Optimizem brez kritja
Čuden dan. Eden tistih, ko slišiš eno pesem preveč, ko si v glavi vrtiš zbledele črnobele slike in se ti zdi, da je pot, kateri si se prepustil, popolnoma zgrešena in ti ne bo prinesla tako željene sreče. Po nekajtedenskem premoru se je prvič vrnil občutek notranje praznine in globoke osamljenosti, zavedanje, da sem sam ne glede na to, s koliko ljudmi sem obkrožen. In to ravno zdaj, ko sem mislil, da sem z belo kredo dokončno zarisal obrise okoli lastne nesamozavesti. Zvočniki so že celo popoldne ugasnjeni. Včasih tišina potepta bobniče močneje od odrešilnih decibelov, poleg tega pa mi tokrat zlovešče uspavanke ob oltarju odstavljenih bogov zagotovo ne bi prinesle mirnega spanca. Dovolj je bilo naslanjanja na užitke drugotnega pomena. Potrebujem ljubezen in dnevni odmerek endorfinov, da lahko normalno funkcioniram. Brez nadomestil. Brez lepljenja črepinj in obujanja spominov iz pepelnikov preteklosti.
Malo pozno, a vendarle, je prišlo spoznanje, da je bil moj načrtovani optimizem brez kritja. Verjetno sem si v silni želji po normalnem življenju naložil preveč. Človeško telo in človeška psiha res lahko preneseta ogromna bremena. Homo sapiens je trpežna žival, podobno kot ščurek. Morda pa je to zgolj en blesav dan, ki vsake toliko časa doleti vsakega izmed nas, in me bo jutri zopet grelo oranžno jesensko sonce.
13.10.2007 ob 10:51
Ljudje niso tisti, ki odvzemajo občutek osamljenosti. Le tega je najbolje iskati v sebi. Če se s seboj ne počutimo v redu, so vsi poskusi doseganja ravnovesja in dobrega občutka z drugimi ljudmi, le obliž, le maska. Ker tisti človek nismo mi, ampak nekdo, za katerim se skrivamo, misleč, da se tako ne bomo počutili osamljene. A ljudje prej ko slej odidejo svojo pot in nas ščit z njimi. Takrat ostanemo samo mi in naša praznina. Ki jo lahko napolnemo kadarkoli se za to odločimo.
Vse se spreminja… tudi oranžno sonce ni vedno enako, tišina ni vedno tiha, decibeli plešejo različni ples… dirigentska palica pa je v naših rokah. Repertoar zbiramo sami.. včasih je ta mračen, včasih vesel, važno je, da preživimo tako ene kot druge in ob tem ne podležemo.