« Nova politična kultura
Primerjalna vrednost življenja »

Večnost Sonic Youth

˙

Chelsea, New York, 1980. Ta svet bi bil drugačen, če nekega nepretresljivega poletnega večera radovedna podtalna umetnica s flip-up sončnimi očali ne bi srečala sramežljivega dolgina z razglašeno kitaro. Ona je bila nadrealističen eksponat v nenehni preži za izvirnostjo, on sin univerzitetnega profesorja iz Connecticuta, navdušen nad hrupom in urbano glasbeno sceno. Kim in Thurston, najlepša ljubezenska zgodba mesta, ki nikoli ne spi.

Ujeta nekje na pol poti med diplomiranjem prve generacije domačih bendov iz kluba CBGB, zatonom Warholove scene in preoblikovanjem manhattanske counterculture meke East Village, sta se Kim Gordon in Thurston Moore odločila za življenje brez kompromisov, ki bi utegnili spodkopati smer tlakovanja njune skupne ustvarjalne poti. V zakotnih luknjah velikega jabolka sta postavila temelje dolgoročnega glasbenega manifesta, ki ga je Thurston poimenoval Sonic Youth, kot kombinacijo vzdevka Freda Smitha iz MC5 in navado reggaejašev, da v umetniškem imenu uporabijo besedo “youth”. Zaljubljencema se je v postavljanju novih zvočnih smerokazov pridružil Lee Ranaldo, član kitarskega ansambla pionirja šeststrunske avantgarde Glenna Brance, ki je bil najbolj zaslužen, da so Sonic Youth posvojili nekonvencionalen pristop nenavadnih uglasitev in predelav inštrumentov. Izvijači in bobnarske palčke so pri aranžiranju kitarskih plasti postali nepogrešljivo orodje, enakopravno osnovnemu glasbilu, oblikovani zvok pa je ob tradicionalno rokerski podlagi prerastel v nekaj neopisljivega, edinstvenega. Dokončno so se stvari postavile na svoje mesto, ko se jim je po dveh dolgometražnih albumih pridružil bobnar Steve Shelley1 in uokviril kaos, kateremu so nato skozi leta še malo zavihali robove, ne da bi se kdajkoli upognili standardom in zahtevam debelih riti diskografskega posla.

Skoraj ravno toliko kot njihovi izlivi hrupa je znana tudi njihova nesebična podpora umetnikom in unikatnim posameznikom z vseh vetrov, ki so jim dali priložnost pokazati svoj talent širšim množicam in hkrati ostati zvesti samemu sebi, kar je v svetu, v katerem se tudi pojmovanje umetnosti vse preveč giblje v kontekstu izmerljivih količin, že samo po sebi velika loterija. Skupaj z drugimi no wave skupinami tistega obdobja so Sonic Youth oblikovali gibanje alternativnega rocka, s katerim so utrli pot k večji razpoznavnosti marsikaterega danes uveljavljenega imena, tudi Dinosaur Jr., ki konec meseca v originalni postavi koncertirajo v Zagrebu, in pa seveda Nirvane, ki so z založbo Davida Geffena podpisali ravno na njihovo priporočilo.

Vpliv Sonic Youth na alternativno kulturo New Yorka (in dežele gologlavega orla nasploh) ni zgolj strogo glasbeni. Raymond Pettibon, ki je izdelal naslovnico njihove prve major label plošče Goo, je danes eden najbolj cenjenih protežirancev Muzeja modernih umetnosti. Spike Jonze je po videospotu za pesem 100% postal uveljavljen generacijski režiser, Jason Lee, ki je v omenjenemu videospotu igral, pa je kmalu zatem opustil kariero profesionalnega skejterja in se posvetil igri.2 Podobno je svojo prvo priložnost v videospotu Sonic Youth dobila oskarjevska nominiranka Chloë Sevigny,3 Kim pa jo je uporabila tudi kot model za svojo modno znamko X-Girl. Thurston je po debaklu v tretjem Botru, kjer so jo kritiki raztrgali, razočarani in nesamozavestni Sofiji Coppola v roke potisnil knjigo Deviški samomori Jeffreyja Eugenidesa, katere ekranizacija je sprožila njeno uspešno režisersko kariero, sodelovanje s Sonic Youth pa je pot h kultnemu statusu utrlo tudi indie režiserjema Philu Morrisonu, avtorju izvrstnega neodvisnega filmčka Junebug, in Toddu Haynesu, danes znanemu po Far from heaven, Velvet Goldmine in čudaški biografiji Boba Dylana I’m not there.

Seveda ne bi pisal tega sestavka, če ne bi Sonic Youth ravno tako usodno vplivali tudi name. Pristop značilnega dvojnega kitarskega napada Moorea in Ranalda in v ekstremih lebdeč glas kool thing Kim Gordon4 sta opravila svoje in v zgodnjih najstniških letih za vedno determinirala moje dojemanje glasbe. Njihov najnovejši album The Eternal, ki ga kot mnoge njegove predhodnike naravnost razganja od neobremenjenosti s klasičnimi koncepti rock glasbe, je dokaz, da se magija ni razvodenela tudi po skoraj tridesetih letih in da so se po kompaktnem in nekoliko manj eksperimentalnem, a še vedno izvrstnem ploščku Rather ripped, zopet vrnili k raznolikim eskapadam v stilu mojstrovine Daydream nation. Besede so odveč, z Večnim so Sonic Youth zadeli v polno. Gre za enega tistih izdelkov, ki ga mirne duše priporočam brez zadržkov.

Ja, ta svet bi bil res drugačen, če nekega nepretresljivega poletnega večera radovedna podtalna umetnica s flip-up sončnimi očali ne bi srečala sramežljivega dolgina z razglašeno kitaro …

˙

- PRIPIS: Priporočam tudi zapis o Sonic Youth na blogu Hapax Legomena.

_________________________________________________________

  1. seveda se najdejo tudi puristi, ki prisegajo zgolj na to zgodnje obdobje [↩]
  2. po nekaj markantnih vlogah v filmih Kevina Smitha in malo manj markantnih vlogah v drugih filmih je zahvaljujoč TV seriji My name is Earl danes velika zvezda [↩]
  3. Sugar Kane [↩]
  4. če ne prej, sem bil kupljen in prodan v trenutku, ko sem prvič slišal njen genialni recital v uvodu pesmi The Sprawl [↩]

Objavljeno dne 21.06.2009 ob 19:29 Zapisano pod: Diabolus in musica, Horror vacui. Vse odgovore na ta vnos lahko spremljate preko RSS 2.0 vir. Lahko pustite komentar, ali trackback iz vaše lastne strani.

18 odgovorov v “Večnost Sonic Youth”

  1. mgerencer mgerencer pravi:
    21.06.2009 ob 20:16

    Zelo pomemben bend, a nekako mi nikoli ni bil (za)pisan na dušo - razen Teenage Riota.

  2. Pris Pris pravi:
    21.06.2009 ob 21:22

    @mgerencer:

    Okusi so različni in prav je tako. ;)

  3. fetalij fetalij pravi:
    21.06.2009 ob 21:52

    tole bi brez težav lahko pobrala kakšna glasbena revija… ;)

  4. branislavski pravi:
    21.06.2009 ob 22:33

    Se strinjam s fetalijem. Odlicen zapis.

  5. irena irena pravi:
    22.06.2009 ob 02:09

    imenuj eno omembe vredno glasbeno revijo v Sloveniji :mrgreen:

  6. rozazvezdica pravi:
    22.06.2009 ob 10:21

    super spisano :)

  7. smoger pravi:
    22.06.2009 ob 13:52

    Kaj pa iz bivše Juge? Boš kaj pisal o kakem bendu tudi iz bivše skupne države? Npr. EKV

    LP, ql zapis

  8. G(h)ost pravi:
    22.06.2009 ob 14:33

    @Pris
    Zelo lepo si spisal. Lahko bi rekel, da se mi že malo cedijo sline oz. mislim, da bo moja draga deležna novega albuma.
    No, po drugi strani me pa ta zapis še bolj podžiga k vse izrazitejšemu občutku, da bi pri bandu odločneje zavili v alternativno smer, ker se tam odkriva toliko možnosti, da imam kar mravljince. Whattafuck: let’s go -
    WHY NOT?!!!!!

  9. fetalij fetalij pravi:
    22.06.2009 ob 20:45

    irena, v originalu sem imel v mislih kakšno tujo revijo, ker za slovensko ne dobim nobene asociacije, ko rečem glasbena revija… kar pomeni da al premal spremljam al je pa niti ni :) da refraziram mogoče… vredno tiskanega medija :D

  10. Nurudin pravi:
    23.06.2009 ob 00:58

    rsq? preberite si mgerenčerjev zapis o glasbenih revijah.

    pris, fantastičen zapis. hvala. deamdraynation sem skoraj pozabil. zadnje dni sem pomišljal, da bi si priskrbel diskografijo. zdaj bom to storil. sem se tudi jaz vprašal, če pišeš kje profesionalno. na mobitel sem posnel svoje noise kitarjevanje. cenena stratocasterica. trinajst minut in devet sekund, se mi zdi, da devet. ne morem spraviti na računalnik. ahhh! rad bi objavil na blogu. moram po bluetooth usb priključek. g(h)ost, a bi me lahko zasebno malo inormiral o vašem bandu? prisa sem pa že vprašal, pa ni bil za zadevo, oziroma ni ničesar odgovoril.

    pogledal sem spet control in me je ubil, več in podrobneje pa ne znam napisati. zdaj me bo bolela glava, ker sem napisal, mislim, da imam zavozlane možgane.

  11. / pravi:
    24.06.2009 ob 07:41

    http://www.youtube.com/watch?v=XJOLwy7un3U&feature=related

  12. G(h)ost pravi:
    24.06.2009 ob 12:55

    @Nurudin
    Ja potem pa pošlji povpraševanje na moj zasebni mailbox (saj ga imaš), pa ti bom odgovoril. Malo se bom seveda lagal in hvalisal, ampak kaj pa, če bo vse res…

  13. Aschmodei pravi:
    25.06.2009 ob 19:03

    Pris, imaš mogoče kakšno idejo kakšne so možnosti, da v kakršnikoli prihodnosti The Cure zanese v našo (relativno) bližino? Trenutno zgleda nimajo ničesar napovedanega, ampak imam občutek, da so ti morda nekako bolj znane njihove koncertne navade … ?

    Zadnjič sem po nesreči poslušal live verzijo “A Night Like This” iz 2005 in ugotovil, da se moram za vsako ceno spravit na kakšen njihov koncert.

    In seveda vem, da tole ni najbolj primerno mesto za taka sporočila ampak konec koncev je to še nekako najbolj zanseljiv kontakt.

  14. Pris Pris pravi:
    25.06.2009 ob 19:44

    Uh, turnejo so zaključili lani (sem jih gledal v Berlinu), zdaj pa verjetno do nove plošče ne bo nič. Nekaj se je šušljalo, da bodo novo ploščo izdali kmalu po 4:13 Dream, potem pa je bilo vse tiho. Kakor kaže, so ostali tudi brez založbe …

  15. Aschmodei pravi:
    26.06.2009 ob 00:00

    Eh. Upam, da jih še uspem videti dokler so še kolikor toliko v kondiciji. Kolikor sem gledal te novejše posnetke so še zelo, ne? Malo manjši volumen pričeske pa tudi spet ni tako zelo bistven.
    Ko bo kjerkoli v Evropi kaj se definitivno odpravim.

  16. Pris Pris pravi:
    26.06.2009 ob 00:05

    Ja, še vedno so v formi. V Berlinu so igrali tri ure in četrt (39 pesmic!), pa tudi drugače se koncerti nagibajo proti trem uram.

  17. Jack pravi:
    8.07.2009 ob 13:06

    Šalo na stran : tole je prepisano z angleške wikipedije (WFMU)… med največjimi podporniki radia WFMU sta oba kitarista skupine Sonic Youth… pa ravno tadva….

    Recognition and cultural influence

    WFMU was named “Best Radio Station in the Country” by Rolling Stone magazine for four consecutive years (1991-1994), and has also been dubbed the best radio station in either NYC or the US by The Village Voice, New York Press, and CMJ, among others. The station also won three awards (”Best Specialty Programming”, “Most Eclectic Programming”, and “Music Director Most Likely To Never Sell Out”) at the 2006 CMJ College Radio Awards.

    A New York Times Magazine feature article called WFMU “a station whose name has become like a secret handshake among a certain tastemaking cognoscenti”, and cites Velvet Underground founder Lou Reed, The Simpsons creator Matt Groening, filmmaker Jim Jarmusch and playwright Eric Bogosian as avowed fans of the station.

    Other notable fans and supporters of WFMU include Neutral Milk Hotel frontman Jeff Mangum, Kurt Cobain[4], screenwriter/director Ethan Coen, MAKE magazine editor-in-chief and Boing Boing co-founder Mark Frauenfelder, Led Zeppelin lead singer Robert Plant, musician Suzanne Vega, artist Cindy Sherman, indie rock superstar Ted Leo, Sonic Youth guitarists Lee Ranaldo[5] and Thurston Moore, comic book artist and writer Evan Dorkin, film director, producer and actor Kevin Smith, musician Moby, The Cars vocalist/record producer Ric Ocasek, musician Max Tundra, television talk-show host Conan O’Brien and Blixa Bargeld, singer of the German Band Einstürzende Neubauten.[6]

    (očitno je WFMU le nekaj več kot radio Ognjišče…)

  18. Gost(ota) pravi:
    10.07.2009 ob 09:00

    Sonic Youth

    http://zookeeper.stanford.edu/index.php?session=&action=viewRecentReview&tag=898948

Komentiraj