Zdrsi čez vdolbine

 

»Ko umrem in grem v nebesa, bodo angeli imeli namesto harf oprtane Rickenbackerje, igrali pa bodo pesmi R.E.M.,« je nekoč izjavil novinar NME Mat Snow, če bi verjel v posmrtno življenje, pa bi si takšno obliko večnosti želel tudi sam.

Priznati moram, da sem se na koncert R.E.M. v Codroipo pri Udinah odpravljal z mešanimi občutki. Po eni strani so me s sicer zelo korektno odigranim ljubljanskim koncertom pred tremi leti rahlo razočarali, saj so bili videti utrujeni in naveličani, pa tudi na tedaj aktualni plošči Around the sun mi je manjkal tisti nevemkaj, ki jih dela tako posebne, po drugi strani pa nisem mogel skrivati navdušenja zaradi odlične nove plošče Accelerate, s katero so se brezkompromisno vrnili k svojim koreninam.

Baročna Villa Manin je že na prvi pogled zelo posebno koncertno prizorišče. V nekem drugem obdobju je palača služila kot poletna rezidenca beneškega doža, danes pa jo uporabljajo predvsem kot razstavišče moderne umetnosti. Koncert so odprli britanski Editors, katere sem že dalj časa želel slišati v živo. Mladci niso razočarali, pevec Tom Smith, sicer imetnik barve glasu, ki bi jo najbolje opisal kot kombinacijo dveh manchesterskih velikanov, Iana Curtisa in Morrisseya, pa je povsem zatopljen v performans uspešno jadral med kitaro in klavirjem in sicer dokaj kaotično in žal na trenutke tudi monotono spremljavo povezoval v edinstveno celoto. Začeli so z udarnimi in meni ljubimi Bones, The racing rats, An end has a start in Escape the nest, med mirnejšimi pesmimi pa sem osebno najbolj pogrešal The weight of the world in Push your head towards the air. Perfektno gretje občinstva je trajalo 45 minut.

Po kratkem preurejanju odra za zvezde večera so na oder stopili ariemovci Michael Stipe, Mike Mills in Peter Buck, skupaj s pomožnima glasbenikoma, bobnarjem Billom Rieflinom in multiinstrumentalistom in dolgoletnim sodelavcem Scottom McCaugheyem. Pa lepo po vrsti:

I’m gonna DJ
Začeli so z zame edino slabo točko novega albuma. Pesem so igrali že na prejšnji turneji in takrat mi je zvenela razvodenelo, brez neke presežne vrednosti,¹ tokrat pa je kot uvertura v koncert presenetljivo dobro delovala. Odličen začetek.

What’s the frequency, Kenneth?
Izvedba je že rahlo rutinirana, še vedno pa gre za odlično pesem, ki jo je tokrat Peter še posebej začinil z res odlično hreščečo solažo.

These days
Ob gledanju koncertnega posnetka Tourfilm² sem si to pesem vedno želel slišati v živo in tokrat se mi je želja izpolnila. Fenomenalno!

Supernatural superserious
Tipični R.E.M. Uvodne akorde je presenetljivo odigral le Scott McCaughey, sicer zadržani Peter pa je pozval publiko k ploskanju.

So fast, so numb
Ena mojih najljubših poskočnic. Michael je rahlo spremenil vokalno melodijo, še vedno pa zadeva v živo zveni super. Po tej pesmi sem bil že totalno navdušen, saj je bilo jasno, da bo koncert mnogo boljši, kot ljubljanski izpred treh let.

Drive
»Hey, kids, rock’n'roll, nobody tells you where to go« pove vse. Preprosto lepo.

Man-sized wreath
Najnovejši singel, za mnoge najboljša pesem na novem albumu. Millsove harmonije so v živo res fenomenalne.

Maps and legends
Pesem, posvečena ruralnemu georgijskemu alternativnemu umetniku Howardu Finstru, enemu Michaelovih umetniških mentorjev. Zame prvo pravo presenečenje na koncertu. Zanimivo, kako ta pesem po vseh letih še vedno ni izgubila mističnega folk naboja. Odlična izvedba!

Accelerate
Naslovni komad novega albuma, tudi moj najljubši, zaigran s pravim rokerskim filingom. Peter Buck je dokazal, da še vedno obvlada svoje guitar hero moves.

The great beyond
Popoln pop z nadrealističnim, kaufmanovskim refrenom. Videlo se je, da med igranjem bend resnično uživa. Scott McCaughey se je za klavirski solo prvič usedel za klaviature ob robu odra.

Ignoreland
Če se ne motim, dotične pesmi do te turneje nikoli niso igrali v živo. Gre za zelo direkten protest proti stanju, ki ga je povzročilo obdobje t.i. reaganomike, z za današnji čas rahlo zastrelimi referencami na politične razmere v dvanajstletnem obdobju republikanske vladavine, ki jo je leta 1992 končala izvolitev Billa Clintona. V luči jesenskih volitev, ki so po svoje zopet prelomne, vsaj navidez, so se R.E.M. očitno odločili, da pesem prestavijo iz podstrešja in jo predstavijo v novem kontekstu, čeprav se spominjam intervjuja z Michaelom Stipeom, v katerem je prostodušno povedal, da mu je žal, da so pesem sploh uvrstili na album Automatic for the people, ker je preveč neposredna in sama po sebi, taka kot je, ne more spremeniti ničesar, navsezadnje pa o tem govori tudi besedilo »I know this is vitriol, no solution, spleen-venting, but I feel better for having screamed, don’t you?« Odličen live komad!

The one I love
Edina pesem v repertoarju R.E.M. z besedo »ljubezen« v naslovu je ironično ena najbolj brutalnih antiljubezenskih pesmi vseh časov, ki ljubljeno osebo opiše kot rekvizit za zapolnjevanje časa, ogenj v refrenu pa bolj kot na strastno razmerje napeljuje na načrten razkroj vseh vezi. Izjemna pop pesmica, ki vedno doživi odličen sprejem.

Hollow man
Michaelova najljubša pesem iz novega albuma.

Turn you inside out
Mislim, da je bila na tej turneji predstavljena prvič. Na plošči Green mi ni nevemkaj, v živo pa je vedno odlična. Tokrat brez megafona.

Fall on me
Starejša pesem z ekološko tematiko, ki se naslanja na verovanje starih germanov, da jim bo nebo padlo na glavo,³ je bila glede na nedavne kataklizme, ki nam jih je servirala ranjena narava, več kot primerna izbira za redno pojavljanje v setlisti letošnje turneje. Genialni bekvokali⁴ in čarobne Millsove harmonije

Nightswimming
Glede na zgodovino med mano in bendom bi bilo nesmiselno pričakovati, da se mi na trenutke ne bi orosile oči, vseeno pa je skoraj nemogoče opisati, kaj se je z mano dogajalo med to pesmijo. Ob sicer zelo intimnem vzdušju in vsesplošnem petju občinstva sem s cmokom v velikosti predlagane osrednjeslovenske pokrajine v grlu lahko le nemočno brezglasno odpiral usta, nekje na polovici pa so se mi pod težo milijona flashbackov ulile solze. Zame res posebna pesem, pri kateri sem se počutil, kot da mi je za štiri minute zastalo srce, občutek ločitve telesa in duha pa se je nadaljeval še globoko v naslednjo pesem.

Let me in
Pesem, napisana ob samomoru Michaelovega prijatelja Kurta Cobaina. Na turneji za album Monster jo je Mike Mills z obilo distorzije odigral na Cobainovo hibridno kitaro jagstang,⁵ ki jo je bendu podarila Courtney Love, tokrat pa so si domislili povsem drugačen aranžma: Peter Buck na električnih orglah, ostali glasbeniki, tudi bobnar Bill Rieflin, pa na akustičnih kitarah v krogu ob robu odra, ozvočeni zgolj z enim mikrofonom. Michaelov glas je pri tej pesmi zvenel, kot da bi prihajal iz drugega sveta. Res krasna izvedba.

Losing my religion
Kaj lahko človek sploh še pove na temo te pesmi? Kljub svoji zlajnanosti jo še vedno rad slišim, poleg Every breath you take se mi zdi najboljša obsesivno-ljubezenska pesem vseh časov. In ne, ne govori o religiji.

Horse to water
Odlična garažno-pankerska poskočnica z novega albuma. V živo zveni še bolj energično, kot na plošči.

Bad day
Izvor pesmi sega še globoko v osemdeseta leta, ko so jo v živo igrali pod naslovom PSA, vendar je niso izdali na nobenem albumu. Leta 2003 so jo končno posneli in jo s spremenjenim naslovom lansirali na kompilaciji In time. Vedno mi je zvenela kot osnutek za It’s the end of the world as we know it, refren pa me je med koncertom spomnil na blogersko princezo, ki ne mara, da jo fotografirajo. Vrhunec izvedbe je bil definitivno Michaelov razglašeni solo na orglicah, ki jih je na začetku tretje kitice nonšalantno zabrisal med občinstvo.

Orange crush
Standarden steber v koncertnem repertoarju R.E.M., kot vedno odlično odpet in odigran. Še vedno ne vem natančno, kaj se Michael med refrenom dere v megafon.

Immitation of life
Uradni del koncerta so zaključili s pop pastišem iz albuma Reveal. Klasični ariemovski pop, meni osebno nič posebnega. Sledilo je nekaj minut pavze, nato pa so se R.E.M. s spremljevalinima glasbenikoma vrnili na oder za načrtovani dodatek.

Living well is the best revenge
Pesem, ki odpira novo ploščo, je tokrat odprla bis. Z enim očesom sem ves čas opazoval razplet mesarskega klanja za brisačo, ki jo je Michael vrgel med naelektreno občinstvo. Prizor je kar pasal tonu pesmi.

Sitting still
Govorilo se je, da bodo na turneji igrali tudi zelo stare in manj poznane pesmi, ki so jih nazadnje godli še v času, ko so bili na rosterju neodvisne založbe I.R.S., vendar tega cukrčka res nisem pričakoval. Gre za stran B njihovega prvega singla Radio free Europe iz leta 1981. Michael je pesem posvetil članom svoje družine, ki naj bi bili med občinstvom. Odlična izvedba, pesem pa kljub skoraj trem križem še vedno zveni sveže.

(Don’t go back to) Rockville
Še en zelo star zimzelenček, ki ga je poleti 1980 napisal basist Mike Mills kot prošnjo svojemu tedanjemu dekletu Ingrid Schorr, naj se ne vrne v rodni Maryland in naj na faksu v georgijskih Atenah zabluzi še eno leto. Kot je zadnja leta v navadi, je pesem odpel avtor, okrašen s teksaškim klobukom, pred tem pa nas je v polomljeni italijanščini pozval, da mu pomagamo. Bekvokale je pel tudi Peter, ki mu je sicer petje na koncertih prepovedano.⁶ Simpatično.

It’s the end of the world as we know it (and I feel fine)
Legendarni poskočnici so se na turneji bolj ali manj izogibali, tako da me je zadeva malo presenetila. Že ob uvodnih militaristično zvenečih udarcih po bobnu je občinstvo padlo v trans, peli smo refren, peli smo bekvokale, ob pravem času smo vzkliknili »Leonard Berenstein!« in »right!«, skratka, vse je bilo, kot bi moralo biti. Zadeva sicer ni bila tako kaotična, kot na turneji albuma Monster, kjer so jo navadno stresli za zaključek koncerta, vseeno pa je bila energija, ki se sproščala ob Michaelovem gostobesedičenju in melodičnem, a trdem refrenu, enkratna.

Man on the moon
Pričakovano so vidno razigrani R.E.M. zaključili z eno najboljših pesmi kariere. Sledil je skupinski poklon in zadnji »grazie«.

Vtisi s koncerta me še vedno preganjajo, spal sem bolj malo, zato je zapis verjetno zelo raztresen. Pogrešal sem meni najljubšo pesem Country feedback, pa tudi Mr. Richards iz novega albuma, drugače pa se repertoar lahko primerja s tistim iz odličnega koncerta v Kopru. Po nekajletni pavzi so me znova totalno navdušili, kar zmore le redkokateri bend. Really Excellent Musicians.

_________________________________________________________

1. podobno mi zveni tudi studijska verzija [↩]
2. turneja za album Green, 1989 [↩]
3. se še spomnete Asterixa? [↩]
4. drugi bekvokal v refrenu, ki ga je na plošči pel originalni bobnar Bill Berry, je tokrat pripadel spremljevalnemu kitaristu Scottu McCaugheyu [↩]
5. nekaj med Fenderjevima modeloma kitar jaguar in mustang [↩]
6. tako je namreč mogoče raumeti interno šalo, ki kroži po fan-clubu [↩]

Objavljeno dne 25.07.2008 ob 15:04 Zapisano pod: Diabolo in musica, Horror vacui, Sensus externus. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.