Zdrsi čez vdolbine

.

as long as we’re together
the rest can go to hell

.

Popularnost dobrega starega h’weena strmo narašča tudi v naši deželici in prepričan sem, da bo usodnega leta 2012, ko naj bi vse skupaj šlo k vragu, že vsak pajzl na dan reformacije oglaševal neko svojo različico amerikaniziranega keltskega praznika, magari v turbofolk preobleki.

Tudi letos se ne bom izneveril tradiciji Jakobove svetilke in vsesplošnega mračnjaštva in bom skušal s prijatelji iz ekipe neversun praznično dogajanje na AKC Metelkova mesto popestriti še po glasbeni plati, s sukanjem tipičnih darkerskih junakov The Cure, The Sisters of Mercy, Joy Division, Depeche Mode, Bauhaus, Siouxsie and The Banshees in Nick Cave and The Bad Seeds, vse skupaj pa zaokrožiti še z drugimi soborci iz osemdesetih, kot so Blondie, A flock of seagulls, David Bowie, Soft Cell in New Order ter EBM/industrial klasikami kalibra Laibach, Skinny Puppy, Nitzer Ebb in DAF. Kot vedno, lahko od mene pričakujete tudi kakšno nenadejano žanrsko presenečenje, pod grožnjo čarovniških urokov pa sem dovzeten tudi za morebitne glasbene želje.

Zabava bo razdeljena na dva floora, in sicer Dark side of the 80s v klubu Channel Zero, o katerem sem pisal zgoraj, in Bright side of the 80s v Gala hali, ki se bo osredotočal bolj na pop osladnice.

Vsekakor gre za zabavo, ki jo pravi ljubitelji tovrstne glasbe ne smete zamuditi!

.

Najboljše albume benda The Cure sem vedno dojemal kot življenjski ciklus solze. Nabiranje v kotu očesa v podobi uverture epskih razsežnosti se v nadaljevanju sprevrže v počasno polzenje po licu, vse do roba ustnic, ko lahko melanholijo tudi okusimo, po slanem vrhuncu pa se ton zopet spremeni v priprave na neizbežni waterloo, ki preži na konici brade. Tudi najnovejši izdelek 4:13 Dream v tem elementu ne zaostaja za mojstrovinami, kot so Faith, Pornography, Disintegration, Wish in Bloodflowers. Robert Smith in kompanija so štiri leta po razočaranju, ki ga je prinesel produkcijski odklon albuma The Cure, tokrat kot kvartet servirali svoj trinajsti cukrček,¹ katerega smo navdušenci po raznoraznih teaserjih in prestavljanju datuma izida pričakovali skoraj dve leti, mnoge nove pesmi pa so bile v živo predstavljene že na letošnji svetovni turneji.

Sanje odpre atmosferična Underneath the stars, o kateri se je po spletnih forumih že ob njenem razkritju na severnoameriški turneji šušljalo, da je najboljša uvodna pesem po legendarni Plainsong iz albuma Disintegration. Pesem z značilnim dolgim uvodom in stopnjevanjem vzdušja vse do čustveno nabitega vrhunca, ob katerem poslušalec zapre oči in upa, da bo trajal večno, je že po parih poslušanjih postala moja najljubša stvaritev kjurovcev v zadnjih petnajstih letih.

floating here like this with you
underneath the stars
alight for 13 billion years
the view is beautiful
and ours alone tonight
underneath the stars

Kar sledi, je izredno raznolika zbirka pesnitev z obilo malenkosti, ki iz poslušanja naredijo posebno izkušnjo. Ljubezenske pop pesmice na njihov način se prepletajo s tipičnimi, na bas liniji baziranimi aranžmaji bolj darkerskega značaja, ne manjka pa tudi rokerskih poskočnic, pri katerih izstopa The real Snow White z izredno lepo izpeljanim melodičnim refrenom, ki bi v nekem drugem, tovrstni glasbi bolj naklonjenem obdobju zagotovo postala globalen hit. Umirjena Sirensong spominja na starejši baladi Catch in Jupiter crash, The reasons why pa se iz simpatičnega lebdečega uvoda proti koncu prelevi v dramatično lamentacijo o samomoru in smislu življenja.

you’ll lose the need of certainty
and make-believe eternity
to find the true reality
in beautiful infinity

Pozitivna stran albuma je tudi, da se ne trudi zveneti tako prekleto drugače, kar je bilo zameriti njegovemu predhodniku, ampak se pretežno zadržuje v ustaljenih kjurovskih smernicah, od katerih za popestritev odstopa samo za kratke pasaže, na primer v funky izštevanki Freakshow ali noizerski Scream. Potovanje tokratne solze se zaključi z bučno in izrazito kitarsko zasnovano It’s over, ki prikliče najboljše trenutke iz albuma Wish in vse skupaj konča na bombastičnem izlivu feedbacka kataklizmičnih razsežnosti, ki naravnost prosi za ponovno poslušanje.

Čeprav ga nikakor ne bi uvrstil med njihovih top 5, gre pri Dream 4:13 za enega tistih redkih albumov, ki jih je za popoln učinek potrebno poslušati v enem kosu, od prve do zadnje pesmi, vrnitev Robertovega svaka, kitarista Porla Thompsona, line-up brez klaviatur in zatekanje h klasični produkciji pa vsekakor poskrbijo za prepotrebno osvežitev benda, ki že tri dekade neodvisno od instant glasbenih trendov pluje preko pasti glasbene industrije, hkrati pa v posmeh mnogo mlajšim bendom, ki komaj zmorejo enoinpolurni nastop, za svoje zvesto občinstvo še vedno prirejajo svetovne turneje z več kot triurnimi koncerti.

1. simbolika številk v naslovu je s tem pojasnjena [↩]

.

Sicer na svojem blogu nimam navade lepiti glasbenih posnetkov iz YouTube,¹ vendar pa bom danes naredil izjemo. Ne morem verjeti, da je minilo že trinajst let.

if I can leave with a little bit of explanation
then anywhere in the world I choose to go
I’ll have it made

_________________________________________________________

1. to si privoščim le prvega v mesecu [↩]

.

Jesen je tu, letos v še posebej hudomušni različici, kar priznavajo celo zapriseženi vremenski zatiskalci oči. Ob prvem šoku zmrzali sem zapečatil sončna očala in ostalo poletno kramo, ki sem jo potem vsak tretji dan znova in znova obujal od mrtvih, kot da gre za kakšen lik iz religioznih tekstov. No, če je lahko božič februarja,¹ potem je očitno lahko tudi april oktobra. Ni prvič, da se narava igra z nami, je pa tokrat igra vsekakor intenzivnejša. Verjetno gre za vračilo za vse tiste perverzne igrice dominacije, ki smo se jih igrali z njo. Tako že dalj časa opazujem golobe in vrabce, ki v svojem beračenju po ljubljanskih prehranjevalnih lokacijah delujejo sila zmedeno, za njimi pa ne zaostajajo niti ljudje, ki hodijo naokrog odeti v cote, ki predstavljajo celotno tekstilno paleto od tropskega poletja do sibirske zime. S svojo usodo se še ni čisto sprijaznilo tudi listje na drevju, ki lebdi nekje med zeleno in oranžno, barvami benda Type-O-Negative.

Brooklynski kvartet, ki se je v začetku devetdesetih vzdignil iz pogorišča smetiščnih barbarov Carnivore, je jesenski ples podočnikov in podočnjakov prignal do skrajnosti. Ob bliskoviti menjavi toplih in hladnih trenutkov ter s ščepcem šibke, a vztrajne jutranje megle mi deluje še bolj poslušljivo, k čemer najbolj pripomoreta mračnjaški humor in neustavljiva karizma njihovega frontmana, dvestotricentimetrskega hrusta Petra Steelea.

Kronično depresivni orjak globokega glasu in smaragdnih oči, ki je rokenrol kariero pred formacijo TON že obesil na klin in se na njujorški komunali zaposlil kot čistilec parka, je vsekakor nevsakdanja figura. Neštetokrat uporabljenih variacij erosa in tanatosa se je lotil iz drugačnega vidika, kot njegovi številni gotski soborci, manjkalo pa ni tudi samoironije, tako da se je velikokrat zdelo, da je celoten bend s pretirano darkersko podobo zanalašč smešil samo bistvo svojega ciljnega občinstva, ki je za razumevanje humorja pogosto moralo počakati na drugo ali celo tretjo žogo. Himna Black No. 1 recimo govori o črnem barvilu za lase, kar še danes ne vedo mnogi njihovi oboževalci, da o minuti tišine, poimenovani The misinterpretation of silence and its disastrous consequences,² sploh ne govorim. Petrova besedila so bila pogosto zlorabljena in nerazumljena, sploh ob prvi evropski turneji, ko ga je nizozemska levica proglasila za neonacista zaradi satiričnega besedila pesmi Der Untermensch.³ Na ovitku naslednjega albuma je seveda sledila sarkastična zahvala “Thanks to the European left for making me so rich & famous”.

Da bogastva in slave niti ni bilo na pretek, kažejo Petrove fotografije za žensko erotično revijo Playgirl in obisk debilne pogovorne oddaje Jerryja Springerja, katere se je bojda udeležil, da je lahko plačal račun za telefon, kljub temu, da so bili TON prvi bend underground založbe Roadrunner, ki je prodal milijon primerkov svoje plošče.⁴ Erotične fotografije so verjetno sprožile mednožni kondenz pri mnogokateri oboževalki, Petrov egotrip pa je uplahnil, ko je kitarist Kenny Hickey odkril, da je 77% naročnikov revije Playgirl moškega spola.⁵ Kako hitro se čisto nevede postane gejevska ikona, sploh če vmes posnameš še lezbo-himno My girlfriend’s girlfriend, na podlagi katere so mehkužni finski bendi à la HIM in The 69 eyes bazirali svojo celotno kariero.

Poseben venec stvaritev TON govori o Petrovih ljubeznih, največkrat bivših, ki tudi naključnemu poslušalcu da občutek, kot da so za vse tegobe tega sveta krive varajoče ženske, Peter pa je na tem področju sploh največji revček. Od ode hudičevki Love you to death preko letališke žalostinke Die with me, pa vse do epske World coming down,⁶ se obtožujoča melanholija stopnjuje do samomorilskih fantazij, pri katerih pa je zopet prisotnih vsaj nekaj vatov podtalnega gretja s pridušenim humorjem. Resnica vsaj po zatrjevanju ostalih članov benda ni daleč od pretiravanja v besedilih, žebelj pa na svoj način zabije tudi priredba zimzelene Hendrixove ženomorilske balade Hey Joe,⁷ ki gre v preobleki TON nekako takole:

“Hey Peter, where are you going with that axe in your hand?
I’m gonna kill my baby, ’cause I caught her screwing ’round with some other men.”

Izdali so jo na albumu The origin of the feces,⁸ ki so ga TON namesto na koncertu v živo posneli v primitivnem kletnem studiu in nato dodali zvoke občinstva, skupaj z vzkliki “You suck!”, po pesmi Gravity pa Peter celo sporoči “publiki”, naj zapusti prizorišče zaradi grožnje z nastavljeno bombo.⁹ Zaenkrat zadnja v seriji v zemljo vgrezajočih se pesnitev je lanska Hail and farewell to Britain, ki govori o Petrovi bivši muzi, po poreklu iz Velike Britanije, in ki se zaključi z zvočnimi posnetki letalskega napada Luftwaffejeve eskadrilje na London.

Zadnji album Dead again tako predstavlja vrnitev k njihovemu bistvu, toda brez značilne šaljivosti. TON so album posneli po Petrovem prihodu iz aresta,¹⁰ po katerem je izjavil, da je zapor najslabša stvar, ki bi mu jo lahko naložila družba, saj je s tem iz njega naredila še večjega neprilagojenca in mizantropa, tako da bi bilo bolje, če bi ga kar ubili. Mislim, da ni odveč pripomniti, da je album že celo leto stalnica v mojem plejerju.

Bend z milijon anekdotami, ki mi je popestril že marsikateri jesenski večer in ki zna biti zelo sproščujoč, v kolikor se ga ne jemlje preveč resno. V tem tiči tudi njihova genialnost.

1. vsaj Lou Reed tako pravi [↩]
2. na “zbriki uspešnic” obstaja tudi “remiks” [↩]
3. kljub temu, da je klaviaturist Josh Silver judovskega porekla, Peter pa ima slovanske korenine [↩]
4. Bloody kisses, 1993 [↩]
5. Peter je s svojo seksualnostjo razčistil v besedilu pesmi I like goils [↩]
6. “She thinks I’m iron man, that I don’t feel pain” [↩]
7. v originalu by Billy Roberts, čeprav je avtorstvo dokaj sporno [↩]
8. prosto po Darwinu, prepovedana naslovnica pa je vsebovala sliko razširjenega anusa, bojda Petrovega [↩]
9. jasna parodija njihove evropske turneje [↩]
10. pretepel je tipa, ki ga je dobil s svojo žensko [↩]

.

Oktober je mesec hibridnih trenutkov. Sladka hipnagogija sončnih žarkov, v kateri glasovi postajajo globlji, veter pa zlovešč. Čas za noči čarovnic, črnobele klasike in prodorne krike jerseyskega hudiča, ki je svoj prvi bend poimenoval po zadnjem filmu Marilyn Monroe.

If you’re gonna scream, scream with me …

.

S stiroporjem in stekleno volno izolirana garaža na obrobju Ljubljane že nekaj let služi kot prostor za glasbene vaje. Če se le da, se v njej dvakrat na teden dobim s prijatelji in se sprostim ob drgnjenju kitarskih strun. Pogoji za delo niso ravno idealni, vendar se nam je prostor, vključno z alkoholizirano najemodajalko, sčasoma prikupil. Naše zatočišče nikoli ni slovelo kot normalno, zadnje čase pa so se dogajale še posebej čudne reči in nemalokrat je kdo od članov benda glasno komentiral, da so se nam zagotovo zaredili glodalci ali kaj podobnega. Glede na splošno nepospravljenost in količino krame, ki se je nabrala skozi leta, to niti ne bi bilo čudno. Ponavadi smo na zadevo pozabili do konca vsakokratne vaje, bodisi zaradi zaužitega piva, bodisi zaradi navdušenja nad igranjem in ustvarjanjem.

Pred nekaj tedni smo končno dobili neizpodbiten dokaz. Izglodana majica in kupček ne ravno dehtečih bobkov sta tvorila dovolj zgovoren prizor. Potreben je bil radikalnejši pristop, in sicer nakup parafinskih tabletk, imenovanih Glodacid,¹ ki so obljubljale visoko učinkovitost pri majhni količini.² Pred naslednjo vajo smo plavo obarvane koščke prešerno raztrosili v pododrje in jašek s cevmi, kjer naj bi se golazen najraje zadrževala. Za podgane naj bi bila dovolj že enkratna doza 45 gramov, k pretiravanju nagnjeni glasbeniki pa smo porabili kar celo škatlo. Deratizerski ekspert v bendu je modroval, da imajo dotični preparati vonj in okus, ki se mu podgane ne morejo upreti, po zaužitju in prvih znakih zastrupljenosti pa se bodo v strahu zavlekle “nekam daleč” in v samoti čakale na svoje psihopompe. Žal ni pomislil, da je lahko podganji “nekam daleč” ravno naš prostor za vaje.

Danes je bila na sporedu redna ponedeljkova vaja. Že ob vstopu v prostor nas je zaobjel izdajajoči smrad, kateremu ob začetni vnemi pripravljanja inštrumentov in razporejanja kablaže na efektih nismo posvečali pozornosti, kakršno bi si zaslužil, verjetno tudi zato, ker v “našem placu” že od večnosti kraljujejo čudne vonjave, ki nas vsakokrat presenetijo s kakšnim novim odtenkom. Nekako smo odgodli uvodni del repertoarja, s poudarkom na poskočnicah prihajajočega demo posnetka, smrad pa je v zaprtem prostoru samo še pridobival na moči.

Kar naenkrat sem sredi hreščanja kitar, razgrajanja bobnov in cvileža vokalov dobil občutek, da bi bilo za moje dihalne poti bolje, če se premaknem na drugo stran. Apokaliptična aroma, ki se je dodobra razširila okrog mojega ojačevalca, mi je namreč topila sluznico v nosu, no, vsaj občutek je bil tak. Še sam ne vem, kdaj sem se usedel na kavč. Kar naenkrat nisem več vedel, kaj sploh igram. Omotično sem pogledoval proti drugemu kitaristu in skušal v krivenčenju njegovih prstov prepoznati kakšen akord, ki bi mi izdal, kje sploh smo. Nekako sem zdržal do konca, nato pa urno planil proti vhodnim vratom in jih na stežaj odprl. Do takrat je smrad dosegel tudi ostale člane. Ne spomnim se, kdo točno je dvignil preprogo, ki pokriva oder. Raziskovalna žilica se tokrat pač ni obrestovala, smrad pa se je samo še stopnjeval in bilo je jasno, da je vaje konec. Najpogumnejši je z lučko na telefonu poskušal pregledati luknjo pod odrom, vendar je kmalu kislega obraza stekel proti veceju in ostalim članom skoraj pokazal, kaj je imel za kosilo. Izpod odra je bila očitno prava podganja fojba, ki je celoten prostor polnila s prepletanjem vonja po iztrebkih in mrhovini. Z majicami, poveznjenimi visoko čez nos, smo kašljajoči premaknili omarico z ojačevalci in preverili, če se kakšen kinder surprise skriva tudi za njo, nato pa smo se pobrali, polni zooloških razmišljanj o času, ki je potreben, da se podganje trupelce popolnoma razkroji.

In potem si nas nekateri celo upajo vprašati, kdaj bo album!

1. I kid you not! [↩]
2. mokre sanje vsakega iztrebljevalca [↩]

.

Vrnile so se sanje, z njimi pa tudi abnormalno in nepredvidljivo življenje, tako da je zadevo potrebno proslaviti s pesmico za september. Namišljen kitarski solo za namišljeno poljubljanje z osebo, ki je še ne poznaš, a čutiš, da bi lahko bila tista prava. As bizarre as it may sound …

Moje najljubše ozadje za sanjarjenje.

Tako je namreč opisan današnji dogodek na Trnfestu, nastop izraelskega benda Brutal polka. Manjka še country, katerega zametke sem prav tako zasledil v posnetkih, ki so dostopni na spletu.

Čas je, da nekdo pljune resnici v oči in pove, da gre pri tovrstnih all-inclusive enolončnicah največkrat za neosredotočen hopa-cupa debilizem. Če se že zgražam ob raznih muzikalično podhranjenih narodnozabavnih živinognalcih¹ ne vidim razloga, da si podobno ne bi mislil tudi o zasedbah, ki širom sveta za drobiž nastopajo pod raznimi skovankami alternativne glasbe, s katerimi želijo zaobjeti čim večji krog glasbenih stilov. Pop punk za najstnice, hardcore za stare mačke, reggae za zapohance, metal pa, da upravičijo brutalnost v imenu. Brez identitete, bez duše. Igrati nekaj v butalskem slogu lopate in vil pod pretvezo etikete alter zame pač ni kvaliteta.

Ne dvomim, da bodo na Trnfestu naredili vzdušje, ampak le-to znajo na vaških veselicah ustvariti tudi Atomik harmonik. Ceneno zabavljaštvo za drugače misleče in drugače oblečene.

1. o tem in še marsičem drugem trenutno še vedno potekajo burne debate na nekaterih drugih blogih [↩]

Pride čas, ko se je treba obrniti za sto osemdeset stopinj in se soočiti z neznanim, neustrašno vdreti v samo jedro božjega obličja in prevzeti nadzor, o čemer govori terapevtska pesmica za avgust, pravzaprav ena njihovih najtemačnejših, ki dokazuje, da je pogled na življenje dostikrat lepši skozi črn filter.

Barging into the presence of god.