Prvi zdrs
Opazujem svoj vsakdanjik, gledam okrog in padam globlje.
Možakarji srednjih let na dopoldanski kavici iz lokalov nakupovalnih centrov oprezajo za mimohodom pomanjkljivo oblečenih najstnic, si lomijo vratove in komentirajo promenado odpeljanih vlakov, blaženi v brezdelju in nepotešenosti lastnih življenj.
Mlade družine kupujejo stvari, ki jih ne rabijo, v ta namen strumno in poslušno stojijo v vrstah, konec meseca zategujejo pasove, dvakrat na teden pa polagajo skrite upe v košček papirja s številkami.
Moja generacija karieristov in komolčarjev s tesno oprijetimi plašnicami vihra skozi ozko dojeti svet in vsem na očeh vihti materialno srečo, ki so jim jo zagotovili starši.
Mladina se utaplja v plejadi plitkih vplivov in instant užitkov ter gradi zidove čustev na varni distanci komunikacije preko svetovnega spleta.
Ljudje na položajih se bogatijo in uničujejo državni substrat, tisti, ki so sposobni neznosno stanje spremeniti, pa bodisi vlečejo napačne poteze, bodisi apatično sedijo v zadnjih vrstah, kot da se bo zdaj zdaj pojavil Godot.
Ne spadam v ta svet.
Požiram (avto)biografije ljudi, ki jim je uspelo ravno zaradi njihove drugačnosti. So najboljša motivacija. Ustvarjanje ne glede na umetniško vrednost. Preprosto moram.
