Zdrsi čez vdolbine

 

Priznam, dosegel sem že tisto starost, ko mi letnice delajo težave, zato se natančno ne spomnim, kdaj sem prvič videl Dead Moon, moralo pa je biti še globoko v srednješolskih dneh. Izloček garažne americane, ki ga je skupaj s svojo ženo Toody in bobnarjem Andyjem Loomisom osnoval legendarni Fred Cole¹, je za romantičnega punkoidnega DIY mulca izgledal kot bend, poslan iz neba; brezkompromisni 1-2-3-4 rock Ramonesov, vreščeč Fredov vokal in tsunami energije, ki je preplavil celotno dvorano. Minimalistična bobnarska baterija, dekorirana s prazno steklenico mojega najljubšega viskija, na kateri je gorela sveča, je bila pomaknjena na sprednji del odra, ob bok Fredu in Toody in neposredno pred razgrete glave podivjanih poslušalcev, kar je že samo po sebi unikat brez primere, Andy pa je bobne pred vsakim komadom polil s pivom in udrihal, da je špricalo daleč naokoli. Nepozabno, sploh glede na moja tedanja leta. Nekaj dni po koncertu sem iz intervjuja v neki reviji izvedel, da Fred plošče snema v arhaični mono tehniki², baje na isto aparaturo, na kateri so davno nazaj The Kingsmen posneli zimzelenček Louie Louie. Dead Moon sem skozi leta uspel videti še petkrat, prisoten sem bil tudi v študentski menzi, ko je bila posneta njihova koncertna plošča Hard Wired in Ljubljana. Bend je v tem času nizal album za albumom, s katerimi se je zaril med legende undergrounda. Razgrajali so predvsem po Evropi, domača gruda pa jih je zares začela ceniti šele proti koncu devetdesetih, ko je njihove pesmi nekajkrat izvedel Eddie Vedder. Po turneji iz leta 2006, ki je spremljala izdajo kompilacijskega albuma Echoes from the past, je Fred naznanil konec Dead Moon in se s Toody umaknil v svojo glasbeno trgovino v rodnem Oregonu.

Freda si nikoli nisem predstavljal kot penzionista, tako da nisem bil niti malo presenečen, ko je kmalu zatem z bobnarjem Kellyjem Halliburtonom ustanovil novo skupino in jo poimenoval Pierced Arrows. Po pravici povedano sem bolj slabo spremljal koncertni napovednik in sem šele nekaj dni pred koncertom od prijatelja - prav tako hudega Dead Moon fana - izvedel, da bodo v okviru evropske turneje obiskali tudi Menzo pri koritu. Njihovega prvenca Straight to the heart nisem niti poznal in si ga tudi namenoma nisem snel s spleta, ker sem želel podoživeti tisti surovi občutek prvega koncerta Dead Moon, ko še nisem poznal nobene pesmi.

Zakonca Cole sta poročena že preko 40 let. Poetično bi ju lahko označil za Johnnyja Casha in June Carter garažnega rocka. Ko zasedeta svoji mesti na odru, se ustavi čas. Bobni so zopet spredaj, kot pri Dead Moon, rekrut Kelly pa se je izkazal za odličnega odjemalca štafete Andyja Loomisa. V dobrih petinštiridesetih minutah so odhreščali celotno novo ploščo, zvarkom Dead Moon pa so se bolj ali manj načrtno izogibali. Osebno jih niti nisem nevemkako pogrešal in sem svojo zapriseženost luninemu mrku zadovoljil z gledanjem logotipa na Fredovem predpotopnem ojačevalcu³. Nove kompozicije Caroline, The wait, In my brain in C-U so zvenele še bolje, kot sem pričakoval, in se lahko brez problemov enakopravno kosajo z najboljšimi pesmimi iz Fredovega preteklega ustvarjanja. Po kratkem premoru so se Puščice vrnile in zvesto občinstvo nagradile z venčkom koncertnih standardov iz obdobja Dead Moon. It’s O.K., Elvisova Can’t help falling in love in 54/40 or Fight so bile sprejete s huronskim navdušenjem, rajanje pa je zaokrožila brutalna izvedba Dead Moon Night.

Nemir v meni je potešen vsaj za nekaj časa, Toody pa je obljubila, da se zopet vidimo naslednje leto. Zagotovo bom tam.

 

 

the paths we chose
have narrowed down
the moon has slipped
behind a cloud
and as these changes
still unfold
who can know
what futures hold
down this winding
twisting turn
where once you tread
there’s no return
make no mistake
what lies beyond
is dead ahead
and on and on

 

- Fred Cole -

_________________________________________________________

1. iz bendov Zipper, King Bee, The Rats … [↩]
2. govoric, da to počne, ker je gluh na levo uho, nisem nikoli uspel verificirati [↩]
3. isti logo je tetoviran tudi na njegovemu desnemu licu [↩]

Objavljeno dne 20.05.2008 ob 22:11 Zapisano pod: Diabolo in musica, Horror vacui. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.