Zdrsi čez vdolbine

Izredno redko se zgodi, da kakšen film, katerega ogled zaradi vnaprejšnjih najav pričakujem več mesecev, dejansko izpolni moja (pre)velika pričakovanja. Še težje pa je zadovoljiti moja pričakovanja, kadar se tematika opira na vplive, ki so pripomogli k mojemu osebnemu razvoju in na katere imam posledično čisto samosvoj pogled.

Ni dileme, Joy Division so takoj za The Cure moj najljubši bend¹. Vendar to ni film o Joy Division. To je film o Ianu in Debbie. Ali o Ianu in Annik. No, predvsem o Ianu.

Ian Curtis je bil rojeni konflikt. Njegovo življenje je bilo razpeto med umirjenim delom v lokalnem uradu za brezposelne in petjem v rock bendu, med tipičnim angleškim middle-class družinskim življenjem in osvajanjem svetovnih odrov in src oboževalk. Njegovi strahovi so plavali nekje med samouničenjem in voljo do življenja kot posledico destruktivne bolezni, med izgubo in višjim smislom. “Moja poroka je bila napaka,” izjavi po intervjuju z Annik, medtem ko bend mirno spi po kavčih. In prav iz te izjave izhaja bistvo Joy Division kot celote - kontrast Ianovih konfliktnih čustev in minimalistične črnobele hladne podlage ostalih članov benda. Skoraj ni Ianovega teksta, iz katerega ne bi sevala razdvojenost v svoji najbolj primarni obliki. Tega se je zavedal tudi Anton Corbijn, zato je tak je tudi film. Namesto, da bi se osredotočal na glasbo, mu le-ta služi zgolj kot dodatek, ki ustvari presežek in s tem tudi željeni učinek. Lahko bi rekli, da je glasbo tokrat potrebno brati med vrsticami². Ian samozavestno koraka v službo z napisom “HATE” na hrbtu ob zvokih No love lost. Ian v maniri fašističnega liderja komandira publiko na Leaders of men. Ianu se utrga v prenosu v živo na Granada TV ob enostavni kritiki radijske politike Transmission. Ian po prvem epileptičnem napadu mimo mikrofona zmedeno predstavlja She’s lost control. Ian se sooči s prevarano ženo, iz ozadja pa prodira Love will tear us apart. Ian doživi prvi odrski epileptični napad ravno med igranjem Dead souls. Ian po ultimativnem prepiru z Debbie v studiju v posebni hlajeni sobi snema Isolation. Ian noče na oder in odpeti Disorder. In navsezadnje, Ian odide za vedno pod težo prelepe Atmosphere.

Film naj bi bil posnet po knjigi Ianove vdove Deborah Curtis³, vendar sem zasledil tudi odstopanja, predvsem v prikazu Ianovega odnosa do svoje “druge ženske” Annik. Sam Riley briljira v vlogi Iana, fizična podobnost z legendarnim pevcem je tu zgolj dodaten plus, na splošno pa lahko pohvalim odličen casting. Peter Hook je Peter Hook. Bernard Sumner je Bernard Sumner. Rob Gretton je Rob Gretton. Tony Wilson je Tony Wilson. In Ian je Ian.

Fenomenalen skok v konec sedemdesetih in hkrati tudi fenomenalen spust v psiho enega najbolj talentiranih poetov rock glasbe vseh časov. Za konec pa Ianove zaključne misli v filmu, sicer začetni verzi pesmi Twenty four hours:

so this is permanence
love’s shattered pride
what once was innocence
turned on its side

 

 

_________________________________________________________

1. blizu so samo še Bauhaus in Nick Cave & The Bad Seeds, potem pa dolga praznina do R.E.M., Sonic Youth, Pixies, Eels, Therapy?, Jane’s Addiction, Misfits … [↩]
2. Tokrat me prevodi besedil niti niso pretirano motili, temveč so kvečjemu pripomogli k atmosferi flima, za razliko od npr. filma The Doors, kjer je bil prevod Morrisonovih zimzelenčkov zelo moteč. [↩]
3. Touching from a distance [↩]

Objavljeno dne 15.11.2007 ob 16:55 Zapisano pod: Diabolo in musica, Horror vacui. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.