi vasmi ali okraji, torej pred ogromno množico, ki je nemalokrat vsebovala tudi mladoletne osebe in celo otroke. Samo izvajanje je vključevalo raznovrstne rituale, ki so postopoma in v velikih mukah pripeljali do končnega cilja – smrti obtoženca – skozi ceremonialno usmrtitev, znotraj katere se je praktično izvedel celoten kazenski postopek, od javnega prebiranja »obtožnice« in posredne predstavitve dokazov (prebrale so se izjave prič), preko obdolženčevega priznanja (največkrat pod vplivom za vsak delikt skrbno selekcioniranega mučenja), vse do slovesne razglasitve obsodbe in izvršitve kazni, kjer je suverenova nadoblast zasijala v vsem svojem sijaju. Prizori zverinskega ravnanja rabljev kot manifestatorjev suverenove osebe naj bi služili v poduk vsem podložnim posameznikom v smislu generalne prevencije upora proti suverenovi oblasti, ki je s premišljenim nasiljem učinkovito pokazala, kaj se zgodi z nasprotniki vzpostavljenega režima. V tej kaznovalni liturgiji se je morala emfatično potrditi oblast in njena notranja premoč. Ta premoč ni preprosto premoč prava, temveč premoč suverenove fizične moči, ki se je polastila nasprotnikovega telesa in ga v celoti obvladala.

Kaznovalna ceremonija, ki je bila potemtakem v celoti zastraševalna, dolgoročno ni dosegla svojega namena. Namesto da bi se število zločinov manjšalo, se je le-to pospešeno povečevalo, javne usmrtitve pa so postale poligon za izražanje nasprotovanja kaznovalni oblasti; spektakla željno ljudstvo je sprevidelo neenakost moči med zločincem kot posameznim povzročiteljem nasilja in rabljem kot agentom oblasti, ki skuša to nasilje ukrotiti z lastnim nasiljem, za seboj pa ima celotno parafernalijo oblastnih mehanizmov. Nasilje na usmrtitvenem odru se je razširilo tudi na nasilje pod njim. Pojav glorifikacije kaznovancev, vedno glasnejši in nasilnejši protesti ter zahteve ljudstva po pomilostitvah so vladarje prisilile v iskanje novih, učinkovitejših in subtilnejših mehanizmov oblastnega kaznovanja.

Beri naprej…

Čuden dan. Eden tistih, ko slišiš eno pesem preveč, ko si v glavi vrtiš zbledele črnobele slike in se ti zdi, da je pot, kateri si se prepustil, popolnoma zgrešena in ti ne bo prinesla tako željene sreče. Po nekajtedenskem premoru se je prvič vrnil občutek notranje praznine in globoke osamljenosti, zavedanje, da sem sam ne glede na to, s koliko ljudmi sem obkrožen. In to ravno zdaj, ko sem mislil, da sem z belo kredo dokončno zarisal obrise okoli lastne nesamozavesti. Zvočniki so že celo popoldne ugasnjeni. Včasih tišina potepta bobniče močneje od odrešilnih decibelov, poleg tega pa mi tokrat zlovešče uspavanke ob oltarju odstavljenih bogov zagotovo ne bi prinesle mirnega spanca. Dovolj je bilo naslanjanja na užitke drugotnega pomena. Potrebujem ljubezen in dnevni odmerek endorfinov, da lahko normalno funkcioniram. Brez nadomestil. Brez lepljenja črepinj in obujanja spominov iz pepelnikov preteklosti.

Malo pozno, a vendarle, je prišlo spoznanje, da je bil moj načrtovani optimizem brez kritja. Verjetno sem si v silni želji po normalnem življenju naložil preveč. Človeško telo in človeška psiha res lahko preneseta ogromna bremena. Homo sapiens je trpežna žival, podobno kot ščurek. Morda pa je to zgolj en blesav dan, ki vsake toliko časa doleti vsakega izmed nas, in me bo jutri zopet grelo oranžno jesensko sonce.

Utrinek iz nedavnega izleta na Großglockner …