Zdrsi čez vdolbine

 

V pričakovanju jutrišnjega glasovanja sem pobrskal po svojem spominu in se skušal spomniti, kako se je vse sploh začelo. Bila je vlada, no, v bistvu več vlad, ki so se šle oblast pod taktirko LDS, nikoli sicer preveč enotne, saj proporcionalni volilni sistem to praktično onemogoča, a vseeno dovolj trdne, da je stvar nekako funkcionirala, vsaj navidez¹. Poleg relativno ugodnih gospodarskih kazalcev in uspešnega približevanja evroatlantskim povezavam je to obdobje, še posebej po gromozanski volilni zmagi LDS leta 2000, spremljala vedno bolj vidna aroganca oblastnikov, ustvarjanje elite poosamosvojitvenih tajkunov, predvsem na račun bivše družbene lastnine in prijateljskih zvez s svinjami pri koritu, in pa nenehno opozarjanje in razgaljanje raznoraznih afer s strani takratne opozicije, ki jo je poosebljal Janez Janša.

Problem Janše tistega časa je bil v tem, da je kljub temu, da je nenehno in največkrat tudi upravičeno opozarjal na zlorabe oblasti, neracionalno in nezakonito trošenje proračunskih sredstev ter splošno aroganco oblastnikov, deloval nekompetentno, predvsem zaradi ekipe, ki bi ga zaradi koalicijskih kupčij obkrožala po morebitni zmagi na volitvah. Poleg tega je za moj okus deloval preveč razdruževalno, revanšistično ter navsezadnje tudi paranojično in takrat sem bil prepričan, da s takšnim nastopom in nazori nikakor ne bi bil dobra izbira za mandatarja, saj bi deloval predvsem na ideološki podlagi s poudarkom na razčiščevanju in popravi preteklih krivic, resničnih in namišljenih, namesto da bi sprejel izzive prihodnosti, ki so mi osebno neskončno pomembnejša tema.

LDS je proti koncu zadnjega mandata svoje oblastništvo prignala do skrajnosti in ga tudi dokončno zavozila. Še bolj pa je bil opazen premik v nastopanju prvaka opozicije Janše. V okviru predvolilne kampanje leta 2004 je deloval spremenjeno, preudarno, modro, celo državniško. Še vedno je opozarjal na pretekle grehe oblastnikov, vendar nič več žugajoče, brez vedno prisotnega sarkazma iz resignacije, kot je bilo to zanj značilno prej. Ankete, ki so po Drnovškovemu sestopu kazale kontinuiran padec podpore LDS, so prvič nakazale možnost, da bi na volitvah lahko prišlo do presenečenja. Nakopičene in nikoli raziskane afere, klientelizem in korupcija so skupaj z vedno bolj živčno aroganco Ropa in kompanije naredile svoje tudi med ljudstvom. Janša je nenadoma postal sprejemljiva alternativa, še posebej, ker je vehementno zatrjeval, da bo dokončno privatiziral državno premoženje in s tem zmanjšal vpliv države na gospodarstvo, skrbel za zakonito porabo proračunskih sredstev in opravil z zlorabami oblasti. Čeprav nisem volil, sem bil zadovoljen, ker se je leta 2004 končala (pre)dolga vladavina LDS in je priložnost v duhu demokracije pridobila tudi druga stran. Pričakovanja so bila velika.

Preskok v leto 2007. Vlada je v relativno kratkem obdobju na položaje v državni upravi² nastavila malo morje ljudi na podlagi politične pripadnosti, mnoge od njih brez ustreznih kompetenc in izkušenj. Prav tako je na podlagi upravljalskih oz. večinskih pravic v podjetjih, v katerih je kapitalsko udeležena država, zamenjala vse dotedanje direktorje, ne glede na bilance stanja oz. njihovo uspešnost. V kolikor je do privatizacij oz. KAD-ove prodaje lastniških deležev prišlo, so bile te prodaje netransparentne in so očitno zasledovale druge cilje. Vladni funkcionarji so kršili lasten etični kodeks, ki je bil oblikovan v zanosu zmage in obljub, da bo nova oblast boljša od predhodne. Spomnimo se primera uporabe službenega vozila MZZ v zasebne namene žene zunanjega ministra, ali pa očitne zlorabe avtorja kodeksta ministra Viranta, za katerega je določene storitve sicer čisto zasebne narave opravljala kar uslužbenka na ministrstvu. Te nikoli čisto razjasnjene aferice so kopnele pod večjimi aferami, kot je bil netransparenten nakup oklepnikov, nepravilnosti pri sanaciji plazu v izvedbi podjetja Puh in nespretnost in očitana nezakonitost pri reševanju primera družine Strojan, ki je iz lokalne zadeve ravno zaradi nesposobnosti vlade prerasla v afero državnih razsežnosti. Koalicijska večina je v državnem zboru sprejela več zakonov, ki so lajšali zlorabe oblasti³ , čeprav je obljubljala ravno nasprotno, očiten pa je bil tudi poseg v neodvisnost policije in tožilstva, saj je bilo odprtih kar nekaj izrazito političnih in ideološko obarvanih zadev. Omenil bi še nesporno vladno željo po vplivu v medijih pod prozorno floskulo uravnoteženosti in vprašanje je zgolj, ali ji je to tudi uspelo, pač odvisno, koga vprašaš. Tudi aroganca oblasti je bila od volitev naprej v porastu; za vse je bila kriva bodisi prejšnja vlada, bodisi mračne rdeče sile iz ozadja, če pa je že zmanjkalo takšnih puhlih argumentov, potem je bil izgovor, da je to počela tudi prejšnja vlada, kot da sedanja ni prišla na oblast ravno z obljubami, da bo ravnala drugače. Lahko bi nadaljeval z natančnim popisom nepravilnosti, nezakonitosti, primerov klientelizma, nepotizma in nikoli raziskanih in pojasnjenih obtožb korupcije, vendar mislim, da sem za potrebe pričujočega sestavka povedal dovolj.

Če strnem: sedanja vlada je ravnala podobno, kot demonizirane LDS-ovske, pri določenih točkah (kadrovanje nesposobnih, a “naših”) je bila še celo bolj aktivna, dosegla pa je zgolj to, da so tudi nekateri njeni podporniki prišli na svoj račun in si popravili položaj in finančno stanje, pač po principu “zdaj pa še mi malo”. Toda to ni tisto, kar so pričakovali volivci, ki so na prejšnjih volitvah obkrožili eno od “pomladnih” strank. To tudi ni tisto, kar smo pričakovali sicer tradicionalno bolj “levičarski” volivci, ki smo zaradi slabe izbire in izrojenosti dolgoletne levosredinske oblasti na prejšnjih volitvah ostali doma, čeprav se zaradi volilne abstinence v bistvu nimamo pravice jeziti.

Ne razumem tudi, kako lahko premier Janša po triletnem vladanju in kadrovskem tsunamiju za vse neuspehe še vedno paranojično krivi “sile iz ozadja”, nikoli pojasnjen pojem “udbomafije” in medije, ki naj bi mu bili izrazito nenaklonjeni⁴. V rokah ima praktično vse vzvode, nastavljeni kadri so lojalni in izvajajo vladni program, kot je bil zasnovan, tako da izgovori na “rdeče direktorje” pri meni ne delujejo več. Mandat, od katerega sem pričakoval veliko več, me je skrajno razočaral, Janša pa je pokazal, da je v obdobju volilne kampanje leta 2004 zgolj igral in nizal lažne predvolilne obljube ter se skliceval na program, ki ga očitno ni sposoben izvajati v praksi. Lahko bi se reklo, da je pri meni izgubil vse zaupanje, ki ga je imel ob začetku mandata. Še več, počutim se nategnjenega. Politika je res kurba.

Mislim, da je Janša dokončno spoznal, da vladanje ni preprosta zadeva, še posebej, če nimaš primerne ekipe, in da je bolj ležerno igrati vlogo prvaka opozicije in opozarjati na nepravilnosti oblastnikov. Kakšni bodo izidi jutrišnjega glasovanja si ne upam napovedati, ker je podpora SD ravno toliko verjetna, kot “sabotaža” znotraj same vlade. Zaradi konsolidacije opozicije po večletni krizi in stanja splošnega nezadovoljstva, do katerega so privedli predvsem ukrepi in aroganca vlade, so se položaji redefinirali, analize pa bom po usodnem ponedeljku raje prepustil kompetentnejšim od sebe.

 

 

_________________________________________________________

1. Intermezzo tako imenovane Bajukove vlade bom zanemaril, saj je šlo za bolj ali manj zgrešen poskus opozicije oz. posledico umetno ustvarjene vladne krize tik pred takratnimi volitvami [↩]
2. Pri tem ne gre samo za politične, funkcionarske položaje, temveč tudi za čisto strokovne funkcije. [↩]
3. Tipičen primer je novela Zakona o javnih naročilih, pa tudi zakon, ki je ukinjal protikorupcijsko komisijo [↩]
4. Mar ni poslanstvo medijev, da opozarjajo na slabo stanje v državi in sume zlorabe oblasti? [↩]

Objavljeno dne 18.11.2007 ob 20:05 Zapisano pod: Horror vacui, Lapis philosophorum. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.