“Poj, kot da sovražiš prasico!”
Fascinaciji nad neznanimi letečimi predmeti in vsej parafernaliji, ki paše zraven, je bojda botrovalo Charlesovo osamljeno otroštvo, polno opazovanj zvezd na kalifornijskem nebu in sanjarjenj o svetovih daleč stran, drogam in pretirani uporabi španščine pa študentska izmenjava v Puertorico. Kakorkoli že, Charles Michael Kittridge Thompson IV je že zelo zgodaj spoznal, da je obdobja notranjega nelagodja najlažje prebroditi z nebrzdano ekspresijo čustev. Naključje je hotelo, da mu je ob osladni izvedbi McCartneyeve Oh! Darlin’ prijatelj svetoval, naj poje, kot da sovraži prasico, kar je v mladem Charlesu sprožilo neponovljivo potrebo po nergajočem dretju čez drn in strn. Rodil se je Black Francis, pankrtski sin vesolja in puščave, krščen z morsko vodo in psilocibinom.
Manjkajoče koščke mozaika je zapolnil z nekonvencionalnim kitaristom Joeyem Santiagom, bobnarjem Davidom Loveringom in basistko Kim Deal,1 ki je bila edina oseba, ki se je odzvala Francisovemu oglasu v lokalnem časopisu, s katerim je iskal glasbenike, ki bi kot svoje vplive navajali Hüsker Dü in Peter, Paul & Mary. Šok za sistem je bil nared. Here come your Pixies!
Besedila, posvečena kreatorju Eifflovega stolpa in Kipa svobode (Alec Eiffel), rezanju očesnega zrkla v Buñuelovem Andaluzijskem psu (Debaser) ali incestuoznemu spolnemu združevanju (Nimrod’s son), so bingljala na verigi melodije in trušča. Govori se, da so ravno Pixies izumili format “umirjena kitica-divji refren”, s katerim so nekaj let kasneje zasloveli Nirvana.2 Med bolj bizarne domislice zagotovo sodi akrostih “SURFER” v prekrasni baladi Ana in insistiranje pri zapisu imena Geofrey z enim “F” v Space (I belive in), s svojo originalnostjo pa navdušijo tudi ljubezensko pismo dekletu iz prejšnjega življenja (Letter to Memphis), pesem o zaporniku, ki prosi svojo ljubezen, naj se zbode na kaktusovih bodicah in nato svojo kri razmaže po obleki ter mu jo pošlje (Cactus), in neponovljiva oda samomoru Wave of mutilation, kjer Francis smrt primerja s poljubljanjem morskih deklic, jahanjem el niña in hojo po pesku z rakci. Bizarno, a zelo učinkovito!
Kot pionirji indie scene, ko je krilatica indie še pomenila samostojnost in ne trend, so najprej navdušili britanski glasbeni tisk, nato pa še cel svet in s tem tlakovali pot za zmagoviti pohod alternativnega rocka, za katerega so - podobno kot Jane’s Addiction - prehitro razpadli, da bi lahko adekvatno užili njegove sadove. Uvodni mini album, štiri studijske plošče in zbrika b-strani je vse, kar smo v tistem obdobju potrebovali. Morda se je kakšnemu glasbenemu puristu njihov reunion zdel le sexpistolski cash-in, sam pa sem v Križankah junija 2004 v prvih bojnih vrstah skakal kot najbolj angažiran najstnik. Pixies mi pomenijo preveč, da bi poslušal nos vihajoče glasbene “strokovnjake”. Tudi po šestnajstih letih zborček kurb v moji glavi ob njihovi omembi še vedno vzklikne HEJ! So bend, kateremu se preprosto prepustiš, ker veš, da ti bodo ne glede na to, ali si with your feet in the air and your head on the ground, ali pa chained to the pillars, vedno dali točno to, kar potrebuješ.
_________________________________________________________
