Zdrsi čez vdolbine

.

Verjetno nisem edini, ki ga je nedavna posodobitev Blogosa vsaj za nekaj časa odvrnila od aktivnejšega bloganja. Ker sem predvsem bralec in komentator, me še najbolj moti neažuriranost novih objav in komentarjev na prvi strani. Upam, da se bo stanje v kratkem normaliziralo, do takrat pa le kratek vpogled v najnovejše ekscese iz domače malhe.

V petek sem ob izbrani družbi končno krstil svoj novi televizijski sprejemnik,¹ in sicer s projekcijo koncertov Therapy?, R.E.M. in Depeche Mode. Seveda ni manjkalo zvarkov vseh barv in jakosti, kot se za pošteno pogansko iniciacijo tudi spodobi. Nadgradnja v obliki selitve narodov v center mesta je bila morda res rahlo nepotrebna, nikakor pa ni skazila ceremonialne zabavnosti odklopljenih figur.

Posledično sem včeraj preležal celo popoldne, spat pa sem šel ob devetih zvečer, kar se mi ni zgodilo že od osnovne šole. Kurt Cobain je svoj zadnji studijski album začel s pomenljivo trditvijo “Teenage angst has paid off well”. Primer prvovrstnega sarkazma, sploh če upoštevamo nadaljevanje citiranega verza in navsezadnje tudi njegove življenjske poti. Nisem še prišel do faze, ko bi mi bilo v življenju dolgčas, neizpodbitno dejstvo pa je, da se staram in da je za regeneracijo potrebno vedno več časa. Očitno se bo treba navaditi tudi na to nevšečnost.

Zvečer grem na grand finale letošnjega Trnfesta, začinjenim s koncertom najboljšega slovenskega benda. Iskreno upam, da med Lovers anatomy ali Taking pictures ne bom slišal pripadnikov plebsa, kako blebečejo za njih sila pomembne nepomembnosti. Trnfest je zame predvsem prireditev in ne družabno srečanje, očitno pa premnogim še vedno ni jasno, da za debatni krožek obstajajo primernejše lokacije. Najbrž zato, ker je zadeva zastonj. Kako tipično!

1. Samsung LE37A659 Full HD, poleg DVDja Oldboy in nikoli podarjenega vibratorja edina korejska stvar v mojem bivališču [↩]

Po petkovem neplaniranem postanku v Roxlyju je v včeraj za začetek nove sezone padel še drugi ljubljanski rokerski klub.¹ Obkrožen z butanjem dežnih kapelj ob pločevino in odsevom zloveščih bliskov v moji počeni prednji šipi sem se po praznih cestah vozil neznačilno počasi in užival v mokri in temačni ljubljanski idili, Rain od The Cult na plejlisti pa je bila zgolj simpatično naključje. Dež mi je všeč, popolnoma me prerodi in resno sem razmišljal, da bi si privoščil kar cel krog okoli obvoznice. Dodatkov k dobremu počutju ni nikoli preveč.

Bili smo praktično edini gostje, tako da neke protiuteži Trnfestu niti nisem čutil, vsaj kar se dogajanja tiče, kar me sploh ni motilo. Močno verjamem, da za vsako stvar obstaja točno odrejen čas in tokrat so na vrsto prišli pogovori o kitarskih efektih in vokalnih linijah; inercija kot moto večera, v katerem se je tako kot prejšnjo noč pozabilo na dnevne obveznosti v KCju in naporen teden, ki straši na obzorju. Bilo je moč slišati celo dve pesmi od Misfitsov, kar že po defoltu ne more biti slabo.

Nedeljsko popoldne je bilo posvečeno zlaganju knjig² in tuhtanju, kje za vraga so moji Hellraiserji.³ Peter Murphy se je za spremembo strinjal z vsemi mojimi pogruntavščinami, vključno s funkcijo “mute”, ko je to bilo res nujno.

Včasih res ni potrebno dosti, da ima tudi zapletena oseba lep vikend.

1. da, tisti s kletno biljardnico [↩]
2. še vedno nisem prenesel vseh [↩]
3. kolateralna škoda selitve? [↩]

Vsak obisk poslovalnice mobilnega operaterja me prepriča, da bi bilo treba nekaterim resnično odvzeti poslovno sposobnost. Kako bi lahko razmišljal drugače, če posameznik ne zna plačati niti računa za telefon, sploh če gre za periodična plačila in tega zagotovo ne počne prvič? V slabih tridesetih letih sem očitno popolnoma izgubil smisel za potrpljenje in toleranco za nesposobnost.

Že tako predolga vrsta je še daljša zaradi raznoraznih mamk, ki namesto PIN kode svoje bančne kartice vtipkavajo PIN kodo svojega telefona, potem pa ob zavrnitvi plačila osramočene čukasto gledajo ter v želji, da ne bi izpadlo, kot da nimajo denarja, vehementno pojasnjujejo celi vrsti, da imajo na računu zagotovo vsaj še polovico penzije. Potem so tu možganski trusti, ki se kljub oznakam niso sposobni niti pravilno postaviti v vrsto, kaj šele, da bi dojeli zapletene interakcije, ki spremljajo predajajnje gotovine in prejem odrezka računa, sploh če jih uslužbenka na okencu vmes zmede z zahtevo po avtogramu. Vedno bolj pogost pojav so tudi gumpci, ki ne morejo razumeti, da jim bodo telefon priklopili šele, ko bodo za nazaj poravnali vse zapadle obveznosti. Nasploh nimam nobenih simpatij do ljudi, ki ne zmorejo plačevati ogromnih stroškov za telefonarjenje, hkrati pa jih to ne ustavi pri klepetanju vse do izklopa. Dotična stranka je imela za prejšnji mesec krepko čez sto evrov (neplačanega) računa, za ta mesec (pred izklopom) pa še dodatnih osemdeset. Najbolj smešen pa je izgovor neplačnikov, da jih dva meseca ni bilo v državi in da ravno zato niso mogli poravnati svojih obveznosti, čeprav izgledajo tako, kot da je že pot do Horjula zanje življenjski podvig. Deklici za šalterjem je pač treba nekaj povedati, da jih ne bo sodila zgolj po neplačevanju.

Zdaj so mi tiste zastonjske sladoledne lučke nekoliko bolj jasne. Danes sem pojedel tri, na poti iz službe pa pridem še po četrto.

Odločitev je padla. Septembra se lotim svoje zadnje družbeno dirigirane osebnostne rasti, tako da je skrajni čas, da začnem s psihološkimi pripravami. Prišlo je že tako daleč, da se mi zadeva z vsakim dnem bolj gabi. Naprej me žene le še radovednost, za koliko je mogoče zacementirana pravila ukrivljati od znotraj. Za mano je izredno slabih deset dni in verjetno tudi zato ob vnovičnem razpotju po dolgem času razmišljam o stvareh, ki sem jih v zadnjem letu pustil za sabo.

Dimljena čustva na razprodaji, ki trosijo sol na rane, dolivajo vodko na ogenj in čakajo, da prvi vržeš kamen, brisačo, karkoli, samo da je predvidljivo in da ti lahko zaploskajo kot cirkuški tjulenj. Organizirana svojat z avtomobilskimi alarmi, ki imajo za vsako črko v besedi “kariera” svojo melodijo. Pravila oblačenja in spremljajoče sektaštvo navidez ambicioznih, v resnici pa izgubljenih in nepotešenih. Presek množic banalnega in senzacionaliziranega, jek blagoslovov ubogih na duši in glasnih v možganih. Obremenjevanja z naštetim resnično ne pogrešam.

Človek hitro izgubi apetit, če mu že za zajtrk servirajo britvice, sploh če vse, kar trenutno potrebuje, predstavljajo sanje o lubenici v velikonočnem senu in hardcore iz Minneapolisa.

Zasidran v kalnem sem se ob obletnici stika atomske bombe z Nagasakijem odzval povabilu stare klape, verjetno zgolj zato, da prekinem enoličnost zadnjih dni, hkrati pa se prestavim čim dlje od Trnfesta, kjer sem letos že nekajkrat pristal v pomanjkanju boljših idej. Tako sem ponovno imel priložnost pozdraviti inflacijo kafičev ob Ljubljanici in promenado v soju sveč in lučk, ob oddaljenih zvokih nekakšne operete, ki je potekala na ladji pod Šuštarskim mostom. Kljub odlični družbi nisem bil primerno razpoložen, tako da nisem potreboval dosti časa za ponovno spoznanje krute resnice. Stikalo, ki prižiga zvezde, je še vedno razbito.

Pogovori so bili - tipično za ljudi, ki so si bili v preteklosti zelo blizu, danes pa so nekako izgubili stike in se videvajo zgolj parkrat na leto - namenjeni ponavljanju predpotopnih anekdot in dogodivščin, po katerih mi v možgane vedno kljuva vprašanje, kako smo sploh lahko preživeli in kako je mogoče, da danes ne čutimo škodljivih posledic. Ja, kar dobro smo se izdivjali. Po dveh heinekenih je moj mehur pričel opozarjati nase, tako da sem se bil primoran odzvati klicu narave in oditi v notranjost lokala. Ko sem med stoli in mizami slalomiral nazaj, sem v kotu letnega vrta opazil svojega bivšega dilerja, kako mi maha, ob njem pa sta vidno razpoloženi stali dve dekleti in po slamici vsrkavali zvarek, ki ga sodeč po velikosti kozarca v tem lokalu očitno prištevajo med koktejle. Pristopil sem in v svojih mislih obudil par zgodbic iz časov, ko mi ni bilo dovolj opijanje s sončnimi zahodi in je pot do bogov vodila skozi nos. Obveznemu rokovanju in uvodnemu leporečju je sledila predstavitev lepotičk, ki ju bom za potrebe tega zapisa poimenoval Rjavolaska in Plavolaska. Luškani bitjeci, moram priznati.

Iz obnašanja sem nekako dojel, da je Rjavolaska njegovo dekle, Plavolaska pa njena prijateljica. Niti ne vem, kako je pogovor zašel v čisto zmenkarijaste vode, toda kmalu smo se pogovarjali le še o spoznavanju preko interneta, pri čemer so vsi trije urgirali, da se moram pod nujno registrirati na fejsbuku. Obrnjen sem bil proti dilerju in Rjavolaski in morda celo malo načrtno ignoriral Plavolasko. Izgovarjal sem se na nesimpatičnost mirijade fejsbukovih aplikacij, ludizem in Orwella ter se pritoževal nad splošno kompliciranostjo modernega življenja. Nato sem se obrnil k Plavolaski in začel nekako takole:

“Si kaj brala, kako je bilo s tem v kameni dobi?”
“Ha?” Izgledala je zainteresirano, najbrž zaradi poprejšnjega ignoriranja njenih lepih obraznih potez.
“Kamena doba, saj veš, praljudje in to. Saj si brala Mikija Mustra,” sem se poskušal malo pošaliti.
“Ne. Kaj pa je to?” Hmmm. Minus douze points.
“Nevermind. Kamena doba, praljudje …”
“Ja, ja, to vem, kaj je!” me je v smehu prekinila.
“No, takrat je bilo vse zelo enostavno. Z macolo si jo udaril po buči in jo za lase zvlekel v svojo jamo. V kolikor si bil bolj romantične sorte, si še nakracal njen akt na steno, nato pa si jo defloriral, seveda če te ni motila poraščenost njenega telesa.”
“Kaj pomeni defloriral?”

Ravno takrat je natakar prinesel moj drink in želel poračunati. “Bo ona plačala,” sem nonšalantno pokazal na Plavolasko. Še preden ji je uspelo izbuljiti oči, sem z uvežbanimi gibi najprej razprl desno dlan in pokazal, da je prazna, nato pa sunkovito segel za njeno uho in iz njega “povlekel” kovanec za dva evra ter ga izročil muzajočemu se natakarju. Vidno zmedena je strmela z odprtimi usti, ki so se počasi oblikovala v nasmešek, rekla pa ni ničesar. Ritensko sem se pričel oddaljevati z izgovorom, da me za mizo čakajo prijatelji, in ji ob dvigu kozarca v pozdrav pomežiknil: “Hvala za drink.”

Ah, zakaj pri svojih vikend eskapadah vedno naletim le na dve kategoriji žensk - groupie in wannabe-miss-something. Kljub temu, da so navzven skrajno različne, se njihovo obnašanje drži iste špage, podobno kot otroci v vrtcu, ko grejo na sprehod. Glavni problem je, da se z njimi ne morem pogovarjati o ničemer, kar bi me vsaj malo zanimalo. Ker sem človek, ki veliko da na debato in skupne interese, me posledično kljub atraktivni zunanjosti hitro nehajo zanimati. Če je večer bolj divje narave, potem priložnosti za komunikacijo niti ni in stvari tečejo po svojih naravnih poteh. Ob večerih, kot je bil včerajšnji, pa zna vse skupaj izpasti zelo mučno.

Petnajst minut kasneje je bila - kako predvidljivo - že za mojo mizo. Hotela je vedeti več. Pomenkovanje je bilo nekaj med trač revijami in občudovanjem mojega tatuja.¹ Po približno tričetrt ure se je moja lačna klapa dvignila od mize in naznanila, da se gre na kolektivni burek. Tudi sam sem vstal in vljudno pomežiknil Plavolaski, v smislu to je to, see you later, if ever. Kot da bi se na to pripravljala že ves čas, je hitro vzela moj nadomestni telefon,² ki je ležal na mizi, in vanj vtipkala svojo telefonsko številko. Še preden mi ga je vrnila, me je prijela okoli vratu in me poljubila na usta, pri čemer je njen moker jeziček čisto narahlo švignil med moji priprti ustnici.

Dvomim, da jo bom poklical.

1. pretirano občudovanje, če se mene vpraša, saj ima tatu dandanes že skoraj vsak [↩]
2. ki je po čudnih preobratih postal kar moj stalni [↩]

Sanje so kraljevska pot k nezavednemu, je trdil stric Sigi. Nekje sem zasledil, da v normalnih okoliščinah sanjamo približno dve uri na noč. Pri meni je mašinerija, ki proizvaja sanje, očitno delala nadure, saj sem, odkar pomnim, sanjal in sanjal. Zjutraj je bila moja glava polna absurdnih situacij, pomešanih likov in zmedenih anekdot, kar sem največkrat dojemal kot poživljajoč uvod v nov dan. Spomnil sem se vsega.

Popivanje z Johnnyjem Deppom,¹ Johnnyjem Thundersom in Johnnyjem iz filma Naked znotraj votlega keramičnega iguanodona z “rožičkom” na pravem mestu, medtem ko nam Rorschachove packe na zobotrebčastih nogah brez premora prinašajo nenormalne količine žganja iz zvezdnega prahu, ki jih zlivamo po grlu; pot nekam na obalo, ki varira od duneovske puščave do brazilskega pragozda, jaz za volanom svojega starega yugo 45 v kabrio izvedbi s polnim prtljažnikom biserov, za mano pa četa kričeče namazanih Navajo indijancev na vespah, ki brez koles lebdijo v zraku, iz cevi pa bruha rumenozelen dim; neskončno padanje v globino, mimo oken z odgrnjenimi zavesami, skozi katera v vsakem nadstropju posebej opazujem različne dekoracije prostora in življenjske situacije, ki jih objemajo.

In to so zgolj povzetki. Sanje z izdelanimi predzgodbami in nepredvidljivimi zaključki so trajale in trajale. Mnogokrat sem se sredi noči zbudil, znova zaspal in sanjal naprej točno od tam, kjer sem nehal. Včasih je vse skupaj potekalo linearno, včasih pa kot Tarantino na elesdeju. Strindberg bi bil zagotovo ponosen name. Sanjarjenj z odprtimi očmi, torej v budnem stanju, sploh ne štejem zraven, ker gre za čisto posebno kategorijo. Opisane nočne blodnje, včasih sila zabavne, na trenutke strašljive, skoraj vedno pa skrajno nadrealistične, sem pripisoval svoji bujni domišljiji in neštetim zgodbam, ki sem jih celo življenje vsrkaval vase preko stripov, knjig, filmov in drugih oblik umetnosti/sredstev za preganjanje dolgčasa. Skratka, z njimi se sploh nisem obremenjeval. Poglabljanje v simboliko sanj o mrtvih centerfold bejbah na rolerjih v več nadaljevanjih² bi najbrž res bilo rahlo izven konteksta, mar ne?

Na vse zabavne stvari v življenju nekje v zasedi preži bridek konec in očitno to velja tudi za moj samooklican oneirološki fenomen. V zadnjih dneh sem namreč opazil, da v novem stanovanju ne sanjam več. Pajkci, ki tkejo mrak, mi med spanjem ne privoščijo niti dolgočasnih podoživljanj službe³ in zjutraj, ko se zbudim, je postelja dosti bolj hladna, kot sem navajen. Prosim, da pričujoči zapis berete kot plakat na oglasnih deskah in drogovih: Moje sanje so se izgubile. So hudomušne, nebrzdane in predvsem moje. Kdor jih najde, naj mi prosim sporoči na telefonsko števZZZZZZZZZZZZZZ …

dreams, they complicate my life
dreams, they complement my life

R.E.M.

1. ki se iz sekunde v sekundo spreminja v like, ki jih je upodobil v filmih, pre-Jack Sparrow, of course [↩]
2. pravzaprav so bile kar cele sezone [↩]
3. še celo čeških amaterskih porničev ne [↩]

Tako je namreč opisan današnji dogodek na Trnfestu, nastop izraelskega benda Brutal polka. Manjka še country, katerega zametke sem prav tako zasledil v posnetkih, ki so dostopni na spletu.

Čas je, da nekdo pljune resnici v oči in pove, da gre pri tovrstnih all-inclusive enolončnicah največkrat za neosredotočen hopa-cupa debilizem. Če se že zgražam ob raznih muzikalično podhranjenih narodnozabavnih živinognalcih¹ ne vidim razloga, da si podobno ne bi mislil tudi o zasedbah, ki širom sveta za drobiž nastopajo pod raznimi skovankami alternativne glasbe, s katerimi želijo zaobjeti čim večji krog glasbenih stilov. Pop punk za najstnice, hardcore za stare mačke, reggae za zapohance, metal pa, da upravičijo brutalnost v imenu. Brez identitete, bez duše. Igrati nekaj v butalskem slogu lopate in vil pod pretvezo etikete alter zame pač ni kvaliteta.

Ne dvomim, da bodo na Trnfestu naredili vzdušje, ampak le-to znajo na vaških veselicah ustvariti tudi Atomik harmonik. Ceneno zabavljaštvo za drugače misleče in drugače oblečene.

1. o tem in še marsičem drugem trenutno še vedno potekajo burne debate na nekaterih drugih blogih [↩]

Pride čas, ko se je treba obrniti za sto osemdeset stopinj in se soočiti z neznanim, neustrašno vdreti v samo jedro božjega obličja in prevzeti nadzor, o čemer govori terapevtska pesmica za avgust, pravzaprav ena njihovih najtemačnejših, ki dokazuje, da je pogled na življenje dostikrat lepši skozi črn filter.

Barging into the presence of god.