V hladu spuščenih rolet
Poletje nikoli ni bil meni ljub letni čas. Sopara vedno najde način, kako kastrirati trenutke brezdelja, ko bi mi moralo biti najlepše, da o tem, kako hitro pričnem pogrešati usnje in škornje, niti ne govorim. Počasno štetje makovih zrn do septembrskega epiloga je tako postalo eno pomembnejših poletnih opravil in predstavlja velik zidak v mavzoleju mojega življenja. Na srečo obstajajo zvarki za preusmeritev pozornosti, ki so bili ustvarjeni za točno take dneve.
Že cel dan ob nemogoči, a prekrasni zvočni kombinaciji Zappe in Assemblage 23 grizljam nektarine in prebiram stare izvode italijanskih dylandogov.1 Ah, kako pašejo te prazne marnje pravljične idile! In kako hitro se človek izgubi v njih! Proti večeru me čaka še finiš knjige Lloyda Kaufmana, ki z obilo humorja nudi inštrukcije, kako posneti low budget film.2
Vsake toliko se premaknem pred abakus in preberem zlorabe svobode govora na spletnih forumih. Brezčutno zrem v ta vozelj ničel in enk, ki me vedno znova spomni, zakaj sem začel prezirati vse v zvezi s pika-es-i. George Carlin je imel prav. Ni problem v politikih, ki govorijo neumnosti in uničujejo državo, problem je v narodu, ki take politike proizvaja in napaja. Ljudi iz mesa in krvi ne maram preveč. Najbrž je to posledica neštetih prisilnih znanstev, ki jim že na čelu piše, da so ti za promil ugodja pripravljeni zasaditi nož v hrbet. Ali med rebra, če jim je lažje. Svetovni splet je pri tem le ojačevalec mojih občutkov, gromozansko ozvočenje, ki daje prav mojemu vztrajanju pri filmu lastne produkcije brez nadležnih zunanjih sponzorjev, ki bi narekovali svoj asimilacijski tempo. Klapa je padla, tišina, snemamo!
Zaradi tega se včasih počutim kot smet, ki se zmedeno sprašuje, ali naj se vrže v kanto za papir, za steklo ali za plastiko. Izvor moje umazanosti namreč ni natančno določen. Stopnja odpadnosti prav tako. Vem le, da je to moja prihodnost in da reciklaža ni mogoča. Zvečer bom zopet zdrsnil med stotine ljudi, ki so za Sartra predstavljali letovišče južno od nebes, in z zastrupljenimi puščicami streljal v čredo deviško belih samorogov. Neskončno prestavljanje točke x iz analize prozornosti v arhive bolečin. Upam, da tujih.
_________________________________________________________
28.06.2008 ob 15:21
meni se je vedno zdelo, da sem tako ali tako preveč nepomembna, da bi mi ljudje zasajali nož kamorkoli. ponavadi se to zgodi le z mojo pomočjo. sem mojster sabotiranja same sebe.
pa naivna sem tudi. o ja.
in nočem septembra. september je lušten, ampak vsi trije, ki pridejo po njem, pa niso. naslednji trije pa še manj.
28.06.2008 ob 17:46
Če se daš med steklo, papir ali plastiko, utegneš plačati kazen, zato se raje daj v ono posodo za biološke odpadke
Sicer pa tudi sama ne maram ravno poletja. Posebej, ko le ta sovpada z življenjskimi izzivi (negativnimi), težavami z zdravjem in delom.
Ravnokar prepleskala večji del stanovanja, zdaj pa počivam
28.06.2008 ob 20:16
Razumem nemaranje ljudi … popolnoma. Ravno danes sem se spraševala, zakaj se spuščam v nova poznanstva, če sem najraje sama
Spravi se k sebi. Poletje je super. In škornji niso. In usnje ves čas proizvaja čudne zvoke
Poleti pa lahko nosimo naravne materiale, sedimo na pol nagi nekje, kjer veter piha … in z mokrimi lasmi hodimo po svetu 
Če bi rad kaj vedel o ljudeh, ki ti zapičijo nož v hrbet, vprašaj. Sem specializirana na tem področju
A me boš preziral, če rečem, da nimam časa brati? V bistvu ves čas berem … za faks. Hočem eno dobro knjigo (še prej pa moram malo pregledati kaj se ponuja dandanes)!
Morska je dobro povedala. Biološki odpadki! Lahko pa se daš v eno posodo, pa te konec tedna nesem k babici na gnoj. Te bodo kure poglodale
29.06.2008 ob 09:34
@Irena: Če bi bila res tako nepomembna, potem ne bi redno spremljal tvojega bloga. In jaz se redko zmotim. Prav tako pa se ne ukvarjam z malenkostmi.
@Luka:
Ne boš verjel, ampak punce obstajajo tudi v drugih letnih časih. Le za njihovo slečenje moraš biti večji mojster.
@Morska:
Čestitke za prepleskano bivališče! 
Pris je zmeraj manj biološki, tako da bi se lahko ob dobrohotni kaznovalki celo izmazal brez kazni.
@Šuši:
Kljub temu, da morda izpade drugače, sem čisto pri sebi in luciden vsaj toliko, kot Hannibal Lecter. Škornji so cool, sploh moje new rockice, usnje pa je kvalitetno in tiho, tako da niti ne vem, na kakšne zvoke ciljaš. Morda na zvok odpiranja zadrge, khm, khm? Noževešče ljudi poznam in jih tudi hitro prepoznam, tako da inštrukcije niti niso potrebne, vseeno hvala. Knjige pa so moja velika ljubezen in že dalj časa razmišljam, da bi na blogu odprl eno kategorijo samo za recenzijo knjig. To, da jih ne bereš med izpitnim obdobjem, je razumljivo, drugače pa le navali, sploh glede na smer tvojega študija. So bili časi, ko sem znal na pamet Camusovega L’etrangerja, in to v francoščini! Saj veš … standing on a beach with a gun in my hand, staring at the sea, staring at the sand …
Huh, morda pa res spadam med gnoj in kure …
29.06.2008 ob 12:15
Ah, tole z branjem ti bom enkrat razložila. Rada berem. Recenzij pa bi bila zelo vesela. Se bom poleti na pamet naučila etrangerja
29.06.2008 ob 12:37
Glede na danes mi povedano te povsem razumem.
Ljudje so pač nekaj, ko so s tabo, in nekaj drugega, ko niso.
30.06.2008 ob 13:53
ampak … a ni to logično? človek je družabna žival in tudi če bi se hudo trudil, bi se tako ali drugače, na tak ali drugače način, “prilagodil” drugemu človeku.
@Pris, ti bi bil lahko moj osebni motivacijski govornik
no new age crap reference here, really.
30.06.2008 ob 14:07
Ah, že zelo dolgo ne čutim več povezave moje malenkosti z “zoon politikon” družbeno skupnostjo. Ena na ena še gre in ponavadi izpade super, ker si sogovornike zbiram sam. Sto na ena tudi, če sem malo povzdignjen nad ostale, npr. na odru.
Problem nastane, ko sem v podzavestni potrebi po zbliževanju pahnjen v nepregledne množice, kjer vsi mislijo, da o meni vejo vse in to samo zato, ker skupaj tvorimo čredo homo sapiensov.
@Irena:
Te bom enkrat kmalu povabil na poslovilni sladoled, ker zapuščam najino prelepo naselje.
30.06.2008 ob 15:03
oh, nesramno. ne vem, zakaj se vsi selijo ven iz Kosez, ko je pa vendar logično, da je tu najlepše.
poslovilni sladoled se pa sliši tako … kot da se seliš v drugo državo (?)
30.06.2008 ob 15:14
Še vedno bom v Ljubljani, le da na drugem koncu, ker sem dobil res ugodno varianto. An offer I couldn’t refuse. Kar pa ne pomeni, da te ne bom nikoli več peljal domov, saj veš, levo-desno-desno-levo …
30.06.2008 ob 15:42
potem boš moral pa spet tapecirati na novo …