Zdrsi čez vdolbine

Ne vem, zakaj je poklicala, ampak sem vesel, da je. Ne vem, zakaj je prišla, in tudi nočem izvedeti. Iznenada, brez poprejšnje najave, brez časa za pripravo. Pretresla me je. Kot atol v viharnem morju čustev. S tem, da ni povedala nič, je povedala vse. Vse, ali pa spet nič. Pred mano se je odvrtel kalejdoskop slik iz preteklosti v stroboskopski osvetljavi in se sproti dopolnjeval s sedanjostjo. Sproščenost, pri kateri se oba držita nazaj. Razdalje, ki se navadno merijo v solzah. Vsega po malem. Moj naelektren dotik. Njen smeh, ki sproža potrese. Njen pogled, ki luknja ozon. Polnjenje treh let z malenkostmi, ki jih razumeva le midva. Gravura v srce, za nazaj. Še preden je kruta racionalnost utegnila pomoliti svojo grdo glavo iz peska, je odšla. Tako nenadno, kot se je pojavila. Zaključek, ki ne predvideva nadaljevanja. Zaključek, ki sem ga potreboval.

Danes sem dojel, da je življenje ciklično. In vsak naslednji dan bo boljši.

 

Objavljeno v Nedelja, 18. maj 2008 ob 22:35 in zapisano pod De profundis, Horror vacui. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko napišete komentar, ali jim sledite preko trackback s svoje strani.