Zdrsi čez vdolbine

“V Pasalacquo.”

V najstniških letih je bil to univerzalni odgovor na vprašanje “kam gremo”, povzet po pesmi iz prvega albuma skupine Green Day. Ne glede na to, ali smo šli na kak metelkovski koncert, na litro v bližnji parkec, ali pa na kolektivni eskapizem s ščepcem prepovedanih substanc, je bil odgovor vedno isti: “V Pasalacquo.”

Selitev pomeni spremembo, hkrati pa tudi premik bližje k dokončni Pasalacqui. Zavedam se, da se prihodnost da napovedati le z zanesljivostjo kristalne krogle, vseeno pa vem, da sem se pravilno odločil. V zategovanju pasov znam biti pravi mojster, tako da me finančni vidik niti ne skrbi, prav tako pa znam poleg gordijskih vozlov življenja presekati tudi popkovine in korenine ter včasih ob tem še do temeljev požgati kakšen nič hudega sluteči most. Vse skupaj mi je vzelo več časa, kot sem predvideval, posledice pa so bile vidne predvsem v okrnjenem družabnem življenju¹ in zanemarjanju poslovilnega sladoleda.²

Ugotovil sem tudi, da imam za človeka brez premoženja kar precej krame. Za dva kubika CD plošč³ se je nekako še našel prostor, tono knjig pa bom verjetno selil vse do novega leta. Zaradi ogromnega usnjenega kavča po zelo dolgem času zopet resno razmišljam, da bi si kupil televizor. Obeh junakov iz otroštva, ki sem ju imel iz nostalgičnih razlogov prilepljena na zid, ne bom prenašal v krasni novi svet, še vedno pa zlorabljam male sive celice z vprašanjem, kam bi bilo najpametneje obesiti podpisan Caveov poster. Podobno je z Gigerjevimi in Dalijevimi ponaredki. Tovrstne dileme bodo kraljevale še kar nekaj časa, kot je to v navadi pri vsaki vojni med estetskim in praktičnim.

Medtem ko sedim na prestolu male prodajalne groze, lučaj kamna stran od Pasalacque, nenehno razmišljam, kako je sprememba več kot dobrodošla, čeprav se bom na začetku zaradi vseh skrivnosti novega prostora še malo lovil. Po več kot polurnem ubadanju z inštalacijo gonilnika za modem sem za silo usposobil abakus, ostanek večera pa bo posvečen zlaganju plošč po sklopih.⁴ Morda se bom lotil tudi stripov. Se ve, kje so prioritete, Jack Daniel’s pa je že prav prijetno hladen …

Pasalacqua, here I come!

1. ki je že tako ali tako bolj klavrno [↩]
2. upam, da skrajno simpatična in zdaj že bivša soseda ni preveč zamerila, sploh ker se da vse nadoknaditi [↩]
3. zgoščenk, hehe [↩]
4. in Nick Hornby nima s tem nič! [↩]

Včasih pri brskanju po podstrešju trdega diska naletimo na pajčevino. Ko se nam oči navadijo, ponavadi v poltemi ugledamo družino netopirjev, ki v klasično-visečem slogu gnezdi v popolni samoti. V kolikor pa smo bolj raziskovalnega duha, se lahko spotaknemo tudi ob kakšen artefakt nostalgične vrednosti. Pričujoča fotografija vsebuje košček vsega naštetega.

Pris še iz časov, ko je igral pri The Sisters of Mercy.¹ Ritem mašina, morriconejevska atmosfera, ogromna črna očala in pretiravanje z umetnim dimom. Tematski žuri povsod, kjer so nas sprejeli. Neskončna zabava ob inteligentnih in humorno obarvanih pogovorih podobno mislečih pripadnikov ljubljanskega gotovja. Razdiranje žaltavih in malo manj žaltavih domislic na mračnjaškem forumu, katerega stare objave s sladkokislo grimaso na obrazu iz strogo nostalgičnih razlogov rad prebiram tudi dandanes.

Kam je šla ta scena?

1. tako se samo reče, da ne bo kdo resno mislil, da sem odraščal v Leedsu [↩]

Poletje nikoli ni bil meni ljub letni čas. Sopara vedno najde način, kako kastrirati trenutke brezdelja, ko bi mi moralo biti najlepše, da o tem, kako hitro pričnem pogrešati usnje in škornje, niti ne govorim. Počasno štetje makovih zrn do septembrskega epiloga je tako postalo eno pomembnejših poletnih opravil in predstavlja velik zidak v mavzoleju mojega življenja. Na srečo obstajajo zvarki za preusmeritev pozornosti, ki so bili ustvarjeni za točno take dneve.

Že cel dan ob nemogoči, a prekrasni zvočni kombinaciji Zappe in Assemblage 23 grizljam nektarine in prebiram stare izvode italijanskih dylandogov.¹ Ah, kako pašejo te prazne marnje pravljične idile! In kako hitro se človek izgubi v njih! Proti večeru me čaka še finiš knjige Lloyda Kaufmana, ki z obilo humorja nudi inštrukcije, kako posneti low budget film.²

Vsake toliko se premaknem pred abakus in preberem zlorabe svobode govora na spletnih forumih. Brezčutno zrem v ta vozelj ničel in enk, ki me vedno znova spomni, zakaj sem začel prezirati vse v zvezi s pika-es-i. George Carlin je imel prav. Ni problem v politikih, ki govorijo neumnosti in uničujejo državo, problem je v narodu, ki take politike proizvaja in napaja. Ljudi iz mesa in krvi ne maram preveč. Najbrž je to posledica neštetih prisilnih znanstev, ki jim že na čelu piše, da so ti za promil ugodja pripravljeni zasaditi nož v hrbet. Ali med rebra, če jim je lažje. Svetovni splet je pri tem le ojačevalec mojih občutkov, gromozansko ozvočenje, ki daje prav mojemu vztrajanju pri filmu lastne produkcije brez nadležnih zunanjih sponzorjev, ki bi narekovali svoj asimilacijski tempo. Klapa je padla, tišina, snemamo!

Zaradi tega se včasih počutim kot smet, ki se zmedeno sprašuje, ali naj se vrže v kanto za papir, za steklo ali za plastiko. Izvor moje umazanosti namreč ni natančno določen. Stopnja odpadnosti prav tako. Vem le, da je to moja prihodnost in da reciklaža ni mogoča. Zvečer bom zopet zdrsnil med stotine ljudi, ki so za Sartra predstavljali letovišče južno od nebes, in z zastrupljenimi puščicami streljal v čredo deviško belih samorogov. Neskončno prestavljanje točke x iz analize prozornosti v arhive bolečin. Upam, da tujih.

1. hrvaški prevodi sploh niso slabi, ampak original je pa le original [↩]
2. še ena alinea na spisku stvari, ki jih enkrat moram probati [↩]

S preluknjanimi rokavčki sem se utapljal v njenih velikih rjavih očeh. Usodna bucika naveličanosti iz šivalne blazinice melanholije. Čudno, ponavadi me pri neobveznih srečanjih te stvari ne motijo preveč. Škoda, pa tako lep obraz. Oh, kako te življenje naredi plitkega!

Ne pozna Ellisa, Rhineharta, DeLilla, Palahniuka ali McInerneya, ker “nima časa za branje knjig”. Nikoli še ni slišala glasbe Eels ali Fugazi. Cave se ji zdi “preveč zamorjen”, so ji pa všeč fantje v usnju, po možnosti s kakšnim tatujem. Rekla je, da se ji zdi seksi, ko naročim dvojni viski z eno kocko ledu. Kulise, ki jih zagotovo ni postavljala prvič. Ravno dovolj nazorne, da sem vedel, kaj sledi igračkanju najinih jezikov.

Ob drugačni priložnosti bi me za nekaj trenutkov popeljala v čas, ko je bil zadnji krik mode figov list in je bilo za božji srd dovolj že eno samo jabolko. Brez večjih naporov bi se lahko izgubila v breztežnostni sobici z oblazinjenimi stenami, odeta v prisilni jopič naslade in užitka. Tokrat pač ne. Tokrat izpade ceneno, čeprav ne morem pojasniti zakaj. Uokvirjen občutek, da me niti quickie na veceju ne bo spravil v boljšo voljo. Vse je še vedno zgolj igra, le da bom tokrat ukrivil pravila, ki jih ni. Še dobro, da jih lahko. Zaradi takšnega razmišljanja je ego že zdavnaj spakiral kovčke. V moderni verziji boja za obstanek lačen pač ne more shajati.

Nagonsko sem se pričel igrati z ovojem piškotka, ki je bil serviran z njenim čajem. Enak priboljšek dobiš tudi v lokalu ob Ljubljanici, na katerega me vežejo lepi spomini. Brezskrbno posedanje na pomladanskem soncu. Nazdravljanje ob pišu jesenskega vetriča. Drugi časi. Druge ženske. Vedno močnejši občutek, da tudi drugo življenje. Nostalgija ubija, če se ji pustiš.

Še preden mi je uspelo pošteno zaproustati, sem nagnil kozarec in užil zadnji pljunek alkohola ter se poslovil. Beseda “pobeg” bi zvenela preveč dramatično. Preprosto se mi ni dalo zapravljati časa ob razdeljenih kartah, kjer bi zmago z lahkoto interpretiral kot poraz. Njen odziv je bila najbolj pristna stvar, ki jo je uspela prikazati ta večer. The show won’t go on.

Zamišljen sem se odbijal med zidovi, mimo dekoracij polpismenih grafitarjev in lužic celodnevnega deževja, v katerih se je zrcalila grenkoba smaragdnega mesta, ki leži svetlobna leta stran od epicentra veličine. Kako lepo bi se bilo kakšno soboto preslikati nekam, kjer ljudje ne skrivajo električnosti svojih ovc!

Ne vem, zakaj je poklicala, ampak sem vesel, da je. Ne vem, zakaj je prišla, in tudi nočem izvedeti. Iznenada, brez poprejšnje najave, brez časa za pripravo. Pretresla me je. Kot atol v viharnem morju čustev. S tem, da ni povedala nič, je povedala vse. Vse, ali pa spet nič. Pred mano se je odvrtel kalejdoskop slik iz preteklosti v stroboskopski osvetljavi in se sproti dopolnjeval s sedanjostjo. Sproščenost, pri kateri se oba držita nazaj. Razdalje, ki se navadno merijo v solzah. Vsega po malem. Moj naelektren dotik. Njen smeh, ki sproža potrese. Njen pogled, ki luknja ozon. Polnjenje treh let z malenkostmi, ki jih razumeva le midva. Gravura v srce, za nazaj. Še preden je kruta racionalnost utegnila pomoliti svojo grdo glavo iz peska, je odšla. Tako nenadno, kot se je pojavila. Zaključek, ki ne predvideva nadaljevanja. Zaključek, ki sem ga potreboval.

Danes sem dojel, da je življenje ciklično. In vsak naslednji dan bo boljši.

Dnevi okoli praznika so bili kot nalašč za nujno očiščenje balasta, ki se je neutrudno zažiral v pore mojega obstoja in nevarno uspešno iskal simbiozo z mojim čustvenim in mentalnim stanjem. Morda zveni kontradiktorno samooklicani mizantropiji, ampak ponavadi nisem ravno oboževalec asketskega načina življenja¹, tokrat pa je vse skupaj delovalo res blagodejno. Zgolj jaz, morski zrak in biografija Franka Zappe, svetlobna leta daleč od pisanja cenenih dram in njihovega vsakodnevnega uprizarjanja, varno skrit pred službenimi spisi, internetom, aktivistom Marjanom in patologijo slovenskih cest. Enostaven oddih, pri katerem si človek res etimološko oddahne.

1. ”I hate people, but I love gatherings,” kot se je v “Clerks” fantastično izrazil Randal. [↩]

Čuden dan. Eden tistih, ko slišiš eno pesem preveč, ko si v glavi vrtiš zbledele črnobele slike in se ti zdi, da je pot, kateri si se prepustil, popolnoma zgrešena in ti ne bo prinesla tako željene sreče. Po nekajtedenskem premoru se je prvič vrnil občutek notranje praznine in globoke osamljenosti, zavedanje, da sem sam ne glede na to, s koliko ljudmi sem obkrožen. In to ravno zdaj, ko sem mislil, da sem z belo kredo dokončno zarisal obrise okoli lastne nesamozavesti. Zvočniki so že celo popoldne ugasnjeni. Včasih tišina potepta bobniče močneje od odrešilnih decibelov, poleg tega pa mi tokrat zlovešče uspavanke ob oltarju odstavljenih bogov zagotovo ne bi prinesle mirnega spanca. Dovolj je bilo naslanjanja na užitke drugotnega pomena. Potrebujem ljubezen in dnevni odmerek endorfinov, da lahko normalno funkcioniram. Brez nadomestil. Brez lepljenja črepinj in obujanja spominov iz pepelnikov preteklosti.

Malo pozno, a vendarle, je prišlo spoznanje, da je bil moj načrtovani optimizem brez kritja. Verjetno sem si v silni želji po normalnem življenju naložil preveč. Človeško telo in človeška psiha res lahko preneseta ogromna bremena. Homo sapiens je trpežna žival, podobno kot ščurek. Morda pa je to zgolj en blesav dan, ki vsake toliko časa doleti vsakega izmed nas, in me bo jutri zopet grelo oranžno jesensko sonce.

Nov začetek, načrtovan mesece vnaprej. Neizbežno obdobje samorefleksije je praktično mimo, pogled v prihodnost pa se v strahu, da bo vse zopet narejeno le na pol, še ni razgrnil v vsem svojem blišču. Graf dobrega počutja je vsekakor v vzponu in pojavljajo se prve priložnosti, da odgrnem zavese širnih soban svojih misli in odmašim ušesa stenam srca. Vbrizgani zračni mehurčki v žilah spominov so naredili, kar sem od njih pričakoval, čeprav se posledicam nikoli ne bo mogoče izogniti v celoti. Vedno je težko pustiti Rim, da zgori do konca.

Življenje je kot semafor. Stvari, ki so vredne omembe, se zgodijo v tistih pičlih nekaj sekundah, ko gori rumena luč.