Zdrsi čez vdolbine

Fascinaciji nad neznanimi letečimi predmeti in vsej parafernaliji, ki paše zraven, je bojda botrovalo Charlesovo osamljeno otroštvo, polno opazovanj zvezd na kalifornijskem nebu in sanjarjenj o svetovih daleč stran, drogam in pretirani uporabi španščine pa študentska izmenjava v Puertorico. Kakorkoli že, Charles Michael Kittridge Thompson IV je že zelo zgodaj spoznal, da je obdobja notranjega nelagodja najlažje prebroditi z nebrzdano ekspresijo čustev. Naključje je hotelo, da mu je ob osladni izvedbi McCartneyeve Oh! Darlin’ prijatelj svetoval, naj poje, kot da sovraži prasico, kar je v mladem Charlesu sprožilo neponovljivo potrebo po nergajočem dretju čez drn in strn. Rodil se je Black Francis, pankrtski sin vesolja in puščave, krščen z morsko vodo in psilocibinom.

Manjkajoče koščke mozaika je zapolnil z nekonvencionalnim kitaristom Joeyem Santiagom, bobnarjem Davidom Loveringom in basistko Kim Deal,¹ ki je bila edina oseba, ki se je odzvala Francisovemu oglasu v lokalnem časopisu, s katerim je iskal glasbenike, ki bi kot svoje vplive navajali Hüsker Dü in Peter, Paul & Mary. Šok za sistem je bil nared. Here come your Pixies!

Besedila, posvečena kreatorju Eifflovega stolpa in Kipa svobode (Alec Eiffel), rezanju očesnega zrkla v Buñuelovem Andaluzijskem psu (Debaser) ali incestuoznemu spolnemu združevanju (Nimrod’s son), so bingljala na verigi melodije in trušča. Govori se, da so ravno Pixies izumili format “umirjena kitica-divji refren”, s katerim so nekaj let kasneje zasloveli Nirvana.² Med bolj bizarne domislice zagotovo sodi akrostih “SURFER” v prekrasni baladi Ana in insistiranje pri zapisu imena Geofrey z enim “F” v Space (I belive in), s svojo originalnostjo pa navdušijo tudi ljubezensko pismo dekletu iz prejšnjega življenja (Letter to Memphis), pesem o zaporniku, ki prosi svojo ljubezen, naj se zbode na kaktusovih bodicah in nato svojo kri razmaže po obleki ter mu jo pošlje (Cactus), in neponovljiva oda samomoru Wave of mutilation, kjer Francis smrt primerja s poljubljanjem morskih deklic, jahanjem el niña in hojo po pesku z rakci. Bizarno, a zelo učinkovito!

Kot pionirji indie scene, ko je krilatica indie še pomenila samostojnost in ne trend, so najprej navdušili britanski glasbeni tisk, nato pa še cel svet in s tem tlakovali pot za zmagoviti pohod alternativnega rocka, za katerega so - podobno kot Jane’s Addiction - prehitro razpadli, da bi lahko adekvatno užili njegove sadove. Uvodni mini album, štiri studijske plošče in zbrika b-strani je vse, kar smo v tistem obdobju potrebovali. Morda se je kakšnemu glasbenemu puristu njihov reunion zdel le sexpistolski cash-in, sam pa sem v Križankah junija 2004 v prvih bojnih vrstah skakal kot najbolj angažiran najstnik. Pixies mi pomenijo preveč, da bi poslušal nos vihajoče glasbene “strokovnjake”. Tudi po šestnajstih letih zborček kurb v moji glavi ob njihovi omembi še vedno vzklikne HEJ! So bend, kateremu se preprosto prepustiš, ker veš, da ti bodo ne glede na to, ali si with your feet in the air and your head on the ground, ali pa chained to the pillars, vedno dali točno to, kar potrebuješ.

1. na zgodnjih albumih je nastopala pod imenom Mrs. John Murphy, feminističnemu gibanju v posmeh [↩]
2. Kurt Cobain je celo izjavil, da je bil Smells like teen spirit le njegov poskus napisati pesem, ki bi zvenela kot Pixies [↩]

Oh, to be the cream.

Bauhaus. Bend, ki je lažno skromnost pospremil na vešala. Brez sramu so prostodušno hoteli vse in bi to lahko tudi dobili, v kolikor bi jim uspelo ostati skupaj dlje, kot zgolj za kratek francoski poljub z jezikom globoko v grlu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pretenciozna avantgarda z razlogom. Post-vse-ante-vse. Dada dub. Moji rešitelji v poletnih večerih, kot je današnji.

Priznam, dosegel sem že tisto starost, ko mi letnice delajo težave, zato se natančno ne spomnim, kdaj sem prvič videl Dead Moon, moralo pa je biti še globoko v srednješolskih dneh. Izloček garažne americane, ki ga je skupaj s svojo ženo Toody in bobnarjem Andyjem Loomisom osnoval legendarni Fred Cole¹, je za romantičnega punkoidnega DIY mulca izgledal kot bend, poslan iz neba; brezkompromisni 1-2-3-4 rock Ramonesov, vreščeč Fredov vokal in tsunami energije, ki je preplavil celotno dvorano. Minimalistična bobnarska baterija, dekorirana s prazno steklenico mojega najljubšega viskija, na kateri je gorela sveča, je bila pomaknjena na sprednji del odra, ob bok Fredu in Toody in neposredno pred razgrete glave podivjanih poslušalcev, kar je že samo po sebi unikat brez primere, Andy pa je bobne pred vsakim komadom polil s pivom in udrihal, da je špricalo daleč naokoli. Nepozabno, sploh glede na moja tedanja leta. Nekaj dni po koncertu sem iz intervjuja v neki reviji izvedel, da Fred plošče snema v arhaični mono tehniki², baje na isto aparaturo, na kateri so davno nazaj The Kingsmen posneli zimzelenček Louie Louie. Dead Moon sem skozi leta uspel videti še petkrat, prisoten sem bil tudi v študentski menzi, ko je bila posneta njihova koncertna plošča Hard Wired in Ljubljana. Bend je v tem času nizal album za albumom, s katerimi se je zaril med legende undergrounda. Razgrajali so predvsem po Evropi, domača gruda pa jih je zares začela ceniti šele proti koncu devetdesetih, ko je njihove pesmi nekajkrat izvedel Eddie Vedder. Po turneji iz leta 2006, ki je spremljala izdajo kompilacijskega albuma Echoes from the past, je Fred naznanil konec Dead Moon in se s Toody umaknil v svojo glasbeno trgovino v rodnem Oregonu.

Freda si nikoli nisem predstavljal kot penzionista, tako da nisem bil niti malo presenečen, ko je kmalu zatem z bobnarjem Kellyjem Halliburtonom ustanovil novo skupino in jo poimenoval Pierced Arrows. Po pravici povedano sem bolj slabo spremljal koncertni napovednik in sem šele nekaj dni pred koncertom od prijatelja - prav tako hudega Dead Moon fana - izvedel, da bodo v okviru evropske turneje obiskali tudi Menzo pri koritu. Njihovega prvenca Straight to the heart nisem niti poznal in si ga tudi namenoma nisem snel s spleta, ker sem želel podoživeti tisti surovi občutek prvega koncerta Dead Moon, ko še nisem poznal nobene pesmi.

Zakonca Cole sta poročena že preko 40 let. Poetično bi ju lahko označil za Johnnyja Casha in June Carter garažnega rocka. Ko zasedeta svoji mesti na odru, se ustavi čas. Bobni so zopet spredaj, kot pri Dead Moon, rekrut Kelly pa se je izkazal za odličnega odjemalca štafete Andyja Loomisa. V dobrih petinštiridesetih minutah so odhreščali celotno novo ploščo, zvarkom Dead Moon pa so se bolj ali manj načrtno izogibali. Osebno jih niti nisem nevemkako pogrešal in sem svojo zapriseženost luninemu mrku zadovoljil z gledanjem logotipa na Fredovem predpotopnem ojačevalcu³. Nove kompozicije Caroline, The wait, In my brain in C-U so zvenele še bolje, kot sem pričakoval, in se lahko brez problemov enakopravno kosajo z najboljšimi pesmimi iz Fredovega preteklega ustvarjanja. Po kratkem premoru so se Puščice vrnile in zvesto občinstvo nagradile z venčkom koncertnih standardov iz obdobja Dead Moon. It’s O.K., Elvisova Can’t help falling in love in 54/40 or Fight so bile sprejete s huronskim navdušenjem, rajanje pa je zaokrožila brutalna izvedba Dead Moon Night.

Nemir v meni je potešen vsaj za nekaj časa, Toody pa je obljubila, da se zopet vidimo naslednje leto. Zagotovo bom tam.

the paths we chose
have narrowed down
the moon has slipped
behind a cloud
and as these changes
still unfold
who can know
what futures hold
down this winding
twisting turn
where once you tread
there’s no return
make no mistake
what lies beyond
is dead ahead
and on and on

- Fred Cole -

1. iz bendov Zipper, King Bee, The Rats … [↩]
2. govoric, da to počne, ker je gluh na levo uho, nisem nikoli uspel verificirati [↩]
3. isti logo je tetoviran tudi na njegovemu desnemu licu [↩]

“Senores y senoras, nosotros tenemos mas influencia
con sus hijos que tu tiene …
… pero los queremos.
Creado y regalo de los angeles … Juana’s Addiccion!”

Včeraj se je prvič odvila ameriška inačica glasbenih nagrad revije NME, kar samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če se v ta namen po sedemnajstih letih ne bi ponovno zbrala originalna postava benda, ki je psihadelijo šestdesetih, hard rock sedemdesetih in alternativo devetdesetih uspešno združil že ob koncu osemdesetih. Jane’s Addiction so edini bend, ki mu je v isti sapi uspelo biti Velvet Underground in Led Zeppelin, prepredanje ulične poetike in epskega larger-than-life zvoka, znanilci razširjanja obzorij glasbene industrije, ki so posledično tudi najbolj zaslužni za spremembo v mentaliteti povprečnega rock poslušalca.

Perry Farrell, Dave Navarro, Stephen Perkins in izgubljeni član, basist Eric Avery, ki je prisegel, da ne bo nikoli več stopil na oder pod zastavo Jane’s Addiction in ki tudi edini ni sodeloval pri reunionih iz 1997 in 2003, so - potem, ko so med ceremonijo prejeli nagrado NME za “godlike genious”¹ - odigrali štiri pesmi in sodeč po posnetkih in komentarjih ljudi, ki so bili tam, priklicali magijo, ki jih je spremljala v tistih slabih šestih letih delovanja, v katerih so posneli koncertni prvenec in dva studijska albuma, ki ju ni presegel noben alter-rock bend.

Ogenj v srcu je ponovno prižgan in le upam lahko, da se bo iz abotne prakse podeljevanja glasbenih nagrad z butastimi imeni izcimila tudi kakšna (po možnosti evropska) turneja najboljšega live benda vseh časov. Bojne sekire so bojda zakopane, težave z drogo in napihnjenimi egotripi pa varno pod ključem.

“Shadows of the morning light, shadows of the evening sun …
’til the sahdows and the lights were one.”

1. wtf? [↩]

Blixa Bargeld je poosebljena karizma. Tudi ko se odkašlja, je to le delček hrupa, ki tvori celoto. Nick Cave ga je nekoč opisal kot najlepšega človeka na svetu, ki iz sebe spušča zvoke, kot da bi mu nekdo iz duše trgal osate. Legendarni berlinski bonvivant in svetovljan¹ je to vnovič potrdil na torkovem koncertu svoje matične skupine Einstürzende Neubauten v veliki dvorani zagrebške Močvare, ki se srečuje s podobnimi problemi kot klubi na naši Metelkovi in je - tokrat bojda zares - na robu permanentnega zaprtja.

Pionirji industrijskega hrupa kljub letom primerni umirjenosti niso razočarali. Kaos in vsesplošno destrukcijo je na odru že pred nekaj časa zamenjal artikuliran in poetičen performans, kar seveda ne pomeni, da so manjkali doma narejeni in industrijsko navdahnjeni inštrumenti, kot so razne elastike, cevi, škripajoča tolkala, brušene činele v obliki zvezd in starinski platenšpiler, Alexander Hacke pa si pri igranju električnega basa proti koncu pomagal tudi z vibratorjem. Repertoar je bil na žalost starih sopotnikov večinoma sestavljen iz novejšega materiala, predvsem zadnje plošče “Alles wieder offen”, bend pa se je prikazal v odlični formi. Morda sem vseeno pogrešal nekaj tiste nebrzdane spontanosti, po kateri so bili znani v zgodnji fazi, vseeno pa je vse skupaj še vedno zvenelo zelo kredibilno in ne zgolj umetnost zavoljo umetnosti, kot so se skozi celoten obstoj grupacije znali izraziti njihovi kritiki. Blixa, zaprisežen vegetarianec, ki je zaradi skorajšnjih petih križev pridobil tudi na kilaži in ne izgleda več kot Habacucov kontroverzni eksponat, je svojo zbirko Fenderjevih kitar² tokrat očitno pustil doma, dvorana pa se je nekajkrat skoraj sesula ob zvokih njegovega visokotonskega in z megafonom podprtega dretja, ki je venomer lebdelo iznad zvočne podobe hladnovojne izkušnje domačega Berlina, ki so ga včasih z minimalističnim, včasih z megalomanskim hrupom neumorno ustvarjali ostali člani “podirajočih se stavb”, pri čemer mi je najbolj ostalo v spominu odlično ozvočeno prasketanje padajočih koščkov stiropora na kovinsko podlago med bolj baladnim delom nastopa.

Bivši Caveov heroin buddy je nastop kabarejsko začinil tudi z dobršno mero humorja in samoironije, na vztrajne pozive publike, naj zaigrajo “Silence is sexy”, katere osrednji del zajema zvok inhalacije cigaretne smotke, pa je v tipični nemški angleščini izjavil, da te pesmi v živo ne morejo več igrati, saj je skupina kolektivno prenehala kaditi, razen če kdo med publiko razpolaga z zeliščno cigareto. Na oder je priletelo kar nekaj (po moji skromni oceni navadnih) cigaretkov, nakar je Blixa hudomušno zamahnil z roko, da to niso zeliščne smotke, temveč podpora ameriškemu imperializmu.

Nekonvencionalni bend, ki me je v srednji šoli ničkolikokrat rešil pri preizkusih znanja iz nemščine, je dvourni nastop v nabito polni in slabo zračeni dvorani sklenil z dvema bisoma in znova dokazal, da dominantna Blixina osebnost in paleta močnih pejsažev pakiranega hrupa, s katerimi se lahkotno igračkajo izkušeni soborci izza mašinerije, tvorijo fascinantno kombinacijo, katere surovost je nemogoče v popolnosti zajeti na plošči, četudi je posneta na gradbišču s pomočjo letalskih turbin. Upam, da jih bomo nekoč zopet videli tudi v Ljubljani, kjer je pestrost in pogum koncertne ponudbe zadnje čase žal na nivoju Tokio Hotel.

1. ljubezen do orientalskih deklet ga je zavedla, da kot kraj svojega domovanja navaja tudi Kitajsko [↩]
2. večinoma stari Jaguarji in Mustangi, ki jih je oboževal tudi Kurt Cobain [↩]

Malo brezsramne samopromocije za tako imenovani veseli december.

Poleg Nick Cave and The Bad Seeds lahko od mene pričakujete še venček zimzelenih viž by The Birthday Party, Grinderman, Einstürzende Neubauten, Mick Harvey solo, Barry Adamson solo, Crime and The City Solution in drugih, tako ali drugače povezanih s sv. Nickom.

DJ M@eva bo moj izbor presekal z legendarnimi poeti nemške elektronike Deine Lakaien, zagotovo pa tudi s kakšnim presenečenjem iz svoje veselodecembrske malhe.

NOVO: ob 21:00 projekcija dokumentarca The road to god knows where (1990)!

Vsi lepo vabljeni!

Izredno redko se zgodi, da kakšen film, katerega ogled zaradi vnaprejšnjih najav pričakujem več mesecev, dejansko izpolni moja (pre)velika pričakovanja. Še težje pa je zadovoljiti moja pričakovanja, kadar se tematika opira na vplive, ki so pripomogli k mojemu osebnemu razvoju in na katere imam posledično čisto samosvoj pogled.

Ni dileme, Joy Division so takoj za The Cure moj najljubši bend¹. Vendar to ni film o Joy Division. To je film o Ianu in Debbie. Ali o Ianu in Annik. No, predvsem o Ianu.

Ian Curtis je bil rojeni konflikt. Njegovo življenje je bilo razpeto med umirjenim delom v lokalnem uradu za brezposelne in petjem v rock bendu, med tipičnim angleškim middle-class družinskim življenjem in osvajanjem svetovnih odrov in src oboževalk. Njegovi strahovi so plavali nekje med samouničenjem in voljo do življenja kot posledico destruktivne bolezni, med izgubo in višjim smislom. “Moja poroka je bila napaka,” izjavi po intervjuju z Annik, medtem ko bend mirno spi po kavčih. In prav iz te izjave izhaja bistvo Joy Division kot celote - kontrast Ianovih konfliktnih čustev in minimalistične črnobele hladne podlage ostalih članov benda. Skoraj ni Ianovega teksta, iz katerega ne bi sevala razdvojenost v svoji najbolj primarni obliki. Tega se je zavedal tudi Anton Corbijn, zato je tak je tudi film. Namesto, da bi se osredotočal na glasbo, mu le-ta služi zgolj kot dodatek, ki ustvari presežek in s tem tudi željeni učinek. Lahko bi rekli, da je glasbo tokrat potrebno brati med vrsticami². Ian samozavestno koraka v službo z napisom “HATE” na hrbtu ob zvokih No love lost. Ian v maniri fašističnega liderja komandira publiko na Leaders of men. Ianu se utrga v prenosu v živo na Granada TV ob enostavni kritiki radijske politike Transmission. Ian po prvem epileptičnem napadu mimo mikrofona zmedeno predstavlja She’s lost control. Ian se sooči s prevarano ženo, iz ozadja pa prodira Love will tear us apart. Ian doživi prvi odrski epileptični napad ravno med igranjem Dead souls. Ian po ultimativnem prepiru z Debbie v studiju v posebni hlajeni sobi snema Isolation. Ian noče na oder in odpeti Disorder. In navsezadnje, Ian odide za vedno pod težo prelepe Atmosphere.

Film naj bi bil posnet po knjigi Ianove vdove Deborah Curtis³, vendar sem zasledil tudi odstopanja, predvsem v prikazu Ianovega odnosa do svoje “druge ženske” Annik. Sam Riley briljira v vlogi Iana, fizična podobnost z legendarnim pevcem je tu zgolj dodaten plus, na splošno pa lahko pohvalim odličen casting. Peter Hook je Peter Hook. Bernard Sumner je Bernard Sumner. Rob Gretton je Rob Gretton. Tony Wilson je Tony Wilson. In Ian je Ian.

Fenomenalen skok v konec sedemdesetih in hkrati tudi fenomenalen spust v psiho enega najbolj talentiranih poetov rock glasbe vseh časov. Za konec pa Ianove zaključne misli v filmu, sicer začetni verzi pesmi Twenty four hours:

so this is permanence
love’s shattered pride
what once was innocence
turned on its side

1. blizu so samo še Bauhaus in Nick Cave & The Bad Seeds, potem pa dolga praznina do R.E.M., Sonic Youth, Pixies, Eels, Therapy?, Jane’s Addiction, Misfits … [↩]
2. Tokrat me prevodi besedil niti niso pretirano motili, temveč so kvečjemu pripomogli k atmosferi flima, za razliko od npr. filma The Doors, kjer je bil prevod Morrisonovih zimzelenčkov zelo moteč. [↩]
3. Touching from a distance [↩]

V trenutkih, ko mi gre vse narobe in se mi vse zdi zlagano, zastarelo, neštetokrat videno in slišano, potrebujem močnejši odmerek preusmeritve pozornosti, da se ponovno zaljubim v lepote življenja in se vsaj za nekaj srčnih utripov prezrcalim v davno preživeto najstniško zasanjanost. Takrat poslušam Eels.

Eels so čudežni otrok multiinstrumentalista Marka Oliverja Everetta, ki se skriva pod vzdevkom E. Že prvenec A man called E je napovedal, da gre za odličnega avtorja, ki se z lahkoto sprehaja po vijugasti črti od čiste depresije k otroški hudomušnosti in nazaj.

one day you’ll look and see
a purple sunset
and then you’ll know that I’m ok
I’m doing my best
and when I come around for my goodbye
you’ll be the scarecrow
you’ll be the scarecrow
the one I adore

Beri naprej…

Danes zjutraj me je kurirček DHL Expressa razveselil s tem kosom papirja …

Nov album izide šele aprila ali maja 2008, torej po evropski turneji, “Please Project”, verjetno prvi singel, pa so Robert & co. v živo nedavno predstavili na festivalu v ZDA.

Danes mineva devet let od smrti Rozza Williamsa.

Legendarni ameriški poète maudit se je z zlatimi črkami zapisal v glasbene anale predvsem kot ustanovni vodja zasedbe Christian Death in vsestranski umetnik s posebno afiniteto do vsega mračnjaškega. Zamolčani vzornik številnih darkerskih ikon, tudi konceptualistične spake, ki v naše kraje bojda zaide junija, je imel vsega dovolj prvega aprila 1998. Slava mu!

Več informacij

Še več informacij

Wiki