Zdrsi čez vdolbine

.

Popularnost dobrega starega h’weena strmo narašča tudi v naši deželici in prepričan sem, da bo usodnega leta 2012, ko naj bi vse skupaj šlo k vragu, že vsak pajzl na dan reformacije oglaševal neko svojo različico amerikaniziranega keltskega praznika, magari v turbofolk preobleki.

Tudi letos se ne bom izneveril tradiciji Jakobove svetilke in vsesplošnega mračnjaštva in bom skušal s prijatelji iz ekipe neversun praznično dogajanje na AKC Metelkova mesto popestriti še po glasbeni plati, s sukanjem tipičnih darkerskih junakov The Cure, The Sisters of Mercy, Joy Division, Depeche Mode, Bauhaus, Siouxsie and The Banshees in Nick Cave and The Bad Seeds, vse skupaj pa zaokrožiti še z drugimi soborci iz osemdesetih, kot so Blondie, A flock of seagulls, David Bowie, Soft Cell in New Order ter EBM/industrial klasikami kalibra Laibach, Skinny Puppy, Nitzer Ebb in DAF. Kot vedno, lahko od mene pričakujete tudi kakšno nenadejano žanrsko presenečenje, pod grožnjo čarovniških urokov pa sem dovzeten tudi za morebitne glasbene želje.

Zabava bo razdeljena na dva floora, in sicer Dark side of the 80s v klubu Channel Zero, o katerem sem pisal zgoraj, in Bright side of the 80s v Gala hali, ki se bo osredotočal bolj na pop osladnice.

Vsekakor gre za zabavo, ki jo pravi ljubitelji tovrstne glasbe ne smete zamuditi!

.

Vsaka ljubezen je hkrati tudi maščevanje, le-to pa je najbolje servirati hladno. Z intrigami dveh ljubimcev, ki se pod težo popolne kompatibilnosti in stopničasto vzdignjenih egov v svrhe nadvlade igračkata s čustvi drugih, brazgotine pa ob pomanjkanju Dorianovega portreta puščata predvsem na lastni grešni koži, neizbežno ovita v vzajemna zanikanja, se je spoprijel tudi ex patria delujoči režiser Tomaž Pandur s predstavo Barroco (Barok). Gre za n-to adaptacijo de Laclosove Les liaisions dangereuses, pojma aristokratske perverzije v pismih, začinjeno z obveznim ščepcem de Sada in v sodobnem teatru vedno aktualnim postmodernizmom Heinerja Müllerja.

Priznam, da sem se sodobnemu gledališču in raznim derivatnim inštalacijam zadnja leta bolj kot ne izogibal, morda zato, ker zadeve preprosto nisem dojemal na primernem nivoju, morda pa le, ker sem premnogokrat spregledal avtorjevo posiljevanje s skrajnimi modernimi prvinami ad absurdum, ki so služile zgolj kot kompenzacija za pomanjkanje talenta in svežih idej. Pandurjevih dosedanjih stvaritev nisem poznal, sem pa prebral kar nekaj izrazito mešanih kritik.

Kakršenkoli strah, da me bo predstava razočarala, je bil odveč. Prvovrsten¹ užitek je bilo gledati naslovu v brk povsem nebaročno minimalistično scenografijo premikajočih se zidov v kontrastu z viharnimi čustvi, ki so kot uhajajoča para sikala iz dobro znanih likov vikonta Valmonta (Asier Etxeandia) in markize de Merteuil (Blanca Portillo), do izraza pa sta prišla vsa sočnost in pregovorna strastnost španskega jezika, v katerem sem se nemalokrat tako izgubil, da sem preprosto pozabil spremljati projeciran prevod nad odrom. Odlično se mi je zdelo tudi razblinjanje četrtega zidu z žugajočim nagovarjanjem gledalcev in vmesnim razglabljanjem o pomenu literarnih del, ki so predstavljala podlago predstave, za razvoj psihopatologije in psihoanalize, za kar je bil v vlogi antičnega zbora v eni osebi zadolžen mlad španski igralec Chema León. Vrhunec, ob katerem je vonj po razčesnjeni lubenici napolnil prve vrste, je vrelišče na odru spustil za kar nekaj stopinj in uhodil pot hladnemu, glede na predhodne pljuske ognjenih čustev skoraj preveč formalnemu zaključku. Kontrast kot specialni efekt. Ponovno. Strah pred razgaljenostjo, ki jo prinese sneta maska. In seveda, neogibna identičnost realnosti in fikcije. »Yo soy completamente fría,« hlipajoče izdavi markiza, maščevanje pa je najbolje servirati hladno.

Poklonom ob burnih ovacijah je sledil mimohod obeh glavnih igralcev po pejsažu prve vrste. Ko je Blanca prišla do mene, se je nepričakovano sklonila in me poljubila. Dvakrat. Kot strela z jasnega. »Majestuoso,« je bilo vse, kar sem ji, še vedno pod vplivom njenega odličnega performansa, uspel zamrmrati v slovo. Zaključek ne bi mogel biti boljši.

Zanimivo, da sem nekaj dni nazaj pisal o lubenici in poljubljanju. Ne, v naključja pa res več ne verjamem.

_________________________________________________________

1. dobesedno [↩]

 

Po petkovem neplaniranem postanku v Roxlyju je v včeraj za začetek nove sezone padel še drugi ljubljanski rokerski klub.¹ Obkrožen z butanjem dežnih kapelj ob pločevino in odsevom zloveščih bliskov v moji počeni prednji šipi sem se po praznih cestah vozil neznačilno počasi in užival v mokri in temačni ljubljanski idili, Rain od The Cult na plejlisti pa je bila zgolj simpatično naključje. Dež mi je všeč, popolnoma me prerodi in resno sem razmišljal, da bi si privoščil kar cel krog okoli obvoznice. Dodatkov k dobremu počutju ni nikoli preveč.

Bili smo praktično edini gostje, tako da neke protiuteži Trnfestu niti nisem čutil, vsaj kar se dogajanja tiče, kar me sploh ni motilo. Močno verjamem, da za vsako stvar obstaja točno odrejen čas in tokrat so na vrsto prišli pogovori o kitarskih efektih in vokalnih linijah; inercija kot moto večera, v katerem se je tako kot prejšnjo noč pozabilo na dnevne obveznosti v KCju in naporen teden, ki straši na obzorju. Bilo je moč slišati celo dve pesmi od Misfitsov, kar že po defoltu ne more biti slabo.

Nedeljsko popoldne je bilo posvečeno zlaganju knjig² in tuhtanju, kje za vraga so moji Hellraiserji.³ Peter Murphy se je za spremembo strinjal z vsemi mojimi pogruntavščinami, vključno s funkcijo “mute”, ko je to bilo res nujno.

Včasih res ni potrebno dosti, da ima tudi zapletena oseba lep vikend.

_________________________________________________________

1. da, tisti s kletno biljardnico [↩]
2. še vedno nisem prenesel vseh [↩]
3. kolateralna škoda selitve? [↩]

 

Zasidran v kalnem sem se ob obletnici stika atomske bombe z Nagasakijem odzval povabilu stare klape, verjetno zgolj zato, da prekinem enoličnost zadnjih dni, hkrati pa se prestavim čim dlje od Trnfesta, kjer sem letos že nekajkrat pristal v pomanjkanju boljših idej. Tako sem ponovno imel priložnost pozdraviti inflacijo kafičev ob Ljubljanici in promenado v soju sveč in lučk, ob oddaljenih zvokih nekakšne operete, ki je potekala na ladji pod Šuštarskim mostom. Kljub odlični družbi nisem bil primerno razpoložen, tako da nisem potreboval dosti časa za ponovno spoznanje krute resnice. Stikalo, ki prižiga zvezde, je še vedno razbito.

Pogovori so bili - tipično za ljudi, ki so si bili v preteklosti zelo blizu, danes pa so nekako izgubili stike in se videvajo zgolj parkrat na leto - namenjeni ponavljanju predpotopnih anekdot in dogodivščin, po katerih mi v možgane vedno kljuva vprašanje, kako smo sploh lahko preživeli in kako je mogoče, da danes ne čutimo škodljivih posledic. Ja, kar dobro smo se izdivjali. Po dveh heinekenih je moj mehur pričel opozarjati nase, tako da sem se bil primoran odzvati klicu narave in oditi v notranjost lokala. Ko sem med stoli in mizami slalomiral nazaj, sem v kotu letnega vrta opazil svojega bivšega dilerja, kako mi maha, ob njem pa sta vidno razpoloženi stali dve dekleti in po slamici vsrkavali zvarek, ki ga sodeč po velikosti kozarca v tem lokalu očitno prištevajo med koktejle. Pristopil sem in v svojih mislih obudil par zgodbic iz časov, ko mi ni bilo dovolj opijanje s sončnimi zahodi in je pot do bogov vodila skozi nos. Obveznemu rokovanju in uvodnemu leporečju je sledila predstavitev lepotičk, ki ju bom za potrebe tega zapisa poimenoval Rjavolaska in Plavolaska. Luškani bitjeci, moram priznati.

Iz obnašanja sem nekako dojel, da je Rjavolaska njegovo dekle, Plavolaska pa njena prijateljica. Niti ne vem, kako je pogovor zašel v čisto zmenkarijaste vode, toda kmalu smo se pogovarjali le še o spoznavanju preko interneta, pri čemer so vsi trije urgirali, da se moram pod nujno registrirati na fejsbuku. Obrnjen sem bil proti dilerju in Rjavolaski in morda celo malo načrtno ignoriral Plavolasko. Izgovarjal sem se na nesimpatičnost mirijade fejsbukovih aplikacij, ludizem in Orwella ter se pritoževal nad splošno kompliciranostjo modernega življenja. Nato sem se obrnil k Plavolaski in začel nekako takole:

“Si kaj brala, kako je bilo s tem v kameni dobi?”
“Ha?” Izgledala je zainteresirano, najbrž zaradi poprejšnjega ignoriranja njenih lepih obraznih potez.
“Kamena doba, saj veš, praljudje in to. Saj si brala Mikija Mustra,” sem se poskušal malo pošaliti.
“Ne. Kaj pa je to?” Hmmm. Minus douze points.
“Nevermind. Kamena doba, praljudje …”
“Ja, ja, to vem, kaj je!” me je v smehu prekinila.
“No, takrat je bilo vse zelo enostavno. Z macolo si jo udaril po buči in jo za lase zvlekel v svojo jamo. V kolikor si bil bolj romantične sorte, si še nakracal njen akt na steno, nato pa si jo defloriral, seveda če te ni motila poraščenost njenega telesa.”
“Kaj pomeni defloriral?”

Ravno takrat je natakar prinesel moj drink in želel poračunati. “Bo ona plačala,” sem nonšalantno pokazal na Plavolasko. Še preden ji je uspelo izbuljiti oči, sem z uvežbanimi gibi najprej razprl desno dlan in pokazal, da je prazna, nato pa sunkovito segel za njeno uho in iz njega “povlekel” kovanec za dva evra ter ga izročil muzajočemu se natakarju. Vidno zmedena je strmela z odprtimi usti, ki so se počasi oblikovala v nasmešek, rekla pa ni ničesar. Ritensko sem se pričel oddaljevati z izgovorom, da me za mizo čakajo prijatelji, in ji ob dvigu kozarca v pozdrav pomežiknil: “Hvala za drink.”

Ah, zakaj pri svojih vikend eskapadah vedno naletim le na dve kategoriji žensk - groupie in wannabe-miss-something. Kljub temu, da so navzven skrajno različne, se njihovo obnašanje drži iste špage, podobno kot otroci v vrtcu, ko grejo na sprehod. Glavni problem je, da se z njimi ne morem pogovarjati o ničemer, kar bi me vsaj malo zanimalo. Ker sem človek, ki veliko da na debato in skupne interese, me posledično kljub atraktivni zunanjosti hitro nehajo zanimati. Če je večer bolj divje narave, potem priložnosti za komunikacijo niti ni in stvari tečejo po svojih naravnih poteh. Ob večerih, kot je bil včerajšnji, pa zna vse skupaj izpasti zelo mučno.

Petnajst minut kasneje je bila - kako predvidljivo - že za mojo mizo. Hotela je vedeti več. Pomenkovanje je bilo nekaj med trač revijami in občudovanjem mojega tatuja.¹ Po približno tričetrt ure se je moja lačna klapa dvignila od mize in naznanila, da se gre na kolektivni burek. Tudi sam sem vstal in vljudno pomežiknil Plavolaski, v smislu to je to, see you later, if ever. Kot da bi se na to pripravljala že ves čas, je hitro vzela moj nadomestni telefon,² ki je ležal na mizi, in vanj vtipkala svojo telefonsko številko. Še preden mi ga je vrnila, me je prijela okoli vratu in me poljubila na usta, pri čemer je njen moker jeziček čisto narahlo švignil med moji priprti ustnici.

Dvomim, da jo bom poklical.

_________________________________________________________

1. pretirano občudovanje, če se mene vpraša, saj ima tatu dandanes že skoraj vsak [↩]
2. ki je po čudnih preobratih postal kar moj stalni [↩]

 

KUD Idijoti, še en spomin na najstniško brezskrbnost, goltanje Château noir¹ z obveznim poznejšim spuščanjem fresk po zidovih okoli metelkove, pa tudi na nepozabne runde poga, po katerih me še ni zbadalo v križu. Naslov zapisa sem si sicer sposodil od zagrebških Hladno pivo, čeprav predvsem zaradi staža nekako bolj pritiče uvodnemu bendu letošnjega Trnfesta. Brez njihovih To nije mjesto za nas, Amerika, Glupost je neuništiva in Mi smo ovdje samo zbog para ni minila nobena moja srednješolska žurka. Spomnim se jih kot predskupino Ramonesov leta 1994, ko so nas izvrstno zagreli za glavno atrakcijo večera, ki pa je - roko na srce - razočarala, kljub neizpodbitnem naboju legendarnosti, na katerega so se pri nastopih v živo šlepali zadnja leta svojega obstoja. Spomnim se tudi poletja 1995, ko sem s kitaristom Idijotov Saletom celo noč popival v puljskem klubu Uljanik. Mislim, da sem jih po tem še enkrat videl v Ortu, nato pa sem kar nekako izgubil stik, kar bilo najbolj vidno včeraj, ko nisem poznal več kot polovice odigranega repertoarja.

Zaradi tropske sopare sem se za spremembo držal zadnjih vrst in kot Two-face z enim delom obraza spremljal dogajanje na odru, z drugim pa vljudnostno prikimaval neštetim znancem, ki so me ob mimohodu cukali za rokav.² Kot se za otvoritveni večer Trnfesta spodobi, je bilo dvorišče KUD FP nabito polno, vonj pečene koruze pa je za silo kamufliral neizbežno dehtenje dima prepovedanih zelišč. Nepopisna gneča okoli šankov je zahtevala obvladanje gverilskih taktik, zato sem se zadovoljil zgolj z enim tajkunskim pivom, ki sem si ga priboril še pred začetkom koncerta. Idijoti so mi celo zaigrali najljubšo pesmico Bepo vrati se, tako da sem s končnim izkupičkom več kot zadovoljen.

Sodeč po prvem večeru se nam obeta se še en izredno pester, zanimiv in obiskan Trnfest. No, pa saj v to niti nisem dvomil.

_________________________________________________________

1. Grajsko črno, heh [↩]
2. naslednjič moram obleči majico brez rokavov … upam, da ne bodo potem prišle na vrsto hlačnice [↩]

 

»Ko umrem in grem v nebesa, bodo angeli imeli namesto harf oprtane Rickenbackerje, igrali pa bodo pesmi R.E.M.,« je nekoč izjavil novinar NME Mat Snow, če bi verjel v posmrtno življenje, pa bi si takšno obliko večnosti želel tudi sam.

Priznati moram, da sem se na koncert R.E.M. v Codroipo pri Udinah odpravljal z mešanimi občutki. Po eni strani so me s sicer zelo korektno odigranim ljubljanskim koncertom pred tremi leti rahlo razočarali, saj so bili videti utrujeni in naveličani, pa tudi na tedaj aktualni plošči Around the sun mi je manjkal tisti nevemkaj, ki jih dela tako posebne, po drugi strani pa nisem mogel skrivati navdušenja zaradi odlične nove plošče Accelerate, s katero so se brezkompromisno vrnili k svojim koreninam.

Baročna Villa Manin je že na prvi pogled zelo posebno koncertno prizorišče. V nekem drugem obdobju je palača služila kot poletna rezidenca beneškega doža, danes pa jo uporabljajo predvsem kot razstavišče moderne umetnosti. Koncert so odprli britanski Editors, katere sem že dalj časa želel slišati v živo. Mladci niso razočarali, pevec Tom Smith, sicer imetnik barve glasu, ki bi jo najbolje opisal kot kombinacijo dveh manchesterskih velikanov, Iana Curtisa in Morrisseya, pa je povsem zatopljen v performans uspešno jadral med kitaro in klavirjem in sicer dokaj kaotično in žal na trenutke tudi monotono spremljavo povezoval v edinstveno celoto. Začeli so z udarnimi in meni ljubimi Bones, The racing rats, An end has a start in Escape the nest, med mirnejšimi pesmimi pa sem osebno najbolj pogrešal The weight of the world in Push your head towards the air. Perfektno gretje občinstva je trajalo 45 minut.

Po kratkem preurejanju odra za zvezde večera so na oder stopili ariemovci Michael Stipe, Mike Mills in Peter Buck, skupaj s pomožnima glasbenikoma, bobnarjem Billom Rieflinom in multiinstrumentalistom in dolgoletnim sodelavcem Scottom McCaugheyem. Pa lepo po vrsti:

I’m gonna DJ
Začeli so z zame edino slabo točko novega albuma. Pesem so igrali že na prejšnji turneji in takrat mi je zvenela razvodenelo, brez neke presežne vrednosti,¹ tokrat pa je kot uvertura v koncert presenetljivo dobro delovala. Odličen začetek.

What’s the frequency, Kenneth?
Izvedba je že rahlo rutinirana, še vedno pa gre za odlično pesem, ki jo je tokrat Peter še posebej začinil z res odlično hreščečo solažo.

These days
Ob gledanju koncertnega posnetka Tourfilm² sem si to pesem vedno želel slišati v živo in tokrat se mi je želja izpolnila. Fenomenalno!

Supernatural superserious
Tipični R.E.M. Uvodne akorde je presenetljivo odigral le Scott McCaughey, sicer zadržani Peter pa je pozval publiko k ploskanju.

So fast, so numb
Ena mojih najljubših poskočnic. Michael je rahlo spremenil vokalno melodijo, še vedno pa zadeva v živo zveni super. Po tej pesmi sem bil že totalno navdušen, saj je bilo jasno, da bo koncert mnogo boljši, kot ljubljanski izpred treh let.

Drive
»Hey, kids, rock’n'roll, nobody tells you where to go« pove vse. Preprosto lepo.

Man-sized wreath
Najnovejši singel, za mnoge najboljša pesem na novem albumu. Millsove harmonije so v živo res fenomenalne.

Maps and legends
Pesem, posvečena ruralnemu georgijskemu alternativnemu umetniku Howardu Finstru, enemu Michaelovih umetniških mentorjev. Zame prvo pravo presenečenje na koncertu. Zanimivo, kako ta pesem po vseh letih še vedno ni izgubila mističnega folk naboja. Odlična izvedba!

Accelerate
Naslovni komad novega albuma, tudi moj najljubši, zaigran s pravim rokerskim filingom. Peter Buck je dokazal, da še vedno obvlada svoje guitar hero moves.

The great beyond
Popoln pop z nadrealističnim, kaufmanovskim refrenom. Videlo se je, da med igranjem bend resnično uživa. Scott McCaughey se je za klavirski solo prvič usedel za klaviature ob robu odra.

Ignoreland
Če se ne motim, dotične pesmi do te turneje nikoli niso igrali v živo. Gre za zelo direkten protest proti stanju, ki ga je povzročilo obdobje t.i. reaganomike, z za današnji čas rahlo zastrelimi referencami na politične razmere v dvanajstletnem obdobju republikanske vladavine, ki jo je leta 1992 končala izvolitev Billa Clintona. V luči jesenskih volitev, ki so po svoje zopet prelomne, vsaj navidez, so se R.E.M. očitno odločili, da pesem prestavijo iz podstrešja in jo predstavijo v novem kontekstu, čeprav se spominjam intervjuja z Michaelom Stipeom, v katerem je prostodušno povedal, da mu je žal, da so pesem sploh uvrstili na album Automatic for the people, ker je preveč neposredna in sama po sebi, taka kot je, ne more spremeniti ničesar, navsezadnje pa o tem govori tudi besedilo »I know this is vitriol, no solution, spleen-venting, but I feel better for having screamed, don’t you?« Odličen live komad!

The one I love
Edina pesem v repertoarju R.E.M. z besedo »ljubezen« v naslovu je ironično ena najbolj brutalnih antiljubezenskih pesmi vseh časov, ki ljubljeno osebo opiše kot rekvizit za zapolnjevanje časa, ogenj v refrenu pa bolj kot na strastno razmerje napeljuje na načrten razkroj vseh vezi. Izjemna pop pesmica, ki vedno doživi odličen sprejem.

Hollow man
Michaelova najljubša pesem iz novega albuma.

Turn you inside out
Mislim, da je bila na tej turneji predstavljena prvič. Na plošči Green mi ni nevemkaj, v živo pa je vedno odlična. Tokrat brez megafona.

Fall on me
Starejša pesem z ekološko tematiko, ki se naslanja na verovanje starih germanov, da jim bo nebo padlo na glavo,³ je bila glede na nedavne kataklizme, ki nam jih je servirala ranjena narava, več kot primerna izbira za redno pojavljanje v setlisti letošnje turneje. Genialni bekvokali⁴ in čarobne Millsove harmonije

Nightswimming
Glede na zgodovino med mano in bendom bi bilo nesmiselno pričakovati, da se mi na trenutke ne bi orosile oči, vseeno pa je skoraj nemogoče opisati, kaj se je z mano dogajalo med to pesmijo. Ob sicer zelo intimnem vzdušju in vsesplošnem petju občinstva sem s cmokom v velikosti predlagane osrednjeslovenske pokrajine v grlu lahko le nemočno brezglasno odpiral usta, nekje na polovici pa so se mi pod težo milijona flashbackov ulile solze. Zame res posebna pesem, pri kateri sem se počutil, kot da mi je za štiri minute zastalo srce, občutek ločitve telesa in duha pa se je nadaljeval še globoko v naslednjo pesem.

Let me in
Pesem, napisana ob samomoru Michaelovega prijatelja Kurta Cobaina. Na turneji za album Monster jo je Mike Mills z obilo distorzije odigral na Cobainovo hibridno kitaro jagstang,⁵ ki jo je bendu podarila Courtney Love, tokrat pa so si domislili povsem drugačen aranžma: Peter Buck na električnih orglah, ostali glasbeniki, tudi bobnar Bill Rieflin, pa na akustičnih kitarah v krogu ob robu odra, ozvočeni zgolj z enim mikrofonom. Michaelov glas je pri tej pesmi zvenel, kot da bi prihajal iz drugega sveta. Res krasna izvedba.

Losing my religion
Kaj lahko človek sploh še pove na temo te pesmi? Kljub svoji zlajnanosti jo še vedno rad slišim, poleg Every breath you take se mi zdi najboljša obsesivno-ljubezenska pesem vseh časov. In ne, ne govori o religiji.

Horse to water
Odlična garažno-pankerska poskočnica z novega albuma. V živo zveni še bolj energično, kot na plošči.

Bad day
Izvor pesmi sega še globoko v osemdeseta leta, ko so jo v živo igrali pod naslovom PSA, vendar je niso izdali na nobenem albumu. Leta 2003 so jo končno posneli in jo s spremenjenim naslovom lansirali na kompilaciji In time. Vedno mi je zvenela kot osnutek za It’s the end of the world as we know it, refren pa me je med koncertom spomnil na blogersko princezo, ki ne mara, da jo fotografirajo. Vrhunec izvedbe je bil definitivno Michaelov razglašeni solo na orglicah, ki jih je na začetku tretje kitice nonšalantno zabrisal med občinstvo.

Orange crush
Standarden steber v koncertnem repertoarju R.E.M., kot vedno odlično odpet in odigran. Še vedno ne vem natančno, kaj se Michael med refrenom dere v megafon.

Immitation of life
Uradni del koncerta so zaključili s pop pastišem iz albuma Reveal. Klasični ariemovski pop, meni osebno nič posebnega. Sledilo je nekaj minut pavze, nato pa so se R.E.M. s spremljevalinima glasbenikoma vrnili na oder za načrtovani dodatek.

Living well is the best revenge
Pesem, ki odpira novo ploščo, je tokrat odprla bis. Z enim očesom sem ves čas opazoval razplet mesarskega klanja za brisačo, ki jo je Michael vrgel med naelektreno občinstvo. Prizor je kar pasal tonu pesmi.

Sitting still
Govorilo se je, da bodo na turneji igrali tudi zelo stare in manj poznane pesmi, ki so jih nazadnje godli še v času, ko so bili na rosterju neodvisne založbe I.R.S., vendar tega cukrčka res nisem pričakoval. Gre za stran B njihovega prvega singla Radio free Europe iz leta 1981. Michael je pesem posvetil članom svoje družine, ki naj bi bili med občinstvom. Odlična izvedba, pesem pa kljub skoraj trem križem še vedno zveni sveže.

(Don’t go back to) Rockville
Še en zelo star zimzelenček, ki ga je poleti 1980 napisal basist Mike Mills kot prošnjo svojemu tedanjemu dekletu Ingrid Schorr, naj se ne vrne v rodni Maryland in naj na faksu v georgijskih Atenah zabluzi še eno leto. Kot je zadnja leta v navadi, je pesem odpel avtor, okrašen s teksaškim klobukom, pred tem pa nas je v polomljeni italijanščini pozval, da mu pomagamo. Bekvokale je pel tudi Peter, ki mu je sicer petje na koncertih prepovedano.⁶ Simpatično.

It’s the end of the world as we know it (and I feel fine)
Legendarni poskočnici so se na turneji bolj ali manj izogibali, tako da me je zadeva malo presenetila. Že ob uvodnih militaristično zvenečih udarcih po bobnu je občinstvo padlo v trans, peli smo refren, peli smo bekvokale, ob pravem času smo vzkliknili »Leonard Berenstein!« in »right!«, skratka, vse je bilo, kot bi moralo biti. Zadeva sicer ni bila tako kaotična, kot na turneji albuma Monster, kjer so jo navadno stresli za zaključek koncerta, vseeno pa je bila energija, ki se sproščala ob Michaelovem gostobesedičenju in melodičnem, a trdem refrenu, enkratna.

Man on the moon
Pričakovano so vidno razigrani R.E.M. zaključili z eno najboljših pesmi kariere. Sledil je skupinski poklon in zadnji »grazie«.

Vtisi s koncerta me še vedno preganjajo, spal sem bolj malo, zato je zapis verjetno zelo raztresen. Pogrešal sem meni najljubšo pesem Country feedback, pa tudi Mr. Richards iz novega albuma, drugače pa se repertoar lahko primerja s tistim iz odličnega koncerta v Kopru. Po nekajletni pavzi so me znova totalno navdušili, kar zmore le redkokateri bend. Really Excellent Musicians.

_________________________________________________________

1. podobno mi zveni tudi studijska verzija [↩]
2. turneja za album Green, 1989 [↩]
3. se še spomnete Asterixa? [↩]
4. drugi bekvokal v refrenu, ki ga je na plošči pel originalni bobnar Bill Berry, je tokrat pripadel spremljevalnemu kitaristu Scottu McCaugheyu [↩]
5. nekaj med Fenderjevima modeloma kitar jaguar in mustang [↩]
6. tako je namreč mogoče raumeti interno šalo, ki kroži po fan-clubu [↩]

 

S preluknjanimi rokavčki sem se utapljal v njenih velikih rjavih očeh. Usodna bucika naveličanosti iz šivalne blazinice melanholije. Čudno, ponavadi me pri neobveznih srečanjih te stvari ne motijo preveč. Škoda, pa tako lep obraz. Oh, kako te življenje naredi plitkega!

Ne pozna Ellisa, Rhineharta, DeLilla, Palahniuka ali McInerneya, ker “nima časa za branje knjig”. Nikoli še ni slišala glasbe Eels ali Fugazi. Cave se ji zdi “preveč zamorjen”, so ji pa všeč fantje v usnju, po možnosti s kakšnim tatujem. Rekla je, da se ji zdi seksi, ko naročim dvojni viski z eno kocko ledu. Kulise, ki jih zagotovo ni postavljala prvič. Ravno dovolj nazorne, da sem vedel, kaj sledi igračkanju najinih jezikov.

Ob drugačni priložnosti bi me za nekaj trenutkov popeljala v čas, ko je bil zadnji krik mode figov list in je bilo za božji srd dovolj že eno samo jabolko. Brez večjih naporov bi se lahko izgubila v breztežnostni sobici z oblazinjenimi stenami, odeta v prisilni jopič naslade in užitka. Tokrat pač ne. Tokrat izpade ceneno, čeprav ne morem pojasniti zakaj. Uokvirjen občutek, da me niti quickie na veceju ne bo spravil v boljšo voljo. Vse je še vedno zgolj igra, le da bom tokrat ukrivil pravila, ki jih ni. Še dobro, da jih lahko. Zaradi takšnega razmišljanja je ego že zdavnaj spakiral kovčke. V moderni verziji boja za obstanek lačen pač ne more shajati.

Nagonsko sem se pričel igrati z ovojem piškotka, ki je bil serviran z njenim čajem. Enak priboljšek dobiš tudi v lokalu ob Ljubljanici, na katerega me vežejo lepi spomini. Brezskrbno posedanje na pomladanskem soncu. Nazdravljanje ob pišu jesenskega vetriča. Drugi časi. Druge ženske. Vedno močnejši občutek, da tudi drugo življenje. Nostalgija ubija, če se ji pustiš.

Še preden mi je uspelo pošteno zaproustati, sem nagnil kozarec in užil zadnji pljunek alkohola ter se poslovil. Beseda “pobeg” bi zvenela preveč dramatično. Preprosto se mi ni dalo zapravljati časa ob razdeljenih kartah, kjer bi zmago z lahkoto interpretiral kot poraz. Njen odziv je bila najbolj pristna stvar, ki jo je uspela prikazati ta večer. The show won’t go on.

Zamišljen sem se odbijal med zidovi, mimo dekoracij polpismenih grafitarjev in lužic celodnevnega deževja, v katerih se je zrcalila grenkoba smaragdnega mesta, ki leži svetlobna leta stran od epicentra veličine. Kako lepo bi se bilo kakšno soboto preslikati nekam, kjer ljudje ne skrivajo električnosti svojih ovc!

 

 

Blixa Bargeld je poosebljena karizma. Tudi ko se odkašlja, je to le delček hrupa, ki tvori celoto. Nick Cave ga je nekoč opisal kot najlepšega človeka na svetu, ki iz sebe spušča zvoke, kot da bi mu nekdo iz duše trgal osate. Legendarni berlinski bonvivant in svetovljan¹ je to vnovič potrdil na torkovem koncertu svoje matične skupine Einstürzende Neubauten v veliki dvorani zagrebške Močvare, ki se srečuje s podobnimi problemi kot klubi na naši Metelkovi in je - tokrat bojda zares - na robu permanentnega zaprtja.

Pionirji industrijskega hrupa kljub letom primerni umirjenosti niso razočarali. Kaos in vsesplošno destrukcijo je na odru že pred nekaj časa zamenjal artikuliran in poetičen performans, kar seveda ne pomeni, da so manjkali doma narejeni in industrijsko navdahnjeni inštrumenti, kot so razne elastike, cevi, škripajoča tolkala, brušene činele v obliki zvezd in starinski platenšpiler, Alexander Hacke pa si pri igranju električnega basa proti koncu pomagal tudi z vibratorjem. Repertoar je bil na žalost starih sopotnikov večinoma sestavljen iz novejšega materiala, predvsem zadnje plošče “Alles wieder offen”, bend pa se je prikazal v odlični formi. Morda sem vseeno pogrešal nekaj tiste nebrzdane spontanosti, po kateri so bili znani v zgodnji fazi, vseeno pa je vse skupaj še vedno zvenelo zelo kredibilno in ne zgolj umetnost zavoljo umetnosti, kot so se skozi celoten obstoj grupacije znali izraziti njihovi kritiki. Blixa, zaprisežen vegetarianec, ki je zaradi skorajšnjih petih križev pridobil tudi na kilaži in ne izgleda več kot Habacucov kontroverzni eksponat, je svojo zbirko Fenderjevih kitar² tokrat očitno pustil doma, dvorana pa se je nekajkrat skoraj sesula ob zvokih njegovega visokotonskega in z megafonom podprtega dretja, ki je venomer lebdelo iznad zvočne podobe hladnovojne izkušnje domačega Berlina, ki so ga včasih z minimalističnim, včasih z megalomanskim hrupom neumorno ustvarjali ostali člani “podirajočih se stavb”, pri čemer mi je najbolj ostalo v spominu odlično ozvočeno prasketanje padajočih koščkov stiropora na kovinsko podlago med bolj baladnim delom nastopa.

Bivši Caveov heroin buddy je nastop kabarejsko začinil tudi z dobršno mero humorja in samoironije, na vztrajne pozive publike, naj zaigrajo “Silence is sexy”, katere osrednji del zajema zvok inhalacije cigaretne smotke, pa je v tipični nemški angleščini izjavil, da te pesmi v živo ne morejo več igrati, saj je skupina kolektivno prenehala kaditi, razen če kdo med publiko razpolaga z zeliščno cigareto. Na oder je priletelo kar nekaj (po moji skromni oceni navadnih) cigaretkov, nakar je Blixa hudomušno zamahnil z roko, da to niso zeliščne smotke, temveč podpora ameriškemu imperializmu.

Nekonvencionalen bend, ki me je v srednji šoli ničkolikokrat rešil pri preizkusih znanja iz nemščine, je dvourni nastop v nabito polni in slabo zračeni dvorani sklenil z dvema bisoma in znova dokazal, da dominantna Blixina osebnost in paleta močnih pejsažev pakiranega hrupa, s katerimi se lahkotno igračkajo izkušeni soborci izza mašinerije, tvorijo fascinantno kombinacijo, katere surovost je nemogoče v popolnosti zajeti na plošči, četudi je posneta na gradbišču s pomočjo letalskih turbin. Upam, da jih bomo nekoč zopet videli tudi v Ljubljani, kjer je pestrost in pogum koncertne ponudbe zadnje čase žal na nivoju Tokio Hotel.

 

_________________________________________________________

1. ljubezen do orientalskih deklet ga je zavedla, da kot kraj svojega domovanja navaja tudi Kitajsko [↩]
2. večinoma stari Jaguarji in Mustangi, ki jih je oboževal tudi Kurt Cobain [↩]

Večinoma kupujem preko katalogov ali interneta, vsake toliko pa se pojavi kak proizvod, ki pred nakupom zahteva ogled v živo. Ko se število takšnih proizvodov namnoži, se odpravim v šoping center, navadno v BTC, kjer je vse na kupu. Vsaj pravijo tako.

Na kupu so predvsem ljudje. Mnogo njih. Ne mislim odkrivati tople vode, saj je to vsakomur, ki se je kakšno soboto znašel tam, kristalno jasno. Pločevina, gneča, vrste, skratka živžav epskih razsežnosti. Vsakič sproti se vprašam, zakaj je naš vedno bolj priljubljeni predsednik vlade kot argument proti zvišanju delavskih plač slikovito navajal štruce v smetnjakih, ne pa tako očitne stvari, kot je zasedenost nakupovalnih centrov, ki se množijo kot trop divjih zajcev na izoliranem otoku brez naravnih sovražnikov. Ne samo, da smo potrošniška družba, očitno smo potrošniška družba z veliko denarja.

Tako sem se resignirano znašel v tekstilni veleblagovnici v osrčju City Parka, pa v trgovini za hišne ljubljenčke¹, Big Bangu in še kje. Med intervali čakanja v vrsti sem na svojem betežnem mobilnem telefonu dvakrat odigral vseh 18 lukenj golfarskega turnirja. Kaj drugega kot izklopiti realnost mi niti ni preostalo, saj me je vrvež, ki se je odvijal okoli mene, dobesedno silil na bruhanje. Kljub relativno visokim cenam je vse skupaj izpadlo izredno ceneno, kot nekakšna tržaška kitajska štacuna z malo boljšim alarmnim sistemom. Ker sem nakup osnovnega živeža v nemško govorečem sosedu s spiska aktivnosti tako ali tako črtal že na pol poti, mačja hrana pa mi ne vzbuja apetita, sem se odločil, da si bom po dolgem času privoščil horsburger. Tudi vrsta je bila relativno ugodna. Ob ponujenem desetevrskem bankovcu me je rdečelični štantmajster namrgodeno vprašal, če imam morda drobiž, nakar sem mu odvrnil, da - odkar so podražili na štiri evre - to ni več drobiž. Prepričan sem, da mi je pljunil v mesni sir, ampak se res nisem mogel zadržati.

Ob žvečenju sem opazil, da se je vmes utrgal oblak. Očitno je šlo za dež, na kakršnega je upal Travis Bickle, saj se je po približno pol ure BTC spraznil za dobro polovico. Opravil sem še nekaj malenkosti, skočil v Rustiko po ročno narejeno² mlečno čokolado za nocojšnjo obiskovalko in odbrzel iz Sodome in Gomore moderne dobe. Mislim, da sem si popoldanski spanec več kot zaslužil, živčke pa bom obnavljal na drevišnjem Hellektru.

_________________________________________________________

1. razvajen mačji par na obisku pač mora jesti [↩]
2. karkoli že to pomeni … [↩]

Malo brezsramne samopromocije za tako imenovani veseli december.

Poleg Nick Cave and The Bad Seeds lahko od mene pričakujete še venček zimzelenih viž by The Birthday Party, Grinderman, Einstürzende Neubauten, Mick Harvey solo, Barry Adamson solo, Crime and The City Solution in drugih, tako ali drugače povezanih s sv. Nickom.

DJ M@eva bo moj izbor presekal z legendarnimi poeti nemške elektronike Deine Lakaien, zagotovo pa tudi s kakšnim presenečenjem iz svoje veselodecembrske malhe.

NOVO: ob 21:00 projekcija dokumentarca The road to god knows where (1990)!

Vsi lepo vabljeni!