Zdrsi čez vdolbine

 

Moj najljubši stand-up komik je mrtev.¹ Satira cerkvenih dogem,² rušenje mita o superiornosti ameriškega načina življenja³ in boj za dosledno spoštovanje prvega amandmaja so sedaj v rokah mlajših, dvomim pa, da bo komurkoli uspelo oprane možgane množic sušiti na tako prefinjen način, kot je krog znal skleniti dobri stari George.⁴

Vem, da ne bo počival v miru.⁵ Ni bil tak tip človeka.⁶ Vprašanja, ki jih je pod tančico komedijantskih rutin zastavljal na svojih nastopih, bodo vedno aktualna, odgovori pa odvisni predvsem od zeitgeista prihodnosti in osveščenosti bodočih rodov. Predvidevam, da se bosta z Lennyjem Bruceom družno obračala v grobu.⁷

_________________________________________________________

1. Shit! [↩]
2. Piss! [↩]
3. Fuck! [↩]
4. Cunt! [↩]
5. Cocksucker! [↩]
6. Motherfucker! [↩]
7. Tits! [↩]

 

Z verzom »smack, crack, bushwhacked« so tik pred volitvami leta 1992 R.E.M. odprli album Automatic for the people in napovedali konec vladavine zapuščini Ronalda Reagana, ki jo je takrat poosebljal George Bush starejši. Danes, štiri mandate kasneje¹, kot predsedujoči evropski tvorjenki gostimo mlajšega Busha v odhajanju. Na slednje dejstvo - v odhajanju namreč - gledamo celo s simpatijo, kljub temu, da so spremembe v ameriški politiki iluzija. Konec bo zgolj Bushevega brezkompromisnega piara brez olepšav in tendenc po tem, da bi bil všečen domači družboslovni inteligenci in javnemu mnenju stare celine, na katerega se častilci gologlavega orla tako ali tako požvižgajo. Naddržavni konglomerati, ki de facto vodijo ZDA², so približno enako vsoto kampanjskih sredstev namenili obema pretendentoma za ameriški tron, v primeru, da bo poražena bivša prva dama v novi oblasti dobila vidnejšo vlogo, pa bodo strici iz ozadja kak fičnik primaknili tudi k poravnavi dolga njenega spektakularnega predvolilnega poraza. Korporacije imajo vajeti trdno v rokah in zgolj zaradi temnopoltega povzpetnika ne bodo spreminjale načrtov o oblikovanju sveta po svojih željah. Tudi znameniti Zeitgeist z vsemi svojimi luknjami in namernimi napakami deluje predvsem v njihovo korist, verjetno so njegovo stvaritev celo finančno podprli. Dajte narodu upanje, dajte mu spremembe! The more it changes, the more it stays the same. Zgodovino pišejo zmagovalci, pa čeprav v maniri 1984.

Bush je pop ikona. Kaj bo jedel je enako pomembno, kot vprašanje, ali bo morda kar sredi vrha ZDA:EU napovedal napad na Iran. Temu primerni so tudi zapisi v medijih. V retrospektivi se na bušizme gleda s simpatijami. V retrospektivi bo Bush obveljal za enega najboljših predsednikov ZDA.

 

_________________________________________________________

1. ali bolje rečeno: dva piarovsko diametralno nasprotna osemletna mandata kasneje [↩]
2. in preko njih cel svet [↩]

 

V pričakovanju jutrišnjega glasovanja sem pobrskal po svojem spominu in se skušal spomniti, kako se je vse sploh začelo. Bila je vlada, no, v bistvu več vlad, ki so se šle oblast pod taktirko LDS, nikoli sicer preveč enotne, saj proporcionalni volilni sistem to praktično onemogoča, a vseeno dovolj trdne, da je stvar nekako funkcionirala, vsaj navidez¹. Poleg relativno ugodnih gospodarskih kazalcev in uspešnega približevanja evroatlantskim povezavam je to obdobje, še posebej po gromozanski volilni zmagi LDS leta 2000, spremljala vedno bolj vidna aroganca oblastnikov, ustvarjanje elite poosamosvojitvenih tajkunov, predvsem na račun bivše družbene lastnine in prijateljskih zvez s svinjami pri koritu, in pa nenehno opozarjanje in razgaljanje raznoraznih afer s strani takratne opozicije, ki jo je poosebljal Janez Janša.

Problem Janše tistega časa je bil v tem, da je kljub temu, da je nenehno in največkrat tudi upravičeno opozarjal na zlorabe oblasti, neracionalno in nezakonito trošenje proračunskih sredstev ter splošno aroganco oblastnikov, deloval nekompetentno, predvsem zaradi ekipe, ki bi ga zaradi koalicijskih kupčij obkrožala po morebitni zmagi na volitvah. Poleg tega je za moj okus deloval preveč razdruževalno, revanšistično ter navsezadnje tudi paranojično in takrat sem bil prepričan, da s takšnim nastopom in nazori nikakor ne bi bil dobra izbira za mandatarja, saj bi deloval predvsem na ideološki podlagi s poudarkom na razčiščevanju in popravi preteklih krivic, resničnih in namišljenih, namesto da bi sprejel izzive prihodnosti, ki so mi osebno neskončno pomembnejša tema.

LDS je proti koncu zadnjega mandata svoje oblastništvo prignala do skrajnosti in ga tudi dokončno zavozila. Še bolj pa je bil opazen premik v nastopanju prvaka opozicije Janše. V okviru predvolilne kampanje leta 2004 je deloval spremenjeno, preudarno, modro, celo državniško. Še vedno je opozarjal na pretekle grehe oblastnikov, vendar nič več žugajoče, brez vedno prisotnega sarkazma iz resignacije, kot je bilo to zanj značilno prej. Ankete, ki so po Drnovškovemu sestopu kazale kontinuiran padec podpore LDS, so prvič nakazale možnost, da bi na volitvah lahko prišlo do presenečenja. Nakopičene in nikoli raziskane afere, klientelizem in korupcija so skupaj z vedno bolj živčno aroganco Ropa in kompanije naredile svoje tudi med ljudstvom. Janša je nenadoma postal sprejemljiva alternativa, še posebej, ker je vehementno zatrjeval, da bo dokončno privatiziral državno premoženje in s tem zmanjšal vpliv države na gospodarstvo, skrbel za zakonito porabo proračunskih sredstev in opravil z zlorabami oblasti. Čeprav nisem volil, sem bil zadovoljen, ker se je leta 2004 končala (pre)dolga vladavina LDS in je priložnost v duhu demokracije pridobila tudi druga stran. Pričakovanja so bila velika. Beri naprej…

_________________________________________________________

1. Intermezzo tako imenovane Bajukove vlade bom zanemaril, saj je šlo za bolj ali manj zgrešen poskus opozicije oz. posledico umetno ustvarjene vladne krize tik pred takratnimi volitvami [↩]

 

Zavedam se, da je kakršnakoli analiza v trenutku, ko še ni znano niti ime drugega “finalista”, izredno nehvaležno opravilo. Vseeno pa mi je ob pogledu na objavljene začasne rezultate šinilo v glavo, da so volivci tokrat končno kaznovali prisiljeno sredinskost, h kateri sta stremela glavna pretendenta Peterle in Türk. 

Izogibanje jasnim odgovorom in neopredeljevanje pri temah, ki že tradicionalno najbolj delijo slovensko volilno telo, se ni izkazalo za pravo taktiko. Peterle, ki je kandidaturo napovedal relativno zgodaj in brez pravih protikandidatov dolgo časa spretno krmaril od vasi do vasi, se je v svojih izjavah pričel oddaljevati od matične NSi, kot tudi od določenih stališč vlade in celo rimokatoliške cerkve, Türk pa je ravno nasprotno presenečal pri svojih svetovnonazorskih mnenjih, npr. glede škofa Rožmana, čeprav ga podpirajo “leve” stranke z vezmi v borčevskih organizacijah, ki so do takih tem še posebej občutljive. Še najjasnejšo sliko svojega osebnega prepričanja je v soočenjih predstavil Gaspari, ki ga spričo dejstva, da gre za kandidata skoraj propadle LDS, ki mu v začetku nihče ni pripisoval nekih resnih možnosti, mirno lahko proglasim za malega zmagovalca prvega dela, tudi če se mu ne bo uspelo uvrstiti v drugi krog. Na žalost pa je ravno zaradi omenjene “cincavosti” močnejših kandidatov s skoraj dvajsetimi odstotki po svoje zmagal tudi Jelinčič Pl., kateremu marginalna stališča tako ali tako že skoraj dve desetletji zagotavljajo politični obstoj.

Navsezadnje na zavračanje sredinskosti, s katero nas pitajo že nekaj volitev, in posledično na abotnost glavnih akterjev kaže tudi relativno visoka volilna neudeležba. Smo torej pravi zmagovalci mi?

S pompom napovedana državljanska nepokorščina združenja gostincev se je izkazala zgolj za gandhijevsko akcijo prižiganja aromatskih paličic, s čimer so verjetno iz lokalov, katerih interese naj bi varovali, spodili še tistih nekaj gostov, ki jih ta vonj moti.

Javnost je bila o temi dodobra obveščena in vsak si je o zadevi že oblikoval svoje mnenje, tako da tovrstne akcije bolj kot ne prepričujejo že prepričane. Osebno dvomim, da se bo zaradi tega karkoli spremenilo, še posebej, ker so gostinci v izjavah obljubljali radikalne ukrepe in uporabljali ostre izraze, kot je “državljanska nepokorščina”, nato pa se umaknili globoko v zaledje in s tem najbrž izgubili tudi del kredibilnosti glede svojih “militantnih” izjav za naprej. Oblastnikov ne gane “vonj po Indiji” in podpisi 2000 volivcev, bi jih pa verjetno vsaj malo zaskrbela vsakodnevna organizirana množična kršitev zakona, za nadzor katerega nimajo niti dovolj kadra. Za prave spremembe bi se moralo “zgoditi ljudstvo”, kar pa je glede tega vprašanja praktično nemogoče. Morda pa bodo gostinci izkoristili napovedane demonstracije sindikalnih organizacij in se priključili zraven s svojimi zahtevami. Evropske plače IN čik ob kavi? Zakaj pa ne? …

Gospa Esmeralda že čez 14 dni napoveduje nov protest, ki naj bi tokrat res bil legalno sporen (?), čeprav cigaret zopet ne bodo prižigali (dvojni ?). Mar bodo kadili travo?

Zgolj kot pripis k debati na Zlobinem blogu prilagam odlomek iz svoje diplomske naloge o spreminjanju kaznovalne politike skozi (bližnjo) zgodovino.

V času absolutne monarhije se je suverena oblast poleg nalaganja fiskalnih obveznosti izvajala prek kaznovanja prestopnikov, ki so zagrešili hujše zločine, za katere je suveren določil, da so naprejeni proti njemu samem in zato potrebni posebne obravnave. Sleherna kršitev je vsebovala crimen maiestatis (žalitev veličanstva) in v najneznatnejšem zločincu je deloval regicid. Izvrševanje kazni se je dogajalo javno, skoraj vedno pred celotnimi vasmi ali okraji, torej pred ogromno množico, ki je nemalokrat vsebovala tudi mladoletne osebe in celo otroke. Samo izvajanje je vključevalo raznovrstne rituale, ki so postopoma in v velikih mukah pripeljali do končnega cilja – smrti obtoženca – skozi ceremonialno usmrtitev, znotraj katere se je praktično izvedel celoten kazenski postopek, od javnega prebiranja »obtožnice« in posredne predstavitve dokazov (prebrale so se izjave prič), preko obdolženčevega priznanja (največkrat pod vplivom za vsak delikt skrbno selekcioniranega mučenja), vse do slovesne razglasitve obsodbe in izvršitve kazni, kjer je suverenova nadoblast zasijala v vsem svojem sijaju. Prizori zverinskega ravnanja rabljev kot manifestatorjev suverenove osebe naj bi služili v poduk vsem podložnim posameznikom v smislu generalne prevencije upora proti suverenovi oblasti, ki je s premišljenim nasiljem učinkovito pokazala, kaj se zgodi z nasprotniki vzpostavljenega režima. V tej kaznovalni liturgiji se je morala emfatično potrditi oblast in njena notranja premoč. Ta premoč ni preprosto premoč prava, temveč premoč suverenove fizične moči, ki se je polastila nasprotnikovega telesa in ga v celoti obvladala.

Kaznovalna ceremonija, ki je bila potemtakem v celoti zastraševalna, dolgoročno ni dosegla svojega namena. Namesto da bi se število zločinov manjšalo, se je le-to pospešeno povečevalo, javne usmrtitve pa so postale poligon za izražanje nasprotovanja kaznovalni oblasti; spektakla željno ljudstvo je sprevidelo neenakost moči med zločincem kot posameznim povzročiteljem nasilja in rabljem kot agentom oblasti, ki skuša to nasilje ukrotiti z lastnim nasiljem, za seboj pa ima celotno parafernalijo oblastnih mehanizmov. Nasilje na usmrtitvenem odru se je razširilo tudi na nasilje pod njim. Pojav glorifikacije kaznovancev, vedno glasnejši in nasilnejši protesti ter zahteve ljudstva po pomilostitvah so vladarje prisilile v iskanje novih, učinkovitejših in subtilnejših mehanizmov oblastnega kaznovanja.

Beri naprej…