Zdrsi čez vdolbine

 

KUD Idijoti, še en spomin na najstniško brezskrbnost, goltanje Château noir¹ z obveznim poznejšim spuščanjem fresk po zidovih okoli metelkove, pa tudi na nepozabne runde poga, po katerih me še ni zbadalo v križu. Naslov zapisa sem si sicer sposodil od zagrebških Hladno pivo, čeprav predvsem zaradi staža nekako bolj pritiče uvodnemu bendu letošnjega Trnfesta. Brez njihovih To nije mjesto za nas, Amerika, Glupost je neuništiva in Mi smo ovdje samo zbog para ni minila nobena moja srednješolska žurka. Spomnim se jih kot predskupino Ramonesov leta 1994, ko so nas izvrstno zagreli za glavno atrakcijo večera, ki pa je - roko na srce - razočarala, kljub neizpodbitnem naboju legendarnosti, na katerega so se pri nastopih v živo šlepali zadnja leta svojega obstoja. Spomnim se tudi poletja 1995, ko sem s kitaristom Idijotov Saletom celo noč popival v puljskem klubu Uljanik. Mislim, da sem jih po tem še enkrat videl v Ortu, nato pa sem kar nekako izgubil stik, kar bilo najbolj vidno včeraj, ko nisem poznal več kot polovice odigranega repertoarja.

Zaradi tropske sopare sem se za spremembo držal zadnjih vrst in kot Two-face z enim delom obraza spremljal dogajanje na odru, z drugim pa vljudnostno prikimaval neštetim znancem, ki so me ob mimohodu cukali za rokav.² Kot se za otvoritveni večer Trnfesta spodobi, je bilo dvorišče KUD FP nabito polno, vonj pečene koruze pa je za silo kamufliral neizbežno dehtenje dima prepovedanih zelišč. Nepopisna gneča okoli šankov je zahtevala obvladanje gverilskih taktik, zato sem se zadovoljil zgolj z enim tajkunskim pivom, ki sem si ga priboril še pred začetkom koncerta. Idijoti so mi celo zaigrali najljubšo pesmico Bepo vrati se, tako da sem s končnim izkupičkom več kot zadovoljen.

Sodeč po prvem večeru se nam obeta se še en izredno pester, zanimiv in obiskan Trnfest. No, pa saj v to niti nisem dvomil.

_________________________________________________________

1. Grajsko črno, heh [↩]
2. naslednjič moram obleči majico brez rokavov … upam, da ne bodo potem prišle na vrsto hlačnice [↩]

 

»Ko umrem in grem v nebesa, bodo angeli imeli namesto harf oprtane Rickenbackerje, igrali pa bodo pesmi R.E.M.,« je nekoč izjavil novinar NME Mat Snow, če bi verjel v posmrtno življenje, pa bi si takšno obliko večnosti želel tudi sam.

Priznati moram, da sem se na koncert R.E.M. v Codroipo pri Udinah odpravljal z mešanimi občutki. Po eni strani so me s sicer zelo korektno odigranim ljubljanskim koncertom pred tremi leti rahlo razočarali, saj so bili videti utrujeni in naveličani, pa tudi na tedaj aktualni plošči Around the sun mi je manjkal tisti nevemkaj, ki jih dela tako posebne, po drugi strani pa nisem mogel skrivati navdušenja zaradi odlične nove plošče Accelerate, s katero so se brezkompromisno vrnili k svojim koreninam.

Baročna Villa Manin je že na prvi pogled zelo posebno koncertno prizorišče. V nekem drugem obdobju je palača služila kot poletna rezidenca beneškega doža, danes pa jo uporabljajo predvsem kot razstavišče moderne umetnosti. Koncert so odprli britanski Editors, katere sem že dalj časa želel slišati v živo. Mladci niso razočarali, pevec Tom Smith, sicer imetnik barve glasu, ki bi jo najbolje opisal kot kombinacijo dveh manchesterskih velikanov, Iana Curtisa in Morrisseya, pa je povsem zatopljen v performans uspešno jadral med kitaro in klavirjem in sicer dokaj kaotično in žal na trenutke tudi monotono spremljavo povezoval v edinstveno celoto. Začeli so z udarnimi in meni ljubimi Bones, The racing rats, An end has a start in Escape the nest, med mirnejšimi pesmimi pa sem osebno najbolj pogrešal The weight of the world in Push your head towards the air. Perfektno gretje občinstva je trajalo 45 minut.

Po kratkem preurejanju odra za zvezde večera so na oder stopili ariemovci Michael Stipe, Mike Mills in Peter Buck, skupaj s pomožnima glasbenikoma, bobnarjem Billom Rieflinom in multiinstrumentalistom in dolgoletnim sodelavcem Scottom McCaugheyem. Pa lepo po vrsti:

I’m gonna DJ
Začeli so z zame edino slabo točko novega albuma. Pesem so igrali že na prejšnji turneji in takrat mi je zvenela razvodenelo, brez neke presežne vrednosti,¹ tokrat pa je kot uvertura v koncert presenetljivo dobro delovala. Odličen začetek.

What’s the frequency, Kenneth?
Izvedba je že rahlo rutinirana, še vedno pa gre za odlično pesem, ki jo je tokrat Peter še posebej začinil z res odlično hreščečo solažo.

These days
Ob gledanju koncertnega posnetka Tourfilm² sem si to pesem vedno želel slišati v živo in tokrat se mi je želja izpolnila. Fenomenalno!

Supernatural superserious
Tipični R.E.M. Uvodne akorde je presenetljivo odigral le Scott McCaughey, sicer zadržani Peter pa je pozval publiko k ploskanju.

So fast, so numb
Ena mojih najljubših poskočnic. Michael je rahlo spremenil vokalno melodijo, še vedno pa zadeva v živo zveni super. Po tej pesmi sem bil že totalno navdušen, saj je bilo jasno, da bo koncert mnogo boljši, kot ljubljanski izpred treh let.

Drive
»Hey, kids, rock’n'roll, nobody tells you where to go« pove vse. Preprosto lepo.

Man-sized wreath
Najnovejši singel, za mnoge najboljša pesem na novem albumu. Millsove harmonije so v živo res fenomenalne.

Maps and legends
Pesem, posvečena ruralnemu georgijskemu alternativnemu umetniku Howardu Finstru, enemu Michaelovih umetniških mentorjev. Zame prvo pravo presenečenje na koncertu. Zanimivo, kako ta pesem po vseh letih še vedno ni izgubila mističnega folk naboja. Odlična izvedba!

Accelerate
Naslovni komad novega albuma, tudi moj najljubši, zaigran s pravim rokerskim filingom. Peter Buck je dokazal, da še vedno obvlada svoje guitar hero moves.

The great beyond
Popoln pop z nadrealističnim, kaufmanovskim refrenom. Videlo se je, da med igranjem bend resnično uživa. Scott McCaughey se je za klavirski solo prvič usedel za klaviature ob robu odra.

Ignoreland
Če se ne motim, dotične pesmi do te turneje nikoli niso igrali v živo. Gre za zelo direkten protest proti stanju, ki ga je povzročilo obdobje t.i. reaganomike, z za današnji čas rahlo zastrelimi referencami na politične razmere v dvanajstletnem obdobju republikanske vladavine, ki jo je leta 1992 končala izvolitev Billa Clintona. V luči jesenskih volitev, ki so po svoje zopet prelomne, vsaj navidez, so se R.E.M. očitno odločili, da pesem prestavijo iz podstrešja in jo predstavijo v novem kontekstu, čeprav se spominjam intervjuja z Michaelom Stipeom, v katerem je prostodušno povedal, da mu je žal, da so pesem sploh uvrstili na album Automatic for the people, ker je preveč neposredna in sama po sebi, taka kot je, ne more spremeniti ničesar, navsezadnje pa o tem govori tudi besedilo »I know this is vitriol, no solution, spleen-venting, but I feel better for having screamed, don’t you?« Odličen live komad!

The one I love
Edina pesem v repertoarju R.E.M. z besedo »ljubezen« v naslovu je ironično ena najbolj brutalnih antiljubezenskih pesmi vseh časov, ki ljubljeno osebo opiše kot rekvizit za zapolnjevanje časa, ogenj v refrenu pa bolj kot na strastno razmerje napeljuje na načrten razkroj vseh vezi. Izjemna pop pesmica, ki vedno doživi odličen sprejem.

Hollow man
Michaelova najljubša pesem iz novega albuma.

Turn you inside out
Mislim, da je bila na tej turneji predstavljena prvič. Na plošči Green mi ni nevemkaj, v živo pa je vedno odlična. Tokrat brez megafona.

Fall on me
Starejša pesem z ekološko tematiko, ki se naslanja na verovanje starih germanov, da jim bo nebo padlo na glavo,³ je bila glede na nedavne kataklizme, ki nam jih je servirala ranjena narava, več kot primerna izbira za redno pojavljanje v setlisti letošnje turneje. Genialni bekvokali⁴ in čarobne Millsove harmonije

Nightswimming
Glede na zgodovino med mano in bendom bi bilo nesmiselno pričakovati, da se mi na trenutke ne bi orosile oči, vseeno pa je skoraj nemogoče opisati, kaj se je z mano dogajalo med to pesmijo. Ob sicer zelo intimnem vzdušju in vsesplošnem petju občinstva sem s cmokom v velikosti predlagane osrednjeslovenske pokrajine v grlu lahko le nemočno brezglasno odpiral usta, nekje na polovici pa so se mi pod težo milijona flashbackov ulile solze. Zame res posebna pesem, pri kateri sem se počutil, kot da mi je za štiri minute zastalo srce, občutek ločitve telesa in duha pa se je nadaljeval še globoko v naslednjo pesem.

Let me in
Pesem, napisana ob samomoru Michaelovega prijatelja Kurta Cobaina. Na turneji za album Monster jo je Mike Mills z obilo distorzije odigral na Cobainovo hibridno kitaro jagstang,⁵ ki jo je bendu podarila Courtney Love, tokrat pa so si domislili povsem drugačen aranžma: Peter Buck na električnih orglah, ostali glasbeniki, tudi bobnar Bill Rieflin, pa na akustičnih kitarah v krogu ob robu odra, ozvočeni zgolj z enim mikrofonom. Michaelov glas je pri tej pesmi zvenel, kot da bi prihajal iz drugega sveta. Res krasna izvedba.

Losing my religion
Kaj lahko človek sploh še pove na temo te pesmi? Kljub svoji zlajnanosti jo še vedno rad slišim, poleg Every breath you take se mi zdi najboljša obsesivno-ljubezenska pesem vseh časov. In ne, ne govori o religiji.

Horse to water
Odlična garažno-pankerska poskočnica z novega albuma. V živo zveni še bolj energično, kot na plošči.

Bad day
Izvor pesmi sega še globoko v osemdeseta leta, ko so jo v živo igrali pod naslovom PSA, vendar je niso izdali na nobenem albumu. Leta 2003 so jo končno posneli in jo s spremenjenim naslovom lansirali na kompilaciji In time. Vedno mi je zvenela kot osnutek za It’s the end of the world as we know it, refren pa me je med koncertom spomnil na blogersko princezo, ki ne mara, da jo fotografirajo. Vrhunec izvedbe je bil definitivno Michaelov razglašeni solo na orglicah, ki jih je na začetku tretje kitice nonšalantno zabrisal med občinstvo.

Orange crush
Standarden steber v koncertnem repertoarju R.E.M., kot vedno odlično odpet in odigran. Še vedno ne vem natančno, kaj se Michael med refrenom dere v megafon.

Immitation of life
Uradni del koncerta so zaključili s pop pastišem iz albuma Reveal. Klasični ariemovski pop, meni osebno nič posebnega. Sledilo je nekaj minut pavze, nato pa so se R.E.M. s spremljevalinima glasbenikoma vrnili na oder za načrtovani dodatek.

Living well is the best revenge
Pesem, ki odpira novo ploščo, je tokrat odprla bis. Z enim očesom sem ves čas opazoval razplet mesarskega klanja za brisačo, ki jo je Michael vrgel med naelektreno občinstvo. Prizor je kar pasal tonu pesmi.

Sitting still
Govorilo se je, da bodo na turneji igrali tudi zelo stare in manj poznane pesmi, ki so jih nazadnje godli še v času, ko so bili na rosterju neodvisne založbe I.R.S., vendar tega cukrčka res nisem pričakoval. Gre za stran B njihovega prvega singla Radio free Europe iz leta 1981. Michael je pesem posvetil članom svoje družine, ki naj bi bili med občinstvom. Odlična izvedba, pesem pa kljub skoraj trem križem še vedno zveni sveže.

(Don’t go back to) Rockville
Še en zelo star zimzelenček, ki ga je poleti 1980 napisal basist Mike Mills kot prošnjo svojemu tedanjemu dekletu Ingrid Schorr, naj se ne vrne v rodni Maryland in naj na faksu v georgijskih Atenah zabluzi še eno leto. Kot je zadnja leta v navadi, je pesem odpel avtor, okrašen s teksaškim klobukom, pred tem pa nas je v polomljeni italijanščini pozval, da mu pomagamo. Bekvokale je pel tudi Peter, ki mu je sicer petje na koncertih prepovedano.⁶ Simpatično.

It’s the end of the world as we know it (and I feel fine)
Legendarni poskočnici so se na turneji bolj ali manj izogibali, tako da me je zadeva malo presenetila. Že ob uvodnih militaristično zvenečih udarcih po bobnu je občinstvo padlo v trans, peli smo refren, peli smo bekvokale, ob pravem času smo vzkliknili »Leonard Berenstein!« in »right!«, skratka, vse je bilo, kot bi moralo biti. Zadeva sicer ni bila tako kaotična, kot na turneji albuma Monster, kjer so jo navadno stresli za zaključek koncerta, vseeno pa je bila energija, ki se sproščala ob Michaelovem gostobesedičenju in melodičnem, a trdem refrenu, enkratna.

Man on the moon
Pričakovano so vidno razigrani R.E.M. zaključili z eno najboljših pesmi kariere. Sledil je skupinski poklon in zadnji »grazie«.

Vtisi s koncerta me še vedno preganjajo, spal sem bolj malo, zato je zapis verjetno zelo raztresen. Pogrešal sem meni najljubšo pesem Country feedback, pa tudi Mr. Richards iz novega albuma, drugače pa se repertoar lahko primerja s tistim iz odličnega koncerta v Kopru. Po nekajletni pavzi so me znova totalno navdušili, kar zmore le redkokateri bend. Really Excellent Musicians.

_________________________________________________________

1. podobno mi zveni tudi studijska verzija [↩]
2. turneja za album Green, 1989 [↩]
3. se še spomnete Asterixa? [↩]
4. drugi bekvokal v refrenu, ki ga je na plošči pel originalni bobnar Bill Berry, je tokrat pripadel spremljevalnemu kitaristu Scottu McCaugheyu [↩]
5. nekaj med Fenderjevima modeloma kitar jaguar in mustang [↩]
6. tako je namreč mogoče raumeti interno šalo, ki kroži po fan-clubu [↩]

 

“V Pasalacquo.”

V najstniških letih je bil to univerzalen odgovor na vprašanje “kam gremo”, povzet po pesmi iz prvega albuma skupine Green Day. Ne glede na to, ali smo šli na kak metelkovski koncert, na litro v bližnji parkec, ali pa na kolektivni eskapizem s ščepcem prepovedanih substanc, je bil odgovor vedno isti: “V Pasalacquo.”

 

 

Selitev pomeni spremembo, hkrati pa tudi premik bližje k dokončni Pasalacqui. Zavedam se, da se prihodnost da napovedati le z zanesljivostjo kristalne krogle, vseeno pa vem, da sem se pravilno odločil. V zategovanju pasov znam biti pravi mojster, tako da me finančni vidik niti ne skrbi, prav tako pa znam poleg gordijskih vozlov življenja presekati tudi popkovine in korenine ter včasih ob tem še do temeljev požgati kakšen nič hudega sluteči most. Vse skupaj mi je vzelo več časa, kot sem predvideval, posledice pa so bile vidne predvsem v okrnjenem družabnem življenju¹ in zanemarjanju poslovilnega sladoleda.²

Ugotovil sem tudi, da imam za človeka brez premoženja kar precej krame. Za dva kubika CD plošč³ se je nekako še našel prostor, tono knjig pa bom verjetno selil vse do novega leta. Zaradi ogromnega usnjenega kavča po zelo dolgem času zopet resno razmišljam, da bi si kupil televizor. Obeh junakov iz otroštva, ki sem ju imel iz nostalgičnih razlogov prilepljena na zid, ne bom prenašal v krasni novi svet, še vedno pa zlorabljam male sive celice z vprašanjem, kam bi bilo najpametneje obesiti podpisan Caveov poster. Podobno je z Gigerjevimi in Dalíjevimi ponaredki. Tovrstne dileme bodo kraljevale še kar nekaj časa, kot je to v navadi pri vsaki vojni med estetskim in praktičnim.

Medtem ko sedim na prestolu male prodajalne groze, lučaj kamna stran od Pasalacque, nenehno razmišljam, kako je sprememba več kot dobrodošla, čeprav se bom na začetku zaradi vseh skrivnosti novega prostora še malo lovil. Po več kot polurnem ubadanju z inštalacijo gonilnika za modem sem za silo usposobil abakus, ostanek večera pa bo posvečen zlaganju plošč po sklopih.⁴ Morda se bom lotil tudi stripov. Se ve, kje so prioritete, Jack Daniel’s pa je že prav prijetno hladen …

Pasalacqua, here I come!

_________________________________________________________

1. ki je že tako ali tako bolj klavrno [↩]
2. upam, da skrajno simpatična in zdaj že bivša soseda ni preveč zamerila, sploh ker se da vse nadoknaditi [↩]
3. zgoščenk, hehe [↩]
4. in Nick Hornby nima s tem nič! [↩]

 

Na omenjeno novičarsko spletno stran sicer redko zahajam, danes pa sem si želel ogledati slike včerajšnjega Sealovega koncerta. Pod slikami sem naletel na naslednji zapis:

“Seal je svoje glasbene začetke leta 1980 pričel odkrivati z angleško skupino Push, s katero je tudi odpotoval na Japonsko. Tam se je skupina razšla in Seal je svojo glasbeno pot nadaljeval pod umetniškim imenom Adamski. S svojim prvim singlom Killer je leta 1990 osvojil angleški trg in začel svojo glasbeno kariero.
V letu 1991 je prvotno umetniško ime Adamski zamenjal kar s svojim lastnim in pri ZZT Records izdal svoj prvi album Seal, ki je bil zelo dobro sprejet med glasbenimi kritiki.”

Očitno pisec še nikoli ni slišal za britanskega acid house producenta, kateremu je Seal prispeval svoj vokal za pesem Killer.

Hitro poglejte, preden popravijo!

http://24ur.com/ekskluziv/glasba/foto-seal-nas-je-preprical.html

EDIT - dodajam še “print screen”:

Morda pa je pisal isti strokovnjak, ki je v novembru 2007 izbljuval tole cvetko.

 

Včasih pri brskanju po podstrešju trdega diska naletimo na pajčevino. Ko se nam oči navadijo, ponavadi v poltemi ugledamo družino netopirjev, ki v klasično-visečem slogu gnezdi v popolni samoti. V kolikor pa smo bolj raziskovalnega duha, se lahko spotaknemo tudi ob kakšen artefakt nostalgične vrednosti. Pričujoča fotografija vsebuje košček vsega naštetega.

 

 

Pris še iz časov, ko je igral pri The Sisters of Mercy.¹ Ritem mašina, morriconejevska atmosfera, ogromna črna očala in pretiravanje z umetnim dimom. Tematski žuri povsod, kjer so nas sprejeli. Neskončna zabava ob inteligentnih in humorno obarvanih pogovorih podobno mislečih pripadnikov ljubljanskega gotovja. Razdiranje žaltavih in malo manj žaltavih domislic na mračnjaškem forumu, katerega stare objave s sladkokislo grimaso na obrazu iz strogo nostalgičnih razlogov rad prebiram tudi dandanes.

Kam je šla ta scena?

_________________________________________________________

1. tako se samo reče, da ne bo kdo resno mislil, da sem odraščal v Leedsu [↩]

 

Kako lepo se je zbuditi v svet, kjer na nebu sijejo oblaki in te dežni žarki nežno božajo po obrazu.

 

 

Fascinaciji nad neznanimi letečimi predmeti in vsej parafernaliji, ki paše zraven, je bojda botrovalo Charlesovo osamljeno otroštvo, polno opazovanj zvezd na kalifornijskem nebu in sanjarjenj o svetovih daleč stran, drogam in pretirani uporabi španščine pa študentska izmenjava v Puertorico. Kakorkoli že, Charles Michael Kittridge Thompson IV je že zelo zgodaj spoznal, da je obdobja notranjega nelagodja najlažje prebroditi z nebrzdano ekspresijo čustev. Naključje je hotelo, da mu je ob osladni izvedbi McCartneyeve Oh! Darlin’ prijatelj svetoval, naj poje, kot da sovraži prasico, kar je v mladem Charlesu sprožilo neponovljivo potrebo po nergajočem dretju čez drn in strn. Rodil se je Black Francis, pankrtski sin vesolja in puščave, krščen z morsko vodo in psilocibinom.

Manjkajoče koščke mozaika je zapolnil z nekonvencionalnim kitaristom Joeyem Santiagom, bobnarjem Davidom Loveringom in basistko Kim Deal,¹ ki je bila edina oseba, ki se je odzvala Francisovemu oglasu v lokalnem časopisu, s katerim je iskal glasbenike, ki bi kot svoje vplive navajali Hüsker Dü in Peter, Paul & Mary. Šok za sistem je bil nared. Here come your Pixies!

Besedila, posvečena kreatorju Eifflovega stolpa in Kipa svobode (Alec Eiffel), rezanju očesnega zrkla v Buñuelovem Andaluzijskem psu (Debaser) ali incestuoznemu spolnemu združevanju (Nimrod’s son), so bingljala na verigi melodije in trušča. Govori se, da so ravno Pixies izumili format “umirjena kitica-divji refren”, s katerim so nekaj let kasneje zasloveli Nirvana.² Med bolj bizarne domislice zagotovo sodi akrostih “SURFER” v prekrasni baladi Ana in insistiranje pri zapisu imena Geofrey z enim “F” v Space (I belive in), s svojo originalnostjo pa navdušijo tudi ljubezensko pismo dekletu iz prejšnjega življenja (Letter to Memphis), pesem o zaporniku, ki prosi svojo ljubezen, naj se zbode na kaktusovih bodicah in nato svojo kri razmaže po obleki ter mu jo pošlje (Cactus), in neponovljiva oda samomoru Wave of mutilation, kjer Francis smrt primerja s poljubljanjem morskih deklic, jahanjem el niña in hojo po pesku z rakci. Bizarno, a zelo učinkovito!

Kot pionirji indie scene, ko je krilatica indie še pomenila samostojnost in ne trend, so najprej navdušili britanski glasbeni tisk, nato pa še cel svet in s tem tlakovali pot za zmagoviti pohod alternativnega rocka, za katerega so - podobno kot Jane’s Addiction - prehitro razpadli, da bi lahko adekvatno užili njegove sadove. Uvodni mini album, štiri studijske plošče in zbrika b-strani je vse, kar smo v tistem obdobju potrebovali. Morda se je kakšnemu glasbenemu puristu njihov reunion zdel le sexpistolski cash-in, sam pa sem v Križankah junija 2004 v prvih bojnih vrstah skakal kot najbolj angažiran najstnik. Pixies mi pomenijo preveč, da bi poslušal nos vihajoče glasbene “strokovnjake”. Tudi po šestnajstih letih zborček kurb v moji glavi ob njihovi omembi še vedno vzklikne HEJ! So bend, kateremu se preprosto prepustiš, ker veš, da ti bodo ne glede na to, ali si with your feet in the air and your head on the ground, ali pa chained to the pillars, vedno dali točno to, kar potrebuješ.

_________________________________________________________

1. na zgodnjih albumih je nastopala pod imenom Mrs. John Murphy, feminističnemu gibanju v posmeh [↩]
2. Kurt Cobain je celo izjavil, da je bil Smells like teen spirit le njegov poskus napisati pesem, ki bi zvenela kot Pixies [↩]

 

V noči iz torka na sredo so neznanci z groba Iana Curtisa ukradli nagrobnik. Storilcu ali storilki, ki v tem trenutku masturbira ob izdolbenem napisu »love will tear us apart«, želim obilo vbodov v njegovo/njeno vudu lutko.

Oh, to be the cream.

 

Bauhaus. Bend, ki je lažno skromnost pospremil na vešala. Brez sramu so prostodušno hoteli vse in bi to lahko tudi dobili, v kolikor bi jim uspelo ostati skupaj dlje, kot zgolj za kratek francoski poljub z jezikom globoko v grlu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pretenciozna avantgarda z razlogom. Post-vse-ante-vse. Dada dub. Moji rešitelji v poletnih večerih, kot je današnji.