Zdrsi čez vdolbine

 

S preluknjanimi rokavčki sem se utapljal v njenih velikih rjavih očeh. Usodna bucika naveličanosti iz šivalne blazinice melanholije. Čudno, ponavadi me pri neobveznih srečanjih te stvari ne motijo preveč. Škoda, pa tako lep obraz. Oh, kako te življenje naredi plitkega!

Ne pozna Ellisa, Rhineharta, DeLilla, Palahniuka ali McInerneya, ker “nima časa za branje knjig”. Nikoli še ni slišala glasbe Eels ali Fugazi. Cave se ji zdi “preveč zamorjen”, so ji pa všeč fantje v usnju, po možnosti s kakšnim tatujem. Rekla je, da se ji zdi seksi, ko naročim dvojni viski z eno kocko ledu. Kulise, ki jih zagotovo ni postavljala prvič. Ravno dovolj nazorne, da sem vedel, kaj sledi igračkanju najinih jezikov.

Ob drugačni priložnosti bi me za nekaj trenutkov popeljala v čas, ko je bil zadnji krik mode figov list in je bilo za božji srd dovolj že eno samo jabolko. Brez večjih naporov bi se lahko izgubila v breztežnostni sobici z oblazinjenimi stenami, odeta v prisilni jopič naslade in užitka. Tokrat pač ne. Tokrat izpade ceneno, čeprav ne morem pojasniti zakaj. Uokvirjen občutek, da me niti quickie na veceju ne bo spravil v boljšo voljo. Vse je še vedno zgolj igra, le da bom tokrat ukrivil pravila, ki jih ni. Še dobro, da jih lahko. Zaradi takšnega razmišljanja je ego že zdavnaj spakiral kovčke. V moderni verziji boja za obstanek lačen pač ne more shajati.

Nagonsko sem se pričel igrati z ovojem piškotka, ki je bil serviran z njenim čajem. Enak priboljšek dobiš tudi v lokalu ob Ljubljanici, na katerega me vežejo lepi spomini. Brezskrbno posedanje na pomladanskem soncu. Nazdravljanje ob pišu jesenskega vetriča. Drugi časi. Druge ženske. Vedno močnejši občutek, da tudi drugo življenje. Nostalgija ubija, če se ji pustiš.

Še preden mi je uspelo pošteno zaproustati, sem nagnil kozarec in užil zadnji pljunek alkohola ter se poslovil. Beseda “pobeg” bi zvenela preveč dramatično. Preprosto se mi ni dalo zapravljati časa ob razdeljenih kartah, kjer bi zmago z lahkoto interpretiral kot poraz. Njen odziv je bila najbolj pristna stvar, ki jo je uspela prikazati ta večer. The show won’t go on.

Zamišljen sem se odbijal med zidovi, mimo dekoracij polpismenih grafitarjev in lužic celodnevnega deževja, v katerih se je zrcalila grenkoba smaragdnega mesta, ki leži svetlobna leta stran od epicentra veličine. Kako lepo bi se bilo kakšno soboto preslikati nekam, kjer ljudje ne skrivajo električnosti svojih ovc!

 

 

Blixa Bargeld je poosebljena karizma. Tudi ko se odkašlja, je to le delček hrupa, ki tvori celoto. Nick Cave ga je nekoč opisal kot najlepšega človeka na svetu, ki iz sebe spušča zvoke, kot da bi mu nekdo iz duše trgal osate. Legendarni berlinski bonvivant in svetovljan¹ je to vnovič potrdil na torkovem koncertu svoje matične skupine Einstürzende Neubauten v veliki dvorani zagrebške Močvare, ki se srečuje s podobnimi problemi kot klubi na naši Metelkovi in je - tokrat bojda zares - na robu permanentnega zaprtja.

Pionirji industrijskega hrupa kljub letom primerni umirjenosti niso razočarali. Kaos in vsesplošno destrukcijo je na odru že pred nekaj časa zamenjal artikuliran in poetičen performans, kar seveda ne pomeni, da so manjkali doma narejeni in industrijsko navdahnjeni inštrumenti, kot so razne elastike, cevi, škripajoča tolkala, brušene činele v obliki zvezd in starinski platenšpiler, Alexander Hacke pa si pri igranju električnega basa proti koncu pomagal tudi z vibratorjem. Repertoar je bil na žalost starih sopotnikov večinoma sestavljen iz novejšega materiala, predvsem zadnje plošče “Alles wieder offen”, bend pa se je prikazal v odlični formi. Morda sem vseeno pogrešal nekaj tiste nebrzdane spontanosti, po kateri so bili znani v zgodnji fazi, vseeno pa je vse skupaj še vedno zvenelo zelo kredibilno in ne zgolj umetnost zavoljo umetnosti, kot so se skozi celoten obstoj grupacije znali izraziti njihovi kritiki. Blixa, zaprisežen vegetarianec, ki je zaradi skorajšnjih petih križev pridobil tudi na kilaži in ne izgleda več kot Habacucov kontroverzni eksponat, je svojo zbirko Fenderjevih kitar² tokrat očitno pustil doma, dvorana pa se je nekajkrat skoraj sesula ob zvokih njegovega visokotonskega in z megafonom podprtega dretja, ki je venomer lebdelo iznad zvočne podobe hladnovojne izkušnje domačega Berlina, ki so ga včasih z minimalističnim, včasih z megalomanskim hrupom neumorno ustvarjali ostali člani “podirajočih se stavb”, pri čemer mi je najbolj ostalo v spominu odlično ozvočeno prasketanje padajočih koščkov stiropora na kovinsko podlago med bolj baladnim delom nastopa.

Bivši Caveov heroin buddy je nastop kabarejsko začinil tudi z dobršno mero humorja in samoironije, na vztrajne pozive publike, naj zaigrajo “Silence is sexy”, katere osrednji del zajema zvok inhalacije cigaretne smotke, pa je v tipični nemški angleščini izjavil, da te pesmi v živo ne morejo več igrati, saj je skupina kolektivno prenehala kaditi, razen če kdo med publiko razpolaga z zeliščno cigareto. Na oder je priletelo kar nekaj (po moji skromni oceni navadnih) cigaretkov, nakar je Blixa hudomušno zamahnil z roko, da to niso zeliščne smotke, temveč podpora ameriškemu imperializmu.

Nekonvencionalni bend, ki me je v srednji šoli ničkolikokrat rešil pri preizkusih znanja iz nemščine, je dvourni nastop v nabito polni in slabo zračeni dvorani sklenil z dvema bisoma in znova dokazal, da dominantna Blixina osebnost in paleta močnih pejsažev pakiranega hrupa, s katerimi se lahkotno igračkajo izkušeni soborci izza mašinerije, tvorijo fascinantno kombinacijo, katere surovost je nemogoče v popolnosti zajeti na plošči, četudi je posneta na gradbišču s pomočjo letalskih turbin. Upam, da jih bomo nekoč zopet videli tudi v Ljubljani, kjer je pestrost in pogum koncertne ponudbe zadnje čase žal na nivoju Tokio Hotel.

 

_________________________________________________________

1. ljubezen do orientalskih deklet ga je zavedla, da kot kraj svojega domovanja navaja tudi Kitajsko [↩]
2. večinoma stari Jaguarji in Mustangi, ki jih je oboževal tudi Kurt Cobain [↩]

Večinoma kupujem preko katalogov ali interneta, vsake toliko pa se pojavi kak proizvod, ki pred nakupom zahteva ogled v živo. Ko se število takšnih proizvodov namnoži, se odpravim v šoping center, navadno v BTC, kjer je vse na kupu. Vsaj pravijo tako.

Na kupu so predvsem ljudje. Mnogo njih. Ne mislim odkrivati tople vode, saj je to vsakomur, ki se je kakšno soboto znašel tam, kristalno jasno. Pločevina, gneča, vrste, skratka živžav epskih razsežnosti. Vsakič sproti se vprašam, zakaj je naš vedno bolj priljubljeni predsednik vlade kot argument proti zvišanju delavskih plač slikovito navajal štruce v smetnjakih, ne pa tako očitne stvari, kot je zasedenost nakupovalnih centrov, ki se množijo kot trop divjih zajcev na izoliranem otoku brez naravnih sovražnikov. Ne samo, da smo potrošniška družba, očitno smo potrošniška družba z veliko denarja.

Tako sem se resignirano znašel v tekstilni veleblagovnici v osrčju City Parka, pa v trgovini za hišne ljubljenčke¹, Big Bangu in še kje. Med intervali čakanja v vrsti sem na svojem betežnem mobilnem telefonu dvakrat odigral vseh 18 lukenj golfarskega turnirja. Kaj drugega kot izklopiti realnost mi niti ni preostalo, saj me je vrvež, ki se je odvijal okoli mene, dobesedno silil na bruhanje. Kljub relativno visokim cenam je vse skupaj izpadlo izredno ceneno, kot nekakšna tržaška kitajska štacuna z malo boljšim alarmnim sistemom. Ker sem nakup osnovnega živeža v nemško govorečem sosedu s spiska aktivnosti tako ali tako črtal že na pol poti, mačja hrana pa mi ne vzbuja apetita, sem se odločil, da si bom po dolgem času privoščil horsburger. Tudi vrsta je bila relativno ugodna. Ob ponujenem desetevrskem bankovcu me je rdečelični štantmajster namrgodeno vprašal, če imam morda drobiž, nakar sem mu odvrnil, da - odkar so podražili na štiri evre - to ni več drobiž. Prepričan sem, da mi je pljunil v mesni sir, ampak se res nisem mogel zadržati.

Ob žvečenju sem opazil, da se je vmes utrgal oblak. Očitno je šlo za dež, na kakršnega je upal Travis Bickle, saj se je po približno pol ure BTC spraznil za dobro polovico. Opravil sem še nekaj malenkosti, skočil v Rustiko po ročno narejeno² mlečno čokolado za nocojšnjo obiskovalko in odbrzel iz Sodome in Gomore moderne dobe. Mislim, da sem si popoldanski spanec več kot zaslužil, živčke pa bom obnavljal na drevišnjem Hellektru.

_________________________________________________________

1. razvajen mačji par na obisku pač mora jesti [↩]
2. karkoli že to pomeni … [↩]

Malo brezsramne samopromocije za tako imenovani veseli december.

Poleg Nick Cave and The Bad Seeds lahko od mene pričakujete še venček zimzelenih viž by The Birthday Party, Grinderman, Einstürzende Neubauten, Mick Harvey solo, Barry Adamson solo, Crime and The City Solution in drugih, tako ali drugače povezanih s sv. Nickom.

DJ M@eva bo moj izbor presekal z legendarnimi poeti nemške elektronike Deine Lakaien, zagotovo pa tudi s kakšnim presenečenjem iz svoje veselodecembrske malhe.

NOVO: ob 21:00 projekcija dokumentarca The road to god knows where (1990)!

Vsi lepo vabljeni!

 

 

Utrinek iz nedavnega izleta na Großglockner …