Zdrsi čez vdolbine

Zgolj kot pripis k debati na Zlobinem blogu prilagam odlomek iz svoje diplomske naloge o spreminjanju kaznovalne politike skozi (bližnjo) zgodovino.

V času absolutne monarhije se je suverena oblast poleg nalaganja fiskalnih obveznosti izvajala prek kaznovanja prestopnikov, ki so zagrešili hujše zločine, za katere je suveren določil, da so naprejeni proti njemu samem in zato potrebni posebne obravnave. Sleherna kršitev je vsebovala crimen maiestatis (žalitev veličanstva) in v najneznatnejšem zločincu je deloval regicid. Izvrševanje kazni se je dogajalo javno, skoraj vedno pred celotnimi vasmi ali okraji, torej pred ogromno množico, ki je nemalokrat vsebovala tudi mladoletne osebe in celo otroke. Samo izvajanje je vključevalo raznovrstne rituale, ki so postopoma in v velikih mukah pripeljali do končnega cilja – smrti obtoženca – skozi ceremonialno usmrtitev, znotraj katere se je praktično izvedel celoten kazenski postopek, od javnega prebiranja »obtožnice« in posredne predstavitve dokazov (prebrale so se izjave prič), preko obdolženčevega priznanja (največkrat pod vplivom za vsak delikt skrbno selekcioniranega mučenja), vse do slovesne razglasitve obsodbe in izvršitve kazni, kjer je suverenova nadoblast zasijala v vsem svojem sijaju. Prizori zverinskega ravnanja rabljev kot manifestatorjev suverenove osebe naj bi služili v poduk vsem podložnim posameznikom v smislu generalne prevencije upora proti suverenovi oblasti, ki je s premišljenim nasiljem učinkovito pokazala, kaj se zgodi z nasprotniki vzpostavljenega režima. V tej kaznovalni liturgiji se je morala emfatično potrditi oblast in njena notranja premoč. Ta premoč ni preprosto premoč prava, temveč premoč suverenove fizične moči, ki se je polastila nasprotnikovega telesa in ga v celoti obvladala.

Kaznovalna ceremonija, ki je bila potemtakem v celoti zastraševalna, dolgoročno ni dosegla svojega namena. Namesto da bi se število zločinov manjšalo, se je le-to pospešeno povečevalo, javne usmrtitve pa so postale poligon za izražanje nasprotovanja kaznovalni oblasti; spektakla željno ljudstvo je sprevidelo neenakost moči med zločincem kot posameznim povzročiteljem nasilja in rabljem kot agentom oblasti, ki skuša to nasilje ukrotiti z lastnim nasiljem, za seboj pa ima celotno parafernalijo oblastnih mehanizmov. Nasilje na usmrtitvenem odru se je razširilo tudi na nasilje pod njim. Pojav glorifikacije kaznovancev, vedno glasnejši in nasilnejši protesti ter zahteve ljudstva po pomilostitvah so vladarje prisilile v iskanje novih, učinkovitejših in subtilnejših mehanizmov oblastnega kaznovanja.

Ravno zato se je proti koncu 18. stoletja zgodila preobrazba v oblastni samorefleksiji. Suverenost vladarja se je od primarno na določeno ozemlje vezane oblasti, pri kateri je prebivalstvo veljalo le kot nujen dodatek, osredotočila na posameznika. Ta sprememba sovpada z vzponom moderne države kot produkta humanističnih idej in razsvetljenih vladarjev, kjer monopolizacija fizične prisile prek ustreznih natančno opredeljenih mehanizmov in palete pravno urejenih družbenih odnosov umirja in kroti družbena nasprotja, ustvarja socialni mir in urejenost in deluje v dobro predvsem svojih državljanov, ki pa so se v zameno dolžni podrediti od vladarja postavljenim in navidezno splošno sprejetim normam.

Teoretska podlaga za tovrsten premik izvira iz teorije družbene pogodbe. Zločin ni imel več značaja napada na vladarjevo telo, temveč je pomenil kršitev pogodbe, s katero so posamezniki na podlagi skupnih interesov oblikovali družbo. Žrtev je v tem primeru bila družba kot celota in poprava tako nastalih krivic – kaznovanje kršitelja – je popolnoma prešla v njeno domeno, še več, postala je njena dolžnost. Kaznovalna pravica se je od suverenovega maščevanja prestavila k obrambi družbe. Prav zato se je pojavila potreba po novem konceptu kaznovanja, ki bi hkrati saniral družbi nastalo škodo in »popravil« oz. spreobrnil kršitelja ter ga vrnil nazaj na njegovo pripadajoče mesto v družbi, kjer bo ponovno lahko uporabno služil kot njen sestavni del. Kaznovanje mora posamezniku torej delovati čim bolj nearbitrarno in nepovezano z dejansko oblastjo, najprimernejša kazen pa mora biti razvidna iz samega zločina, ki ga kaznuje; reprezentacijska kazen naj bi posameznike opozorila na naravo zločina in v njihov spomin vgravirala tako zavest o nedopustnosti takšnega ravnanja, kakor tudi sredstva za njihovo korekturo. Takšna kazen funkcionira na več nivojih: kot svarilo družbi oz. njenim potencialno deviantim članom, kot kompenzacija ranjeni družbi in kot kazen oz. neke vrste poduk zločincem. Šele ko se doseže transparentnost med določenim nezaželenim ravnanjem in korektivno proceduro, neko osnovno ravnovesje med kaznijo in deliktom, se kazen lahko šteje za učinkovito in humano. Kot zločine in prestopke se opredeljuje pravne predmete, ki jih kot take vnaprej določa zakonik, bolj kakor v imenu pravne varnosti jasna in nedvoumna formalna opredelitev prestopkov pa so se spremenile kvaliteta, narava in nekako tudi substanca, iz katere je narejen kaznivi element. Z njim ne obsojamo le golega napada oz. posega v zavarovano dobrino, temveč tudi različne strasti, nagone, nepravilnosti, pohabe, neprilagojenost, učinke okolja in druge spremljajoče pojave, ki vsak na svoj način vplivajo na prepovedano ravnanje; kaznujemo za napade, prek njih pa za napadalnost, kaznujemo za posilstva, a hkrati še za sprevrženost, kaznujemo za umore, ki pa so hkrati tudi goni in želje. Tovrstna praksa mora temeljiti na določeni vednosti, zato so za to obdobje značilne obširne znanstvene raziskave o vzrokih zločina in vplivih kaznovanja na posameznika in družbo, ki so rezultirale v oblikovanju obširne tabele, kjer je vsak zločin povezan s komplementarno in glede na samo naravo zločina pravično kaznijo.

Poleg osnovnega pristopa h kvalifikaciji kaznivih dejanj se je radikalno spremenil tudi kazenskopravni postopek. Sodnik ni več zgolj uradnik pod vladarjevim poveljstvom, ki pri posameznem postopku le primerja ugotovljeno dejansko stanje z vnaprej predpisanimi dokazi, temveč samostojna strokovna figura kazenskega postopka, ki med sojenjem počne vse kaj drugega, kakor le »sodi«. Oblikovale so se dodatne instance, okrog glavnega sojenja namnožena majhna vzporedna sodišča in sodniki (psihiatrični ali psihološki izvedenci, sodniki za izvrševanje kazni, vzgojitelji in uradniki iz kaznilniške administracije), ki so se razvejali v mogočen aparat modernega pravosodnega sistema, s sistematično vključenimi elementi in osebami, ki sami zase ne sodijo v pravo, upoštevajoč dejstvo, da pravo že po svoji naravi polagoma vsrka tuje elemente. Toliko zunajpravnih elementov si moderno kazensko pravosodje ni naprtilo zato, da bi jih pravno okvalificiralo in jih polagoma združilo s kaznovalno oblastjo; ravno nasprotno: naprtilo si jih je z namenom, da bi jim omogočilo delovanje v kaznovalni operaciji kot nepravnim elementom, tako da ta operacija ne bi bila zgolj in samo zakonsko kaznovanje in sodnik zgolj in samo nekdo, ki kaznuje. V pravni postopek sodbe so se prikradle druge vrste presoje, zaradi njih pa so se odločilno spremenila pravila za izdelovanje sodb, ki so dokončno spodkopala temelje inkvizitorske maksime o poenostavljenem dokazovanju in le tremi temeljnimi pogoji za utemeljitev sodbe (poznavanje kršitve, poznavanje krivca, poznavanje zakona). Z veliko reformo pravosodja moderne države se je v ogrodje kazenskega sojenja vselila cela množica ocenjevalnih, diagnostičnih, pragmatičnih in normativnih sodb, ki zadevajo predvsem zločinskega posameznika in ne toliko naravo kršitve.

Kazni odslej niso več tako neposredno telesne. V umetnosti trpinčenja se uveljavi določena diskretnost subtilnejše in bolj pridušene uporabe bolečine, ki ji je odvzet zunanji blišč –izginilo je telo kot glavna tarča kazenske represije. Fizično trpljenje in bolečina samega telesa nista več tvorna elementa kazni, ki se iz posameznih tehnik trpljenja spremeni v ekonomijo odvzetih pravic, rablja pa nadomestijo strokovnjaki (nadzorniki, zdravniki, kurati, psihiatri, psihologi, vzgojitelji). Kaznovanje tako postane najbolj skriti del kazenskega postopka in preide na področje abstraktne zavesti; prestopnika naj bi negativno in nedvoumno zaznamovala že obsodba, saj so razprave in sodbe javne, izvršitev pa postane samostojno področje, ki ga administrativni mehanizem jemlje pravosodju in kazen birokratsko »zakoplje«. Poleg temeljnega instituta kazni se oblikuje sistem varnostnih ukrepov kot dodatek h kazni (prepoved bivanja, obvezno zdravljenje, nadzorovana prostost, ipd.) z namenom nadzorovanja posameznika, v želji, da dolgoročno spremenijo njegove zločinske dispozicije in ga onemogočijo kadar je nevaren. Varnostni ukrepi so prilagodljivi, njihova uporaba se presoja v vsakem primeru posebej; nastopajo torej kot dokončni odraz individualizacije in prehoda k pravosodnem obravnavanju posameznika.

Kljub zmanjšanju pomena muk pa pri modernem kaznovanju še zmeraj obstaja »mučilno ozadje« - ozadje, ki se mu niso nikoli odkrito odpovedali, ga pa čedalje bolj ovija netelesna kaznovalnost. Glavni cilj kazni je bil odvzeti kakšno dobrino ali pravico, vendar številne njene oblike, npr. prisilno delo ali zapor (odvzem prostosti), niso nikoli bile brez določenega kaznovalnega dodatka, ki je zadeval prav telo: omejitev pri hrani in gibanju, spolno prikrajšanje, udarci, pogoji v jetniški celici ipd.

Reformisti so podarjali, da je glavni namen novih mehanizmov zmanjšanje možnosti ponovitve delikta. V družbi morajo delovati kot svarilo vsem morebitnim kršiteljem, zločinca, ki je zločin že izvršil, pa operacionalizirati oz. rekvalificirati v družbeno bitje, ki je sposobno ponovno postati del družbene celote in se podrejati družbenim pravilom. Pojem individualne korekcije tako postane pomembnejši od samega kaznovanja. Zagotoviti se mora proces, v katerem se posameznik kot pravni subjekt s pomočjo celotne plejade izurjenih strokovnjakov rekvalificira, tako da se okrepijo sistemi znakov in predstav, ki jih ti znaki dajejo v obtok. Sredstvo za tovrstno resocializacijo so videli v aplikaciji primerne kazni, ki je bila usmerjena naravnost v domnevno motivacijsko jedro za storitev kaznivega dejanja v zločinskemu posamezniku; kazen mora biti naravnana bodisi na sam vir zločina, kar povzroči, da je le-ta za storilca skozi optiko ugodja in bolečine manj privlačen, bodisi na sile, ki tovrstna dejanja spodbujajo, v smislu sprožanja serije reprezentacij, ki v storilčevi percepciji s sklicevanjem na splošne, naravne vrednote ustvarijo zavest o »višji«, ne zgolj od oblasti določeni prepovedi.

V skladu s splošno reformo se je spremenilo tudi »kaznovalno mesto« oz. kraj, kjer se kazen aplicira na storilca. Razvijejo se sistemi prisiljevalnih ustanov, znotraj katerih ima kaznovalna oblast daleč od oči javnosti proste roke pri kompaktnem razpolaganju s krivčevim telesom in časom in kjer se s kombiniranjem avtoritete in vednosti skozi omejevanje posameznikovega gibanja in obnašanja aplicira usklajena ortopedija resocializacije skozi postopke uravnavanja marginalnih, neprilagojenih družbenih enot. Javne usmrtitve in srednjeveške ječe, katerih namen je bila zgolj izolacija, nadomesti obširen karceralni model, institut zapora pa se razvije do popolnosti in v obzir enakomerno vzame tako komponento kaznovanja v smislu stalnega nadzora in omejevanja posameznikovih pravic in svoboščin, kot tudi vidik prestopnikove resocializacije in vrnitve v družbin vsakdanjik.

 

 

 

Objavljeno dne 13.10.2007 ob 11:33 Zapisano pod: Horror vacui, Lapis philosophorum. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.