Ponovno skupaj
“Senores y senoras, nosotros tenemos mas influencia
con sus hijos que tu tiene …
… pero los queremos.
Creado y regalo de los angeles … Juana’s Addiccion!”
Včeraj se je prvič odvila ameriška inačica glasbenih nagrad revije NME, kar samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če se v ta namen po sedemnajstih letih ne bi ponovno zbrala originalna postava benda, ki je psihadelijo šestdesetih, hard rock sedemdesetih in alternativo devetdesetih uspešno združil že ob koncu osemdesetih. Jane’s Addiction so edini bend, ki mu je v isti sapi uspelo biti Velvet Underground in Led Zeppelin, prepredanje ulične poetike in epskega larger-than-life zvoka, znanilci razširjanja obzorij glasbene industrije, ki so posledično tudi najbolj zaslužni za spremembo v mentaliteti povprečnega rock poslušalca.
Perry Farrell, Dave Navarro, Stephen Perkins in izgubljeni član, basist Eric Avery, ki je prisegel, da ne bo nikoli več stopil na oder pod zastavo Jane’s Addiction in ki tudi edini ni sodeloval pri reunionih iz 1997 in 2003, so - potem, ko so med ceremonijo prejeli nagrado NME za “godlike genious”1 - odigrali štiri pesmi in sodeč po posnetkih in komentarjih ljudi, ki so bili tam, priklicali magijo, ki jih je spremljala v tistih slabih šestih letih delovanja, v katerih so posneli koncertni prvenec in dva studijska albuma, ki ju ni presegel noben alter-rock bend.
Ogenj v srcu je ponovno prižgan in le upam lahko, da se bo iz abotne prakse podeljevanja glasbenih nagrad z butastimi imeni izcimila tudi kakšna (po možnosti evropska) turneja najboljšega live benda vseh časov. Bojne sekire so bojda zakopane, težave z drogo in napihnjenimi egotripi pa varno pod ključem.
“Shadows of the morning light, shadows of the evening sun …
’til the sahdows and the lights were one.”
- wtf? [↩]
25. april, 2008 at 11:04
Yey, been caught stealin’