“V Pasalacquo.”

V najstniških letih je bil to univerzalni odgovor na vprašanje “kam gremo”, povzet po pesmi iz prvega albuma skupine Green Day. Ne glede na to, ali smo šli na kak metelkovski koncert, na litro v bližnji parkec, ali pa na kolektivni eskapizem s ščepcem prepovedanih substanc, je bil odgovor vedno isti: “V Pasalacquo.”

Selitev pomeni spremembo, hkrati pa tudi premik bližje k dokončni Pasalacqui. Zavedam se, da se prihodnost da napovedati le z zanesljivostjo kristalne krogle, vseeno pa vem, da sem se pravilno odločil. V zategovanju pasov znam biti pravi mojster, tako da me finančni vidik niti ne skrbi, prav tako pa znam poleg gordijskih vozlov življenja presekati tudi popkovine in korenine ter včasih ob tem še do temeljev požgati kakšen nič hudega sluteči most. Vse skupaj mi je vzelo več časa, kot sem predvideval, posledice pa so bile vidne predvsem v okrnjenem družabnem življenju¹ in zanemarjanju poslovilnega sladoleda.²

Ugotovil sem tudi, da imam za človeka brez premoženja kar precej krame. Za dva kubika CD plošč³ se je nekako še našel prostor, tono knjig pa bom verjetno selil vse do novega leta. Zaradi ogromnega usnjenega kavča po zelo dolgem času zopet resno razmišljam, da bi si kupil televizor. Obeh junakov iz otroštva, ki sem ju imel iz nostalgičnih razlogov prilepljena na zid, ne bom prenašal v krasni novi svet, še vedno pa zlorabljam male sive celice z vprašanjem, kam bi bilo najpametneje obesiti podpisan Caveov poster. Podobno je z Gigerjevimi in Dalijevimi ponaredki. Tovrstne dileme bodo kraljevale še kar nekaj časa, kot je to v navadi pri vsaki vojni med estetskim in praktičnim.

Medtem ko sedim na prestolu male prodajalne groze, lučaj kamna stran od Pasalacque, nenehno razmišljam, kako je sprememba več kot dobrodošla, čeprav se bom na začetku zaradi vseh skrivnosti novega prostora še malo lovil. Po več kot polurnem ubadanju z inštalacijo gonilnika za modem sem za silo usposobil abakus, ostanek večera pa bo posvečen zlaganju plošč po sklopih.⁴ Morda se bom lotil tudi stripov. Se ve, kje so prioritete, Jack Daniel’s pa je že prav prijetno hladen …

Pasalacqua, here I come!

1. ki je že tako ali tako bolj klavrno [↩]
2. upam, da skrajno simpatična in zdaj že bivša soseda ni preveč zamerila, sploh ker se da vse nadoknaditi [↩]
3. zgoščenk, hehe [↩]
4. in Nick Hornby nima s tem nič! [↩]

Na omenjeno novičarsko spletno stran sicer redko zahajam, danes pa sem si želel ogledati slike včerajšnjega Sealovega koncerta. Pod slikami sem naletel na naslednji zapis:

“Seal je svoje glasbene začetke leta 1980 pričel odkrivati z angleško skupino Push, s katero je tudi odpotoval na Japonsko. Tam se je skupina razšla in Seal je svojo glasbeno pot nadaljeval pod umetniškim imenom Adamski. S svojim prvim singlom Killer je leta 1990 osvojil angleški trg in začel svojo glasbeno kariero.
V letu 1991 je prvotno umetniško ime Adamski zamenjal kar s svojim lastnim in pri ZZT Records izdal svoj prvi album Seal, ki je bil zelo dobro sprejet med glasbenimi kritiki.”

Očitno pisec še nikoli ni slišal za britanskega acid house producenta, kateremu je Seal prispeval svoj vokal za pesem Killer.

Hitro poglejte, preden popravijo!

http://24ur.com/ekskluziv/glasba/foto-seal-nas-je-preprical.html

EDIT - dodajam še “print screen”:

Morda pa je pisal isti strokovnjak, ki je v novembru 2007 izbljuval tole cvetko.

Včasih pri brskanju po podstrešju trdega diska naletimo na pajčevino. Ko se nam oči navadijo, ponavadi v poltemi ugledamo družino netopirjev, ki v klasično-visečem slogu gnezdi v popolni samoti. V kolikor pa smo bolj raziskovalnega duha, se lahko spotaknemo tudi ob kakšen artefakt nostalgične vrednosti. Pričujoča fotografija vsebuje košček vsega naštetega.

Pris še iz časov, ko je igral pri The Sisters of Mercy.¹ Ritem mašina, morriconejevska atmosfera, ogromna črna očala in pretiravanje z umetnim dimom. Tematski žuri povsod, kjer so nas sprejeli. Neskončna zabava ob inteligentnih in humorno obarvanih pogovorih podobno mislečih pripadnikov ljubljanskega gotovja. Razdiranje žaltavih in malo manj žaltavih domislic na mračnjaškem forumu, katerega stare objave s sladkokislo grimaso na obrazu iz strogo nostalgičnih razlogov rad prebiram tudi dandanes.

Kam je šla ta scena?

1. tako se samo reče, da ne bo kdo resno mislil, da sem odraščal v Leedsu [↩]

Kako lepo se je zbuditi v svet, kjer na nebu sijejo oblaki in te dežni žarki nežno božajo po obrazu.

Fascinaciji nad neznanimi letečimi predmeti in vsej parafernaliji, ki paše zraven, je bojda botrovalo Charlesovo osamljeno otroštvo, polno opazovanj zvezd na kalifornijskem nebu in sanjarjenj o svetovih daleč stran, drogam in pretirani uporabi španščine pa študentska izmenjava v Puertorico. Kakorkoli že, Charles Michael Kittridge Thompson IV je že zelo zgodaj spoznal, da je obdobja notranjega nelagodja najlažje prebroditi z nebrzdano ekspresijo čustev. Naključje je hotelo, da mu je ob osladni izvedbi McCartneyeve Oh! Darlin’ prijatelj svetoval, naj poje, kot da sovraži prasico, kar je v mladem Charlesu sprožilo neponovljivo potrebo po nergajočem dretju čez drn in strn. Rodil se je Black Francis, pankrtski sin vesolja in puščave, krščen z morsko vodo in psilocibinom.

Manjkajoče koščke mozaika je zapolnil z nekonvencionalnim kitaristom Joeyem Santiagom, bobnarjem Davidom Loveringom in basistko Kim Deal,¹ ki je bila edina oseba, ki se je odzvala Francisovemu oglasu v lokalnem časopisu, s katerim je iskal glasbenike, ki bi kot svoje vplive navajali Hüsker Dü in Peter, Paul & Mary. Šok za sistem je bil nared. Here come your Pixies!

Besedila, posvečena kreatorju Eifflovega stolpa in Kipa svobode (Alec Eiffel), rezanju očesnega zrkla v Buñuelovem Andaluzijskem psu (Debaser) ali incestuoznemu spolnemu združevanju (Nimrod’s son), so bingljala na verigi melodije in trušča. Govori se, da so ravno Pixies izumili format “umirjena kitica-divji refren”, s katerim so nekaj let kasneje zasloveli Nirvana.² Med bolj bizarne domislice zagotovo sodi akrostih “SURFER” v prekrasni baladi Ana in insistiranje pri zapisu imena Geofrey z enim “F” v Space (I belive in), s svojo originalnostjo pa navdušijo tudi ljubezensko pismo dekletu iz prejšnjega življenja (Letter to Memphis), pesem o zaporniku, ki prosi svojo ljubezen, naj se zbode na kaktusovih bodicah in nato svojo kri razmaže po obleki ter mu jo pošlje (Cactus), in neponovljiva oda samomoru Wave of mutilation, kjer Francis smrt primerja s poljubljanjem morskih deklic, jahanjem el niña in hojo po pesku z rakci. Bizarno, a zelo učinkovito!

Kot pionirji indie scene, ko je krilatica indie še pomenila samostojnost in ne trend, so najprej navdušili britanski glasbeni tisk, nato pa še cel svet in s tem tlakovali pot za zmagoviti pohod alternativnega rocka, za katerega so - podobno kot Jane’s Addiction - prehitro razpadli, da bi lahko adekvatno užili njegove sadove. Uvodni mini album, štiri studijske plošče in zbrika b-strani je vse, kar smo v tistem obdobju potrebovali. Morda se je kakšnemu glasbenemu puristu njihov reunion zdel le sexpistolski cash-in, sam pa sem v Križankah junija 2004 v prvih bojnih vrstah skakal kot najbolj angažiran najstnik. Pixies mi pomenijo preveč, da bi poslušal nos vihajoče glasbene “strokovnjake”. Tudi po šestnajstih letih zborček kurb v moji glavi ob njihovi omembi še vedno vzklikne HEJ! So bend, kateremu se preprosto prepustiš, ker veš, da ti bodo ne glede na to, ali si with your feet in the air and your head on the ground, ali pa chained to the pillars, vedno dali točno to, kar potrebuješ.

1. na zgodnjih albumih je nastopala pod imenom Mrs. John Murphy, feminističnemu gibanju v posmeh [↩]
2. Kurt Cobain je celo izjavil, da je bil Smells like teen spirit le njegov poskus napisati pesem, ki bi zvenela kot Pixies [↩]

V noči iz torka na sredo so neznanci z groba Iana Curtisa ukradli nagrobnik. Storilcu ali storilki, ki v tem trenutku masturbira ob izdolbenem napisu »love will tear us apart«, želim obilo vbodov v njegovo/njeno vudu lutko.

Bauhaus. Bend, ki je lažno skromnost pospremil na vešala. Brez sramu so prostodušno hoteli vse in bi to lahko tudi dobili, v kolikor bi jim uspelo ostati skupaj dlje, kot zgolj za kratek francoski poljub z jezikom globoko v grlu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Pretenciozna avantgarda z razlogom. Post-vse-ante-vse. Dada dub. Moji rešitelji v poletnih večerih, kot je današnji.

Poletje nikoli ni bil meni ljub letni čas. Sopara vedno najde način, kako kastrirati trenutke brezdelja, ko bi mi moralo biti najlepše, da o tem, kako hitro pričnem pogrešati usnje in škornje, niti ne govorim. Počasno štetje makovih zrn do septembrskega epiloga je tako postalo eno pomembnejših poletnih opravil in predstavlja velik zidak v mavzoleju mojega življenja. Na srečo obstajajo zvarki za preusmeritev pozornosti, ki so bili ustvarjeni za točno take dneve.

Že cel dan ob nemogoči, a prekrasni zvočni kombinaciji Zappe in Assemblage 23 grizljam nektarine in prebiram stare izvode italijanskih dylandogov.¹ Ah, kako pašejo te prazne marnje pravljične idile! In kako hitro se človek izgubi v njih! Proti večeru me čaka še finiš knjige Lloyda Kaufmana, ki z obilo humorja nudi inštrukcije, kako posneti low budget film.²

Vsake toliko se premaknem pred abakus in preberem zlorabe svobode govora na spletnih forumih. Brezčutno zrem v ta vozelj ničel in enk, ki me vedno znova spomni, zakaj sem začel prezirati vse v zvezi s pika-es-i. George Carlin je imel prav. Ni problem v politikih, ki govorijo neumnosti in uničujejo državo, problem je v narodu, ki take politike proizvaja in napaja. Ljudi iz mesa in krvi ne maram preveč. Najbrž je to posledica neštetih prisilnih znanstev, ki jim že na čelu piše, da so ti za promil ugodja pripravljeni zasaditi nož v hrbet. Ali med rebra, če jim je lažje. Svetovni splet je pri tem le ojačevalec mojih občutkov, gromozansko ozvočenje, ki daje prav mojemu vztrajanju pri filmu lastne produkcije brez nadležnih zunanjih sponzorjev, ki bi narekovali svoj asimilacijski tempo. Klapa je padla, tišina, snemamo!

Zaradi tega se včasih počutim kot smet, ki se zmedeno sprašuje, ali naj se vrže v kanto za papir, za steklo ali za plastiko. Izvor moje umazanosti namreč ni natančno določen. Stopnja odpadnosti prav tako. Vem le, da je to moja prihodnost in da reciklaža ni mogoča. Zvečer bom zopet zdrsnil med stotine ljudi, ki so za Sartra predstavljali letovišče južno od nebes, in z zastrupljenimi puščicami streljal v čredo deviško belih samorogov. Neskončno prestavljanje točke x iz analize prozornosti v arhive bolečin. Upam, da tujih.

1. hrvaški prevodi sploh niso slabi, ampak original je pa le original [↩]
2. še ena alinea na spisku stvari, ki jih enkrat moram probati [↩]

Moj najljubši stand-up komik je mrtev.¹ Satira cerkvenih dogem,² rušenje mita o superiornosti ameriškega načina življenja³ in boj za dosledno spoštovanje prvega amandmaja so sedaj v rokah mlajših, dvomim pa, da bo komurkoli uspelo oprane možgane množic sušiti na tako prefinjen način, kot je krog znal skleniti dobri stari George.⁴

Vem, da ne bo počival v miru.⁵ Ni bil tak tip človeka.⁶ Vprašanja, ki jih je pod tančico komedijantskih rutin zastavljal na svojih nastopih, bodo vedno aktualna, odgovori pa odvisni predvsem od zeitgeista prihodnosti in osveščenosti bodočih rodov. Predvidevam, da se bosta z Lennyjem Bruceom družno obračala v grobu.⁷

1. Shit! [↩]
2. Piss! [↩]
3. Fuck! [↩]
4. Cunt! [↩]
5. Cocksucker! [↩]
6. Motherfucker! [↩]
7. Tits! [↩]

Lepo prosim, da nekdo sporoči robotu pod mojim oknom, da preneha z oddajanjem glasbe, ki spada v kategorijo »čakajoč na prostega operaterja«. Prepričan sem, da dotični robot s tem krši prvi zakon robotike. To, da vsake toliko zamolklo zamomlja umotvore angažiranih esemesarjev, me ne moti, glasba, ki naj bi bila sproščujoča in nevsiljiva, pa je odurna in živce parajoča. Hvala.