Zdrsi čez vdolbine

Hitro poglejte, preden popravijo/izbrišejo!

klikklik

Za prihodnje rodove pa je tule celoten tekst:

Bono in The Edge presenetili

London | 24.11.2007 | M.R.

Okrog 200 glasbenih navdušencev je bilo priča improviziranem nastopu Bona Voxa in skupine The Edge.

Na dobrodelni prireditvi Little Noise Sessions sta z 20-minutnim igranjem akustične kitare najprej nastopila irska glasbenika The Edge, ki sta skupaj z zvezdnikom Bonom Voxom zaigrala štiri legendarne skladbe Stay, Desire, Angel of Harlem in Wave of sorrow. Slednja pesem je navdihnila tudi pevca skupine U2, ko je leta 1985 obiskal Etiopijo. “To je bilo zares pomembno obdobje za moje življenje in za našo skupino,” je povedal Bono.

Z glasbeniki je nastopil tudi DJ londonskega radia, ki se je bal, da bi se zmotil. Pa tudi Bono, ki je pel zraven, je deloval nekoliko sramežljivo.
Dobrodelna akcija, ki pomaga otrokom z motnjami v razvoju in njihovim družinam, se bo nadaljevala še ta teden in organizatorji obljubljajo, da se bo prireditvam pridružilo še kar nekaj znanih obrazov.

 

Novica je verjetno povzeta po temu viru, ampak očitno so na 24ur.com nalogo zaupali napačni osebi …

 

 

V pričakovanju jutrišnjega glasovanja sem pobrskal po svojem spominu in se skušal spomniti, kako se je vse sploh začelo. Bila je vlada, no, v bistvu več vlad, ki so se šle oblast pod taktirko LDS, nikoli sicer preveč enotne, saj proporcionalni volilni sistem to praktično onemogoča, a vseeno dovolj trdne, da je stvar nekako funkcionirala, vsaj navidez¹. Poleg relativno ugodnih gospodarskih kazalcev in uspešnega približevanja evroatlantskim povezavam je to obdobje, še posebej po gromozanski volilni zmagi LDS leta 2000, spremljala vedno bolj vidna aroganca oblastnikov, ustvarjanje elite poosamosvojitvenih tajkunov, predvsem na račun bivše družbene lastnine in prijateljskih zvez s svinjami pri koritu, in pa nenehno opozarjanje in razgaljanje raznoraznih afer s strani takratne opozicije, ki jo je poosebljal Janez Janša.

Problem Janše tistega časa je bil v tem, da je kljub temu, da je nenehno in največkrat tudi upravičeno opozarjal na zlorabe oblasti, neracionalno in nezakonito trošenje proračunskih sredstev ter splošno aroganco oblastnikov, deloval nekompetentno, predvsem zaradi ekipe, ki bi ga zaradi koalicijskih kupčij obkrožala po morebitni zmagi na volitvah. Poleg tega je za moj okus deloval preveč razdruževalno, revanšistično ter navsezadnje tudi paranojično in takrat sem bil prepričan, da s takšnim nastopom in nazori nikakor ne bi bil dobra izbira za mandatarja, saj bi deloval predvsem na ideološki podlagi s poudarkom na razčiščevanju in popravi preteklih krivic, resničnih in namišljenih, namesto da bi sprejel izzive prihodnosti, ki so mi osebno neskončno pomembnejša tema.

LDS je proti koncu zadnjega mandata svoje oblastništvo prignala do skrajnosti in ga tudi dokončno zavozila. Še bolj pa je bil opazen premik v nastopanju prvaka opozicije Janše. V okviru predvolilne kampanje leta 2004 je deloval spremenjeno, preudarno, modro, celo državniško. Še vedno je opozarjal na pretekle grehe oblastnikov, vendar nič več žugajoče, brez vedno prisotnega sarkazma iz resignacije, kot je bilo to zanj značilno prej. Ankete, ki so po Drnovškovemu sestopu kazale kontinuiran padec podpore LDS, so prvič nakazale možnost, da bi na volitvah lahko prišlo do presenečenja. Nakopičene in nikoli raziskane afere, klientelizem in korupcija so skupaj z vedno bolj živčno aroganco Ropa in kompanije naredile svoje tudi med ljudstvom. Janša je nenadoma postal sprejemljiva alternativa, še posebej, ker je vehementno zatrjeval, da bo dokončno privatiziral državno premoženje in s tem zmanjšal vpliv države na gospodarstvo, skrbel za zakonito porabo proračunskih sredstev in opravil z zlorabami oblasti. Čeprav nisem volil, sem bil zadovoljen, ker se je leta 2004 končala (pre)dolga vladavina LDS in je priložnost v duhu demokracije pridobila tudi druga stran. Pričakovanja so bila velika. Beri naprej…

_________________________________________________________

1. Intermezzo tako imenovane Bajukove vlade bom zanemaril, saj je šlo za bolj ali manj zgrešen poskus opozicije oz. posledico umetno ustvarjene vladne krize tik pred takratnimi volitvami [↩]

Izredno redko se zgodi, da kakšen film, katerega ogled zaradi vnaprejšnjih najav pričakujem več mesecev, dejansko izpolni moja (pre)velika pričakovanja. Še težje pa je zadovoljiti moja pričakovanja, kadar se tematika opira na vplive, ki so pripomogli k mojemu osebnemu razvoju in na katere imam posledično čisto samosvoj pogled.

Ni dileme, Joy Division so takoj za The Cure moj najljubši bend¹. Vendar to ni film o Joy Division. To je film o Ianu in Debbie. Ali o Ianu in Annik. No, predvsem o Ianu.

Ian Curtis je bil rojeni konflikt. Njegovo življenje je bilo razpeto med umirjenim delom v lokalnem uradu za brezposelne in petjem v rock bendu, med tipičnim angleškim middle-class družinskim življenjem in osvajanjem svetovnih odrov in src oboževalk. Njegovi strahovi so plavali nekje med samouničenjem in voljo do življenja kot posledico destruktivne bolezni, med izgubo in višjim smislom. “Moja poroka je bila napaka,” izjavi po intervjuju z Annik, medtem ko bend mirno spi po kavčih. In prav iz te izjave izhaja bistvo Joy Division kot celote - kontrast Ianovih konfliktnih čustev in minimalistične črnobele hladne podlage ostalih članov benda. Skoraj ni Ianovega teksta, iz katerega ne bi sevala razdvojenost v svoji najbolj primarni obliki. Tega se je zavedal tudi Anton Corbijn, zato je tak je tudi film. Namesto, da bi se osredotočal na glasbo, mu le-ta služi zgolj kot dodatek, ki ustvari presežek in s tem tudi željeni učinek. Lahko bi rekli, da je glasbo tokrat potrebno brati med vrsticami². Ian samozavestno koraka v službo z napisom “HATE” na hrbtu ob zvokih No love lost. Ian v maniri fašističnega liderja komandira publiko na Leaders of men. Ianu se utrga v prenosu v živo na Granada TV ob enostavni kritiki radijske politike Transmission. Ian po prvem epileptičnem napadu mimo mikrofona zmedeno predstavlja She’s lost control. Ian se sooči s prevarano ženo, iz ozadja pa prodira Love will tear us apart. Ian doživi prvi odrski epileptični napad ravno med igranjem Dead souls. Ian po ultimativnem prepiru z Debbie v studiju v posebni hlajeni sobi snema Isolation. Ian noče na oder in odpeti Disorder. In navsezadnje, Ian odide za vedno pod težo prelepe Atmosphere.

Film naj bi bil posnet po knjigi Ianove vdove Deborah Curtis³, vendar sem zasledil tudi odstopanja, predvsem v prikazu Ianovega odnosa do svoje “druge ženske” Annik. Sam Riley briljira v vlogi Iana, fizična podobnost z legendarnim pevcem je tu zgolj dodaten plus, na splošno pa lahko pohvalim odličen casting. Peter Hook je Peter Hook. Bernard Sumner je Bernard Sumner. Rob Gretton je Rob Gretton. Tony Wilson je Tony Wilson. In Ian je Ian.

Fenomenalen skok v konec sedemdesetih in hkrati tudi fenomenalen spust v psiho enega najbolj talentiranih poetov rock glasbe vseh časov. Za konec pa Ianove zaključne misli v filmu, sicer začetni verzi pesmi Twenty four hours:

so this is permanence
love’s shattered pride
what once was innocence
turned on its side

 

 

_________________________________________________________

1. blizu so samo še Bauhaus in Nick Cave & The Bad Seeds, potem pa dolga praznina do R.E.M., Sonic Youth, Pixies, Eels, Therapy?, Jane’s Addiction, Misfits … [↩]
2. Tokrat me prevodi besedil niti niso pretirano motili, temveč so kvečjemu pripomogli k atmosferi flima, za razliko od npr. filma The Doors, kjer je bil prevod Morrisonovih zimzelenčkov zelo moteč. [↩]
3. Touching from a distance [↩]

 

Edina dobra stvar letošnjih predsedniških volitev je, da sem se v blogosovem urejevalniku besedila končno naučil vnašati znak “ü”. Očitno nimam standardne tipkovnice, ker pri meni razni nasveti v stilu “Alt Gr + U” niso delovali, prenašanje iz drugih aplikacij pa je zamudno. Poleg tega nikoli ne vem, če bo pri prenosu iz OpenOffica oz. Worda vse izpadlo tako, kot si želim, predvsem glede fontov in odstavkov (to bom moral enkrat temeljito preštudirati).

 

Kakorkoli že, na moji poceni črni tipkovnici znamke Canyon velja naslednje:

Ü = Alt + 0220 na numeričnem delu tipkovnice,

ü = Alt + 0252 na numeričnem delu tipkovnice.

 

Zdaj bom lahko brez dodatnih naporov pisal o novem predsedniku republike, pa še o izbiri CD plošč v neki tuji veleblagovnici, povojnem vojaškem tribunalu, najljubšem berlinskem protoanarhoindustrial bendu in užitkih zajtrkovanja zaradi okusa energijskega zdroba.

 

 

V trenutkih, ko mi gre vse narobe in se mi vse zdi zlagano, zastarelo, neštetokrat videno in slišano, potrebujem močnejši odmerek preusmeritve pozornosti, da se ponovno zaljubim v lepote življenja in se vsaj za nekaj srčnih utripov prezrcalim v davno preživeto najstniško zasanjanost. Takrat poslušam Eels.

 

Eels so čudežni otrok multiinstrumentalista Marka Oliverja Everetta, ki se skriva pod vzdevkom E. Že prvenec A man called E je napovedal, da gre za odličnega avtorja, ki se z lahkoto sprehaja po vijugasti črti od čiste depresije k otroški hudomušnosti in nazaj.

 

one day you’ll look and see
a purple sunset
and then you’ll know that I’m ok
I’m doing my best
and when I come around for my goodbye
you’ll be the scarecrow
you’ll be the scarecrow
the one I adore

 

Beri naprej…