Zdrsi čez vdolbine

 

“Senores y senoras, nosotros tenemos mas influencia
con sus hijos que tu tiene …
… pero los queremos.
Creado y regalo de los angeles … Juana’s Addiccion!”

Včeraj se je prvič odvila ameriška inačica glasbenih nagrad revije NME, kar samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če se v ta namen po sedemnajstih letih ne bi ponovno zbrala originalna postava benda, ki je psihadelijo šestdesetih, hard rock sedemdesetih in alternativo devetdesetih uspešno združil že ob koncu osemdesetih. Jane’s Addiction so edini bend, ki mu je v isti sapi uspelo biti Velvet Underground in Led Zeppelin, prepredanje ulične poetike in epskega larger-than-life zvoka, znanilci razširjanja obzorij glasbene industrije, ki so posledično tudi najbolj zaslužni za spremembo v mentaliteti povprečnega rock poslušalca.

Perry Farrell, Dave Navarro, Stephen Perkins in izgubljeni član, basist Eric Avery, ki je prisegel, da ne bo nikoli več stopil na oder pod zastavo Jane’s Addiction in ki tudi edini ni sodeloval pri reunionih iz 1997 in 2003, so - potem, ko so med ceremonijo prejeli nagrado NME za “godlike genious”¹ - odigrali štiri pesmi in sodeč po posnetkih in komentarjih ljudi, ki so bili tam, priklicali magijo, ki jih je spremljala v tistih slabih šestih letih delovanja, v katerih so posneli koncertni prvenec in dva studijska albuma, ki ju ni presegel noben alter-rock bend.

Ogenj v srcu je ponovno prižgan in le upam lahko, da se bo iz abotne prakse podeljevanja glasbenih nagrad z butastimi imeni izcimila tudi kakšna (po možnosti evropska) turneja najboljšega live benda vseh časov. Bojne sekire so bojda zakopane, težave z drogo in napihnjenimi egotripi pa varno pod ključem.

“Shadows of the morning light, shadows of the evening sun …
’til the sahdows and the lights were one.”

_________________________________________________________

1. wtf? [↩]

 

Blixa Bargeld je poosebljena karizma. Tudi ko se odkašlja, je to le delček hrupa, ki tvori celoto. Nick Cave ga je nekoč opisal kot najlepšega človeka na svetu, ki iz sebe spušča zvoke, kot da bi mu nekdo iz duše trgal osate. Legendarni berlinski bonvivant in svetovljan¹ je to vnovič potrdil na torkovem koncertu svoje matične skupine Einstürzende Neubauten v veliki dvorani zagrebške Močvare, ki se srečuje s podobnimi problemi kot klubi na naši Metelkovi in je - tokrat bojda zares - na robu permanentnega zaprtja.

Pionirji industrijskega hrupa kljub letom primerni umirjenosti niso razočarali. Kaos in vsesplošno destrukcijo je na odru že pred nekaj časa zamenjal artikuliran in poetičen performans, kar seveda ne pomeni, da so manjkali doma narejeni in industrijsko navdahnjeni inštrumenti, kot so razne elastike, cevi, škripajoča tolkala, brušene činele v obliki zvezd in starinski platenšpiler, Alexander Hacke pa si pri igranju električnega basa proti koncu pomagal tudi z vibratorjem. Repertoar je bil na žalost starih sopotnikov večinoma sestavljen iz novejšega materiala, predvsem zadnje plošče “Alles wieder offen”, bend pa se je prikazal v odlični formi. Morda sem vseeno pogrešal nekaj tiste nebrzdane spontanosti, po kateri so bili znani v zgodnji fazi, vseeno pa je vse skupaj še vedno zvenelo zelo kredibilno in ne zgolj umetnost zavoljo umetnosti, kot so se skozi celoten obstoj grupacije znali izraziti njihovi kritiki. Blixa, zaprisežen vegetarianec, ki je zaradi skorajšnjih petih križev pridobil tudi na kilaži in ne izgleda več kot Habacucov kontroverzni eksponat, je svojo zbirko Fenderjevih kitar² tokrat očitno pustil doma, dvorana pa se je nekajkrat skoraj sesula ob zvokih njegovega visokotonskega in z megafonom podprtega dretja, ki je venomer lebdelo iznad zvočne podobe hladnovojne izkušnje domačega Berlina, ki so ga včasih z minimalističnim, včasih z megalomanskim hrupom neumorno ustvarjali ostali člani “podirajočih se stavb”, pri čemer mi je najbolj ostalo v spominu odlično ozvočeno prasketanje padajočih koščkov stiropora na kovinsko podlago med bolj baladnim delom nastopa.

Bivši Caveov heroin buddy je nastop kabarejsko začinil tudi z dobršno mero humorja in samoironije, na vztrajne pozive publike, naj zaigrajo “Silence is sexy”, katere osrednji del zajema zvok inhalacije cigaretne smotke, pa je v tipični nemški angleščini izjavil, da te pesmi v živo ne morejo več igrati, saj je skupina kolektivno prenehala kaditi, razen če kdo med publiko razpolaga z zeliščno cigareto. Na oder je priletelo kar nekaj (po moji skromni oceni navadnih) cigaretkov, nakar je Blixa hudomušno zamahnil z roko, da to niso zeliščne smotke, temveč podpora ameriškemu imperializmu.

Nekonvencionalni bend, ki me je v srednji šoli ničkolikokrat rešil pri preizkusih znanja iz nemščine, je dvourni nastop v nabito polni in slabo zračeni dvorani sklenil z dvema bisoma in znova dokazal, da dominantna Blixina osebnost in paleta močnih pejsažev pakiranega hrupa, s katerimi se lahkotno igračkajo izkušeni soborci izza mašinerije, tvorijo fascinantno kombinacijo, katere surovost je nemogoče v popolnosti zajeti na plošči, četudi je posneta na gradbišču s pomočjo letalskih turbin. Upam, da jih bomo nekoč zopet videli tudi v Ljubljani, kjer je pestrost in pogum koncertne ponudbe zadnje čase žal na nivoju Tokio Hotel.

 

_________________________________________________________

1. ljubezen do orientalskih deklet ga je zavedla, da kot kraj svojega domovanja navaja tudi Kitajsko [↩]
2. večinoma stari Jaguarji in Mustangi, ki jih je oboževal tudi Kurt Cobain [↩]

Večinoma kupujem preko katalogov ali interneta, vsake toliko pa se pojavi kak proizvod, ki pred nakupom zahteva ogled v živo. Ko se število takšnih proizvodov namnoži, se odpravim v šoping center, navadno v BTC, kjer je vse na kupu. Vsaj pravijo tako.

Na kupu so predvsem ljudje. Mnogo njih. Ne mislim odkrivati tople vode, saj je to vsakomur, ki se je kakšno soboto znašel tam, kristalno jasno. Pločevina, gneča, vrste, skratka živžav epskih razsežnosti. Vsakič sproti se vprašam, zakaj je naš vedno bolj priljubljeni predsednik vlade kot argument proti zvišanju delavskih plač slikovito navajal štruce v smetnjakih, ne pa tako očitne stvari, kot je zasedenost nakupovalnih centrov, ki se množijo kot trop divjih zajcev na izoliranem otoku brez naravnih sovražnikov. Ne samo, da smo potrošniška družba, očitno smo potrošniška družba z veliko denarja.

Tako sem se resignirano znašel v tekstilni veleblagovnici v osrčju City Parka, pa v trgovini za hišne ljubljenčke¹, Big Bangu in še kje. Med intervali čakanja v vrsti sem na svojem betežnem mobilnem telefonu dvakrat odigral vseh 18 lukenj golfarskega turnirja. Kaj drugega kot izklopiti realnost mi niti ni preostalo, saj me je vrvež, ki se je odvijal okoli mene, dobesedno silil na bruhanje. Kljub relativno visokim cenam je vse skupaj izpadlo izredno ceneno, kot nekakšna tržaška kitajska štacuna z malo boljšim alarmnim sistemom. Ker sem nakup osnovnega živeža v nemško govorečem sosedu s spiska aktivnosti tako ali tako črtal že na pol poti, mačja hrana pa mi ne vzbuja apetita, sem se odločil, da si bom po dolgem času privoščil horsburger. Tudi vrsta je bila relativno ugodna. Ob ponujenem desetevrskem bankovcu me je rdečelični štantmajster namrgodeno vprašal, če imam morda drobiž, nakar sem mu odvrnil, da - odkar so podražili na štiri evre - to ni več drobiž. Prepričan sem, da mi je pljunil v mesni sir, ampak se res nisem mogel zadržati.

Ob žvečenju sem opazil, da se je vmes utrgal oblak. Očitno je šlo za dež, na kakršnega je upal Travis Bickle, saj se je po približno pol ure BTC spraznil za dobro polovico. Opravil sem še nekaj malenkosti, skočil v Rustiko po ročno narejeno² mlečno čokolado za nocojšnjo obiskovalko in odbrzel iz Sodome in Gomore moderne dobe. Mislim, da sem si popoldanski spanec več kot zaslužil, živčke pa bom obnavljal na drevišnjem Hellektru.

_________________________________________________________

1. razvajen mačji par na obisku pač mora jesti [↩]
2. karkoli že to pomeni … [↩]