Zdrsi čez vdolbine

 

Poletje nikoli ni bil meni ljub letni čas. Sopara vedno najde način, kako kastrirati trenutke brezdelja, ko bi mi moralo biti najlepše, da o tem, kako hitro pričnem pogrešati usnje in škornje, niti ne govorim. Počasno štetje makovih zrn do septembrskega epiloga je tako postalo eno pomembnejših poletnih opravil in predstavlja velik zidak v mavzoleju mojega življenja. Na srečo obstajajo zvarki za preusmeritev pozornosti, ki so bili ustvarjeni za točno take dneve.

Že cel dan ob nemogoči, a prekrasni zvočni kombinaciji Zappe in Assemblage 23 grizljam nektarine in prebiram stare izvode italijanskih dylandogov.¹ Ah, kako pašejo te prazne marnje pravljične idile! In kako hitro se človek izgubi v njih! Proti večeru me čaka še finiš knjige Lloyda Kaufmana, ki z obilo humorja nudi inštrukcije, kako posneti low budget film.²

Vsake toliko se premaknem pred abakus in preberem zlorabe svobode govora na spletnih forumih. Brezčutno zrem v ta vozelj ničel in enk, ki me vedno znova spomni, zakaj sem začel prezirati vse v zvezi s pika-es-i. George Carlin je imel prav. Ni problem v politikih, ki govorijo neumnosti in uničujejo državo, problem je v narodu, ki take politike proizvaja in napaja. Ljudi iz mesa in krvi ne maram preveč. Najbrž je to posledica neštetih prisilnih znanstev, ki jim že na čelu piše, da so ti za promil ugodja pripravljeni zasaditi nož v hrbet. Ali med rebra, če jim je lažje. Svetovni splet je pri tem le ojačevalec mojih občutkov, gromozansko ozvočenje, ki daje prav mojemu vztrajanju pri filmu lastne produkcije brez nadležnih zunanjih sponzorjev, ki bi narekovali svoj asimilacijski tempo. Klapa je padla, tišina, snemamo!

Zaradi tega se včasih počutim kot smet, ki se zmedeno sprašuje, ali naj se vrže v kanto za papir, za steklo ali za plastiko. Izvor moje umazanosti namreč ni natančno določen. Stopnja odpadnosti prav tako. Vem le, da je to moja prihodnost in da reciklaža ni mogoča. Zvečer bom zopet zdrsnil med stotine ljudi, ki so za Sartra predstavljali letovišče južno od nebes, in z zastrupljenimi puščicami streljal v čredo deviško belih samorogov. Neskončno prestavljanje točke x iz analize prozornosti v arhive bolečin. Upam, da tujih.

_________________________________________________________

1. hrvaški prevodi sploh niso slabi, ampak original je pa le original [↩]
2. še ena alinea na spisku stvari, ki jih enkrat moram probati [↩]

 

Moj najljubši stand-up komik je mrtev.¹ Satira cerkvenih dogem,² rušenje mita o superiornosti ameriškega načina življenja³ in boj za dosledno spoštovanje prvega amandmaja so sedaj v rokah mlajših, dvomim pa, da bo komurkoli uspelo oprane možgane množic sušiti na tako prefinjen način, kot je krog znal skleniti dobri stari George.⁴

Vem, da ne bo počival v miru.⁵ Ni bil tak tip človeka.⁶ Vprašanja, ki jih je pod tančico komedijantskih rutin zastavljal na svojih nastopih, bodo vedno aktualna, odgovori pa odvisni predvsem od zeitgeista prihodnosti in osveščenosti bodočih rodov. Predvidevam, da se bosta z Lennyjem Bruceom družno obračala v grobu.⁷

_________________________________________________________

1. Shit! [↩]
2. Piss! [↩]
3. Fuck! [↩]
4. Cunt! [↩]
5. Cocksucker! [↩]
6. Motherfucker! [↩]
7. Tits! [↩]

 

Lepo prosim, da nekdo sporoči robotu pod mojim oknom, da preneha z oddajanjem glasbe, ki spada v kategorijo »čakajoč na prostega operaterja«. Prepričan sem, da dotični robot s tem krši prvi zakon robotike. To, da vsake toliko zamolklo zamomlja umotvore angažiranih esemesarjev, me ne moti, glasba, ki naj bi bila sproščujoča in nevsiljiva, pa je odurna in živce parajoča. Hvala.

 

 

S preluknjanimi rokavčki sem se utapljal v njenih velikih rjavih očeh. Usodna bucika naveličanosti iz šivalne blazinice melanholije. Čudno, ponavadi me pri neobveznih srečanjih te stvari ne motijo preveč. Škoda, pa tako lep obraz. Oh, kako te življenje naredi plitkega!

Ne pozna Ellisa, Rhineharta, DeLilla, Palahniuka ali McInerneya, ker “nima časa za branje knjig”. Nikoli še ni slišala glasbe Eels ali Fugazi. Cave se ji zdi “preveč zamorjen”, so ji pa všeč fantje v usnju, po možnosti s kakšnim tatujem. Rekla je, da se ji zdi seksi, ko naročim dvojni viski z eno kocko ledu. Kulise, ki jih zagotovo ni postavljala prvič. Ravno dovolj nazorne, da sem vedel, kaj sledi igračkanju najinih jezikov.

Ob drugačni priložnosti bi me za nekaj trenutkov popeljala v čas, ko je bil zadnji krik mode figov list in je bilo za božji srd dovolj že eno samo jabolko. Brez večjih naporov bi se lahko izgubila v breztežnostni sobici z oblazinjenimi stenami, odeta v prisilni jopič naslade in užitka. Tokrat pač ne. Tokrat izpade ceneno, čeprav ne morem pojasniti zakaj. Uokvirjen občutek, da me niti quickie na veceju ne bo spravil v boljšo voljo. Vse je še vedno zgolj igra, le da bom tokrat ukrivil pravila, ki jih ni. Še dobro, da jih lahko. Zaradi takšnega razmišljanja je ego že zdavnaj spakiral kovčke. V moderni verziji boja za obstanek lačen pač ne more shajati.

Nagonsko sem se pričel igrati z ovojem piškotka, ki je bil serviran z njenim čajem. Enak priboljšek dobiš tudi v lokalu ob Ljubljanici, na katerega me vežejo lepi spomini. Brezskrbno posedanje na pomladanskem soncu. Nazdravljanje ob pišu jesenskega vetriča. Drugi časi. Druge ženske. Vedno močnejši občutek, da tudi drugo življenje. Nostalgija ubija, če se ji pustiš.

Še preden mi je uspelo pošteno zaproustati, sem nagnil kozarec in užil zadnji pljunek alkohola ter se poslovil. Beseda “pobeg” bi zvenela preveč dramatično. Preprosto se mi ni dalo zapravljati časa ob razdeljenih kartah, kjer bi zmago z lahkoto interpretiral kot poraz. Njen odziv je bila najbolj pristna stvar, ki jo je uspela prikazati ta večer. The show won’t go on.

Zamišljen sem se odbijal med zidovi, mimo dekoracij polpismenih grafitarjev in lužic celodnevnega deževja, v katerih se je zrcalila grenkoba smaragdnega mesta, ki leži svetlobna leta stran od epicentra veličine. Kako lepo bi se bilo kakšno soboto preslikati nekam, kjer ljudje ne skrivajo električnosti svojih ovc!

 

 

Odkar nimam televizorja, se me športne evforije ne dotaknejo več, nepričakovano pa sem včeraj uspel ujeti prvi polčas tekme med Italijo in Nizozemsko. Lahko bi razpredal o razpadu sistema, če bi verjel, da je sistem sploh obstajal, tako pa se zgolj sprašujem, kako so aktualni svetovni prvaki s pretežno nespremenjenim ogrodjem padli tako nizko. Ground control to major Donadoni?

Prvi gol, ki se je ob hirošimi italijanske obrambe kuhal že od samega začetka, je kljub svoji nedvomni spornosti¹ kazal realno sliko na igrišču - impotenca naših zahodnih sosedov in presenetljiva uigranost holandezov². Drugi gol je razblinil vse dvome. Mojstrska akcija treh proti šestim. Šolski primer, kako obramba ne sme igrati. Arjena in Ryana za tako razglašeno Donadonijevo skvadro sploh niso potrebovali. Danes sem na avtobusu prebral, da je bil končni rezultat 3:0. Samo. Je italijanskemu selektorju že kaj žal, da v ekipo ni poklical osovražene kobre, ki ima pri tresenju mreže nedvomno največji krompir?

Morda bo vse to v naslednjih tekmah prisililo azzurre, da poskusijo igrati nekaj novega, recimo nogomet, da torej zaigrajo kot nogometaši in ne kot … Italijani. Boj za golo preživetje se jim je vedno obrestoval in kljub temu, da se mi italijanski slog igre nikoli ni zdel privlačen, moram priznati, da znajo pod pritiskom igrati izvrstno. Po presenetljivi romunski točki se boji »na nož« v skupini smrti očitno šele začenjajo.

 

_________________________________________________________

1. Van Nistelrooy v ofsajdu, Panucci na tleh v avtu [↩]
2. trač moment: po zapisih v medijih naj bi bili nekateri reprezentanti na smrt skregani [↩]

 

Z verzom »smack, crack, bushwhacked« so tik pred volitvami leta 1992 R.E.M. odprli album Automatic for the people in napovedali konec vladavine zapuščini Ronalda Reagana, ki jo je takrat poosebljal George Bush starejši. Danes, štiri mandate kasneje¹, kot predsedujoči evropski tvorjenki gostimo mlajšega Busha v odhajanju. Na slednje dejstvo - v odhajanju namreč - gledamo celo s simpatijo, kljub temu, da so spremembe v ameriški politiki iluzija. Konec bo zgolj Bushevega brezkompromisnega piara brez olepšav in tendenc po tem, da bi bil všečen domači družboslovni inteligenci in javnemu mnenju stare celine, na katerega se častilci gologlavega orla tako ali tako požvižgajo. Naddržavni konglomerati, ki de facto vodijo ZDA², so približno enako vsoto kampanjskih sredstev namenili obema pretendentoma za ameriški tron, v primeru, da bo poražena bivša prva dama v novi oblasti dobila vidnejšo vlogo, pa bodo strici iz ozadja kak fičnik primaknili tudi k poravnavi dolga njenega spektakularnega predvolilnega poraza. Korporacije imajo vajeti trdno v rokah in zgolj zaradi temnopoltega povzpetnika ne bodo spreminjale načrtov o oblikovanju sveta po svojih željah. Tudi znameniti Zeitgeist z vsemi svojimi luknjami in namernimi napakami deluje predvsem v njihovo korist, verjetno so njegovo stvaritev celo finančno podprli. Dajte narodu upanje, dajte mu spremembe! The more it changes, the more it stays the same. Zgodovino pišejo zmagovalci, pa čeprav v maniri 1984.

Bush je pop ikona. Kaj bo jedel je enako pomembno, kot vprašanje, ali bo morda kar sredi vrha ZDA:EU napovedal napad na Iran. Temu primerni so tudi zapisi v medijih. V retrospektivi se na bušizme gleda s simpatijami. V retrospektivi bo Bush obveljal za enega najboljših predsednikov ZDA.

 

_________________________________________________________

1. ali bolje rečeno: dva piarovsko diametralno nasprotna osemletna mandata kasneje [↩]
2. in preko njih cel svet [↩]