.
Nikita Hruščev je nekoč izjavil, da so politiki povsod enaki – mostove gradijo tam, kjer ni rek. Vtikanje dolgega nosu države na področja, kjer za državno intervencijo ni nobene potrebe, je ljudi navadilo na subtilen državni paternalizem, kar ima za posledico vzpon močnih voditeljskih figur psevdodiktatorskih kvalitet, ki so mnogokrat tudi brez vsakršnega znanja ali praktičnih izkušenj s področij, na katera jih upoštevajoč volilni rezultat in politični barometer pahne vsakokratna koalicijska matematika.
Bivši minister za javno upravo dr. Gregor Virant je na svojem področju strokovnjak, to je nesporno, zadnje čase pa opažam, da se vedno bolj profilira tudi kot politik, morda celo kot nekdo, ki bi nekoč lahko prevzel primat na desnosredinski strani političnega spektra. To me seveda nikakor ne moti in tudi nov imidž s črnim pulijem mi je kot protiutež ustaljenim kravatarskim uniformam dokaj simpatičen. Po koncu mandata se je zavihtel na vrh Zbora za republiko, s čimer je potrdil moje sume, da ima v politiki večje ambicije, čeprav formalno ni član nobene politične stranke. Se nam v prihodnosti morda obeta strokovnjakov polna politična smetana brez puhlih populizmov, laži in drugih neetičnih ravnanj?
Malo verjetno. Spomnimo se, da se je v obdobju ministrovanja poleg intenzivne reorganizacije javne uprave Virant ukvarjal tudi s pedagoškim delom, javni uslužbenki na ministrstvu, najbrž svoji tajnici, pa je naročil, da med delovnim časom sprejema klice študentov, ki jim predava na zasebni Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije. Virantova razlaga je bila, da gre za rešitev v korist študentov in da njegove pedagoške obveznosti v ničemer ne bremenijo proračuna. Morda je to celo res, mene pa vseeno zanima, kaj bi rekel moj delodajalec, če bi naša tajnica v času službenih ur sprejemala naročila za moje honorarno popoldansko delo.
V poplavi vseh afer drugih politikov bi taka manjša črna pika verjetno ostala neopažena, če ne bi bil ravno Virant avtor etičnega kodeksa prejšnje vlade, ki ga je takratna oblast metala pod nos svojim moralno podhranjenim predhodnikom. Nedavno pa sem na Razgledih prebral intervju, ki me je znova opomnil, da v politiki ni nedolžnih in da je neetičnost le lastnost, ki se očita drugim. Na izrecno vprašanje novinarja Jureta Aleksiča v zvezi s prejemanjem nadomestila za ministrsko plačo, je Virant namreč odgovoril:
“Izkoristil sem tisto leto, ki mi je po zakonu pripadalo. Trenutno delujem kot »prosti strelec«, formalna zaposlitev pa se mi obeta konec januarja … Hja, če imaš po zakonu neko pravico, zakaj je ne bi izkoristil? … Ker sem prej štiri leta družino na nek način pošteno puščal na cedilu, sem se ji zdaj vsaj malo oddolžil tako, da sem od države vzel, kar mi po zakonu pripada. In moram priznati, da nimam na ta račun nič slabe vesti.”
Zveni kar malce pravljično. Moram priznati, da me je zakonska ureditev te pravice začela zanimati, zato sem pobrskal po področnih predpisih. V skladu z Zakonom o Vladi Republike Slovenije se za pravice ministrov po prenehanju mandata smiselno uporabljajo določbe Zakona o poslancih, 38. člen le-tega pa določa:
“Poslanec, ki mu je prenehal mandat in iz objektivnih razlogov ne more nadaljevati prejšnjega dela ali dobiti druge ustrezne zaposlitve, niti ni izpolnil pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, ima pravico do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo prejemal, če bi opravljal funkcijo, dokler se ne zaposli oziroma dokler ne izpolni pogojev za upokojitev po splošnih predpisih, vendar najdlje eno leto od prenehanja mandata.”
Najbrž nisem edini, ki vidi neskladje med zakonskim besedilom in Virantovo interpretacijo. Zakon izrecno navaja, da ima bivši minister pravico do nadomestila plače le, če se ne more zaposliti iz objektivnih razlogov. Namen zakonodajalca je povsem jasen, zato me izredno čudi, da Virant javno razlaga, kako je od države vzel, kar mu po zakonu pripada. Načrtno izogibanje zaposlitvi namreč ne pomeni, da se nekdo ne more zaposliti in da ne more dobiti zaposlitve iz objektivnih razlogov, še posebej, če v tem času zaseda funkcijo direktorja projektov na Inštitutu za javno pravo in predava na zasebni fakulteti. Še bolj pa je presenetljivo Virantovo sklicevanje na družino, saj nadomestilo, katerega namen je omogočiti čim blažji prehod bivšega ministra v novo zaposlitev, očitno dojema kot plačan dopust oziroma nagrado za svoje razdajanje v splošno korist družbe, kar me spominja na neke povsem druge čase.
Seveda se bivšim ministrom ni potrebno prijaviti na zavodu za zaposlovanje in se podrediti njihovim pravilom in omejitvam (o pravici do nadomestila plače odloča Državni zbor), zato njihovega truda v zvezi s pridobivanjem zaposlitve in upravičenosti prejemanja nadomestila plače tudi nihče sistemsko ne preverja, kar pomeni, da gre v praksi le še za eno lex imperfecta, nepopolno pravno določbo brez učinkovitega nadzora in sankcije. V tej luči Virantovo ravnanje najbrž res ni pravno sporno, po drugi strani pa tovrstne interpretacije v lastno korist, s katerimi svoje okoriščanje opravičuje neukim volivcem, nikakor ne pritičejo pravnemu strokovnjaku in resnemu politiku. Žal je opisano izigravanje namena zakonskih določb pri najvišjih političnih akterjih postalo stalnica, ki se ji ne posveča potrebne pozornosti. Dejstvo je tudi, da pri zlorabi pravic po preteku mandata Virant še zdaleč ni edini1 in da v zvezi s tem vprašanjem politični akterji držijo skupaj, ne glede na strankarsko pripadnost, vendar pa bi od doktorja pravnih znanosti, ki na politični sceni zelo rad komentira neprimernost drugih, pričakoval več pometanja pred lastnim pragom, predvsem pa vsaj kanček morale. Očitno pa je bil njegov etični kodeks le prototip Golobičeve nove politike. In na ta račun – kot je povedal v intervjuju – očitno res nima slabe vesti.
_________________________________________________________
- po drugi strani pa se najdejo tudi taki, ki te pravice niso izkoristili [↩]
