Zdrsi čez vdolbine

S preluknjanimi rokavčki sem se utapljal v njenih velikih rjavih očeh. Usodna bucika naveličanosti iz šivalne blazinice melanholije. Čudno, ponavadi me pri neobveznih srečanjih te stvari ne motijo preveč. Škoda, pa tako lep obraz. Oh, kako te življenje naredi plitkega!

Ne pozna Ellisa, Rhineharta, DeLilla, Palahniuka ali McInerneya, ker “nima časa za branje knjig”. Nikoli še ni slišala glasbe Eels ali Fugazi. Cave se ji zdi “preveč zamorjen”, so ji pa všeč fantje v usnju, po možnosti s kakšnim tatujem. Rekla je, da se ji zdi seksi, ko naročim dvojni viski z eno kocko ledu. Kulise, ki jih zagotovo ni postavljala prvič. Ravno dovolj nazorne, da sem vedel, kaj sledi igračkanju najinih jezikov.

Ob drugačni priložnosti bi me za nekaj trenutkov popeljala v čas, ko je bil zadnji krik mode figov list in je bilo za božji srd dovolj že eno samo jabolko. Brez večjih naporov bi se lahko izgubila v breztežnostni sobici z oblazinjenimi stenami, odeta v prisilni jopič naslade in užitka. Tokrat pač ne. Tokrat izpade ceneno, čeprav ne morem pojasniti zakaj. Uokvirjen občutek, da me niti quickie na veceju ne bo spravil v boljšo voljo. Vse je še vedno zgolj igra, le da bom tokrat ukrivil pravila, ki jih ni. Še dobro, da jih lahko. Zaradi takšnega razmišljanja je ego že zdavnaj spakiral kovčke. V moderni verziji boja za obstanek lačen pač ne more shajati.

Nagonsko sem se pričel igrati z ovojem piškotka, ki je bil serviran z njenim čajem. Enak priboljšek dobiš tudi v lokalu ob Ljubljanici, na katerega me vežejo lepi spomini. Brezskrbno posedanje na pomladanskem soncu. Nazdravljanje ob pišu jesenskega vetriča. Drugi časi. Druge ženske. Vedno močnejši občutek, da tudi drugo življenje. Nostalgija ubija, če se ji pustiš.

Še preden mi je uspelo pošteno zaproustati, sem nagnil kozarec in užil zadnji pljunek alkohola ter se poslovil. Beseda “pobeg” bi zvenela preveč dramatično. Preprosto se mi ni dalo zapravljati časa ob razdeljenih kartah, kjer bi zmago z lahkoto interpretiral kot poraz. Njen odziv je bila najbolj pristna stvar, ki jo je uspela prikazati ta večer. The show won’t go on.

Zamišljen sem se odbijal med zidovi, mimo dekoracij polpismenih grafitarjev in lužic celodnevnega deževja, v katerih se je zrcalila grenkoba smaragdnega mesta, ki leži svetlobna leta stran od epicentra veličine. Kako lepo bi se bilo kakšno soboto preslikati nekam, kjer ljudje ne skrivajo električnosti svojih ovc!

Odkar nimam televizorja, se me športne evforije ne dotaknejo več, nepričakovano pa sem včeraj uspel ujeti prvi polčas tekme med Italijo in Nizozemsko. Lahko bi razpredal o razpadu sistema, če bi verjel, da je sistem sploh obstajal, tako pa se zgolj sprašujem, kako so aktualni svetovni prvaki s pretežno nespremenjenim ogrodjem padli tako nizko. Ground control to major Donadoni?

Prvi gol, ki se je ob hirošimi italijanske obrambe kuhal že od samega začetka, je kljub svoji nedvomni spornosti¹ kazal realno sliko na igrišču - impotenca naših zahodnih sosedov in presenetljiva uigranost holandezov². Drugi gol je razblinil vse dvome. Mojstrska akcija treh proti šestim. Šolski primer, kako obramba ne sme igrati. Arjena in Ryana za tako razglašeno Donadonijevo skvadro sploh niso potrebovali. Danes sem na avtobusu prebral, da je bil končni rezultat 3:0. Samo. Je italijanskemu selektorju že kaj žal, da v ekipo ni poklical osovražene kobre, ki ima pri tresenju mreže nedvomno največji krompir?

Morda bo vse to v naslednjih tekmah prisililo azzurre, da poskusijo igrati nekaj novega, recimo nogomet, da torej zaigrajo kot nogometaši in ne kot … Italijani. Boj za golo preživetje se jim je vedno obrestoval in kljub temu, da se mi italijanski slog igre nikoli ni zdel privlačen, moram priznati, da znajo pod pritiskom igrati izvrstno. Po presenetljivi romunski točki se boji »na nož« v skupini smrti očitno šele začenjajo.

1. Van Nistelrooy v ofsajdu, Panucci na tleh v avtu [↩]
2. trač moment: po zapisih v medijih naj bi bili nekateri reprezentanti na smrt skregani [↩]

Z verzom »smack, crack, bushwhacked« so tik pred volitvami leta 1992 R.E.M. odprli album Automatic for the people in napovedali konec vladavine zapuščini Ronalda Reagana, ki jo je takrat poosebljal George Bush starejši. Danes, štiri mandate kasneje¹, kot predsedujoči evropski tvorjenki gostimo mlajšega Busha v odhajanju. Na slednje dejstvo - v odhajanju namreč - gledamo celo s simpatijo, kljub temu, da so spremembe v ameriški politiki iluzija. Konec bo zgolj Bushevega brezkompromisnega piara brez olepšav in tendenc po tem, da bi bil všečen domači družboslovni inteligenci in javnemu mnenju stare celine, na katerega se častilci gologlavega orla tako ali tako požvižgajo. Naddržavni konglomerati, ki de facto vodijo ZDA², so približno enako vsoto kampanjskih sredstev namenili obema pretendentoma za ameriški tron, v primeru, da bo poražena bivša prva dama v novi oblasti dobila vidnejšo vlogo, pa bodo strici iz ozadja kak fičnik primaknili tudi k poravnavi dolga njenega spektakularnega predvolilnega poraza. Korporacije imajo vajeti trdno v rokah in zgolj zaradi temnopoltega povzpetnika ne bodo spreminjale načrtov o oblikovanju sveta po svojih željah. Tudi znameniti Zeitgeist z vsemi svojimi luknjami in namernimi napakami deluje predvsem v njihovo korist, verjetno so njegovo stvaritev celo finančno podprli. Dajte narodu upanje, dajte mu spremembe! The more it changes, the more it stays the same. Zgodovino pišejo zmagovalci, pa čeprav v maniri 1984.

Bush je pop ikona. Kaj bo jedel je enako pomembno, kot vprašanje, ali bo morda kar sredi vrha ZDA:EU napovedal napad na Iran. Temu primerni so tudi zapisi v medijih. V retrospektivi se na bušizme gleda s simpatijami. V retrospektivi bo Bush obveljal za enega najboljših predsednikov ZDA.

1. ali bolje rečeno: dva piarovsko diametralno nasprotna osemletna mandata kasneje [↩]
2. in preko njih cel svet [↩]

Priznam, dosegel sem že tisto starost, ko mi letnice delajo težave, zato se natančno ne spomnim, kdaj sem prvič videl Dead Moon, moralo pa je biti še globoko v srednješolskih dneh. Izloček garažne americane, ki ga je skupaj s svojo ženo Toody in bobnarjem Andyjem Loomisom osnoval legendarni Fred Cole¹, je za romantičnega punkoidnega DIY mulca izgledal kot bend, poslan iz neba; brezkompromisni 1-2-3-4 rock Ramonesov, vreščeč Fredov vokal in tsunami energije, ki je preplavil celotno dvorano. Minimalistična bobnarska baterija, dekorirana s prazno steklenico mojega najljubšega viskija, na kateri je gorela sveča, je bila pomaknjena na sprednji del odra, ob bok Fredu in Toody in neposredno pred razgrete glave podivjanih poslušalcev, kar je že samo po sebi unikat brez primere, Andy pa je bobne pred vsakim komadom polil s pivom in udrihal, da je špricalo daleč naokoli. Nepozabno, sploh glede na moja tedanja leta. Nekaj dni po koncertu sem iz intervjuja v neki reviji izvedel, da Fred plošče snema v arhaični mono tehniki², baje na isto aparaturo, na kateri so davno nazaj The Kingsmen posneli zimzelenček Louie Louie. Dead Moon sem skozi leta uspel videti še petkrat, prisoten sem bil tudi v študentski menzi, ko je bila posneta njihova koncertna plošča Hard Wired in Ljubljana. Bend je v tem času nizal album za albumom, s katerimi se je zaril med legende undergrounda. Razgrajali so predvsem po Evropi, domača gruda pa jih je zares začela ceniti šele proti koncu devetdesetih, ko je njihove pesmi nekajkrat izvedel Eddie Vedder. Po turneji iz leta 2006, ki je spremljala izdajo kompilacijskega albuma Echoes from the past, je Fred naznanil konec Dead Moon in se s Toody umaknil v svojo glasbeno trgovino v rodnem Oregonu.

Freda si nikoli nisem predstavljal kot penzionista, tako da nisem bil niti malo presenečen, ko je kmalu zatem z bobnarjem Kellyjem Halliburtonom ustanovil novo skupino in jo poimenoval Pierced Arrows. Po pravici povedano sem bolj slabo spremljal koncertni napovednik in sem šele nekaj dni pred koncertom od prijatelja - prav tako hudega Dead Moon fana - izvedel, da bodo v okviru evropske turneje obiskali tudi Menzo pri koritu. Njihovega prvenca Straight to the heart nisem niti poznal in si ga tudi namenoma nisem snel s spleta, ker sem želel podoživeti tisti surovi občutek prvega koncerta Dead Moon, ko še nisem poznal nobene pesmi.

Zakonca Cole sta poročena že preko 40 let. Poetično bi ju lahko označil za Johnnyja Casha in June Carter garažnega rocka. Ko zasedeta svoji mesti na odru, se ustavi čas. Bobni so zopet spredaj, kot pri Dead Moon, rekrut Kelly pa se je izkazal za odličnega odjemalca štafete Andyja Loomisa. V dobrih petinštiridesetih minutah so odhreščali celotno novo ploščo, zvarkom Dead Moon pa so se bolj ali manj načrtno izogibali. Osebno jih niti nisem nevemkako pogrešal in sem svojo zapriseženost luninemu mrku zadovoljil z gledanjem logotipa na Fredovem predpotopnem ojačevalcu³. Nove kompozicije Caroline, The wait, In my brain in C-U so zvenele še bolje, kot sem pričakoval, in se lahko brez problemov enakopravno kosajo z najboljšimi pesmimi iz Fredovega preteklega ustvarjanja. Po kratkem premoru so se Puščice vrnile in zvesto občinstvo nagradile z venčkom koncertnih standardov iz obdobja Dead Moon. It’s O.K., Elvisova Can’t help falling in love in 54/40 or Fight so bile sprejete s huronskim navdušenjem, rajanje pa je zaokrožila brutalna izvedba Dead Moon Night.

Nemir v meni je potešen vsaj za nekaj časa, Toody pa je obljubila, da se zopet vidimo naslednje leto. Zagotovo bom tam.

the paths we chose
have narrowed down
the moon has slipped
behind a cloud
and as these changes
still unfold
who can know
what futures hold
down this winding
twisting turn
where once you tread
there’s no return
make no mistake
what lies beyond
is dead ahead
and on and on

- Fred Cole -

1. iz bendov Zipper, King Bee, The Rats … [↩]
2. govoric, da to počne, ker je gluh na levo uho, nisem nikoli uspel verificirati [↩]
3. isti logo je tetoviran tudi na njegovemu desnemu licu [↩]

Ne vem, zakaj je poklicala, ampak sem vesel, da je. Ne vem, zakaj je prišla, in tudi nočem izvedeti. Iznenada, brez poprejšnje najave, brez časa za pripravo. Pretresla me je. Kot atol v viharnem morju čustev. S tem, da ni povedala nič, je povedala vse. Vse, ali pa spet nič. Pred mano se je odvrtel kalejdoskop slik iz preteklosti v stroboskopski osvetljavi in se sproti dopolnjeval s sedanjostjo. Sproščenost, pri kateri se oba držita nazaj. Razdalje, ki se navadno merijo v solzah. Vsega po malem. Moj naelektren dotik. Njen smeh, ki sproža potrese. Njen pogled, ki luknja ozon. Polnjenje treh let z malenkostmi, ki jih razumeva le midva. Gravura v srce, za nazaj. Še preden je kruta racionalnost utegnila pomoliti svojo grdo glavo iz peska, je odšla. Tako nenadno, kot se je pojavila. Zaključek, ki ne predvideva nadaljevanja. Zaključek, ki sem ga potreboval.

Danes sem dojel, da je življenje ciklično. In vsak naslednji dan bo boljši.

Dnevi okoli praznika so bili kot nalašč za nujno očiščenje balasta, ki se je neutrudno zažiral v pore mojega obstoja in nevarno uspešno iskal simbiozo z mojim čustvenim in mentalnim stanjem. Morda zveni kontradiktorno samooklicani mizantropiji, ampak ponavadi nisem ravno oboževalec asketskega načina življenja¹, tokrat pa je vse skupaj delovalo res blagodejno. Zgolj jaz, morski zrak in biografija Franka Zappe, svetlobna leta daleč od pisanja cenenih dram in njihovega vsakodnevnega uprizarjanja, varno skrit pred službenimi spisi, internetom, aktivistom Marjanom in patologijo slovenskih cest. Enostaven oddih, pri katerem si človek res etimološko oddahne.

1. ”I hate people, but I love gatherings,” kot se je v “Clerks” fantastično izrazil Randal. [↩]

“Senores y senoras, nosotros tenemos mas influencia
con sus hijos que tu tiene …
… pero los queremos.
Creado y regalo de los angeles … Juana’s Addiccion!”

Včeraj se je prvič odvila ameriška inačica glasbenih nagrad revije NME, kar samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če se v ta namen po sedemnajstih letih ne bi ponovno zbrala originalna postava benda, ki je psihadelijo šestdesetih, hard rock sedemdesetih in alternativo devetdesetih uspešno združil že ob koncu osemdesetih. Jane’s Addiction so edini bend, ki mu je v isti sapi uspelo biti Velvet Underground in Led Zeppelin, prepredanje ulične poetike in epskega larger-than-life zvoka, znanilci razširjanja obzorij glasbene industrije, ki so posledično tudi najbolj zaslužni za spremembo v mentaliteti povprečnega rock poslušalca.

Perry Farrell, Dave Navarro, Stephen Perkins in izgubljeni član, basist Eric Avery, ki je prisegel, da ne bo nikoli več stopil na oder pod zastavo Jane’s Addiction in ki tudi edini ni sodeloval pri reunionih iz 1997 in 2003, so - potem, ko so med ceremonijo prejeli nagrado NME za “godlike genious”¹ - odigrali štiri pesmi in sodeč po posnetkih in komentarjih ljudi, ki so bili tam, priklicali magijo, ki jih je spremljala v tistih slabih šestih letih delovanja, v katerih so posneli koncertni prvenec in dva studijska albuma, ki ju ni presegel noben alter-rock bend.

Ogenj v srcu je ponovno prižgan in le upam lahko, da se bo iz abotne prakse podeljevanja glasbenih nagrad z butastimi imeni izcimila tudi kakšna (po možnosti evropska) turneja najboljšega live benda vseh časov. Bojne sekire so bojda zakopane, težave z drogo in napihnjenimi egotripi pa varno pod ključem.

“Shadows of the morning light, shadows of the evening sun …
’til the sahdows and the lights were one.”

1. wtf? [↩]

Blixa Bargeld je poosebljena karizma. Tudi ko se odkašlja, je to le delček hrupa, ki tvori celoto. Nick Cave ga je nekoč opisal kot najlepšega človeka na svetu, ki iz sebe spušča zvoke, kot da bi mu nekdo iz duše trgal osate. Legendarni berlinski bonvivant in svetovljan¹ je to vnovič potrdil na torkovem koncertu svoje matične skupine Einstürzende Neubauten v veliki dvorani zagrebške Močvare, ki se srečuje s podobnimi problemi kot klubi na naši Metelkovi in je - tokrat bojda zares - na robu permanentnega zaprtja.

Pionirji industrijskega hrupa kljub letom primerni umirjenosti niso razočarali. Kaos in vsesplošno destrukcijo je na odru že pred nekaj časa zamenjal artikuliran in poetičen performans, kar seveda ne pomeni, da so manjkali doma narejeni in industrijsko navdahnjeni inštrumenti, kot so razne elastike, cevi, škripajoča tolkala, brušene činele v obliki zvezd in starinski platenšpiler, Alexander Hacke pa si pri igranju električnega basa proti koncu pomagal tudi z vibratorjem. Repertoar je bil na žalost starih sopotnikov večinoma sestavljen iz novejšega materiala, predvsem zadnje plošče “Alles wieder offen”, bend pa se je prikazal v odlični formi. Morda sem vseeno pogrešal nekaj tiste nebrzdane spontanosti, po kateri so bili znani v zgodnji fazi, vseeno pa je vse skupaj še vedno zvenelo zelo kredibilno in ne zgolj umetnost zavoljo umetnosti, kot so se skozi celoten obstoj grupacije znali izraziti njihovi kritiki. Blixa, zaprisežen vegetarianec, ki je zaradi skorajšnjih petih križev pridobil tudi na kilaži in ne izgleda več kot Habacucov kontroverzni eksponat, je svojo zbirko Fenderjevih kitar² tokrat očitno pustil doma, dvorana pa se je nekajkrat skoraj sesula ob zvokih njegovega visokotonskega in z megafonom podprtega dretja, ki je venomer lebdelo iznad zvočne podobe hladnovojne izkušnje domačega Berlina, ki so ga včasih z minimalističnim, včasih z megalomanskim hrupom neumorno ustvarjali ostali člani “podirajočih se stavb”, pri čemer mi je najbolj ostalo v spominu odlično ozvočeno prasketanje padajočih koščkov stiropora na kovinsko podlago med bolj baladnim delom nastopa.

Bivši Caveov heroin buddy je nastop kabarejsko začinil tudi z dobršno mero humorja in samoironije, na vztrajne pozive publike, naj zaigrajo “Silence is sexy”, katere osrednji del zajema zvok inhalacije cigaretne smotke, pa je v tipični nemški angleščini izjavil, da te pesmi v živo ne morejo več igrati, saj je skupina kolektivno prenehala kaditi, razen če kdo med publiko razpolaga z zeliščno cigareto. Na oder je priletelo kar nekaj (po moji skromni oceni navadnih) cigaretkov, nakar je Blixa hudomušno zamahnil z roko, da to niso zeliščne smotke, temveč podpora ameriškemu imperializmu.

Nekonvencionalni bend, ki me je v srednji šoli ničkolikokrat rešil pri preizkusih znanja iz nemščine, je dvourni nastop v nabito polni in slabo zračeni dvorani sklenil z dvema bisoma in znova dokazal, da dominantna Blixina osebnost in paleta močnih pejsažev pakiranega hrupa, s katerimi se lahkotno igračkajo izkušeni soborci izza mašinerije, tvorijo fascinantno kombinacijo, katere surovost je nemogoče v popolnosti zajeti na plošči, četudi je posneta na gradbišču s pomočjo letalskih turbin. Upam, da jih bomo nekoč zopet videli tudi v Ljubljani, kjer je pestrost in pogum koncertne ponudbe zadnje čase žal na nivoju Tokio Hotel.

1. ljubezen do orientalskih deklet ga je zavedla, da kot kraj svojega domovanja navaja tudi Kitajsko [↩]
2. večinoma stari Jaguarji in Mustangi, ki jih je oboževal tudi Kurt Cobain [↩]

Večinoma kupujem preko katalogov ali interneta, vsake toliko pa se pojavi kak proizvod, ki pred nakupom zahteva ogled v živo. Ko se število takšnih proizvodov namnoži, se odpravim v šoping center, navadno v BTC, kjer je vse na kupu. Vsaj pravijo tako.

Na kupu so predvsem ljudje. Mnogo njih. Ne mislim odkrivati tople vode, saj je to vsakomur, ki se je kakšno soboto znašel tam, kristalno jasno. Pločevina, gneča, vrste, skratka živžav epskih razsežnosti. Vsakič sproti se vprašam, zakaj je naš vedno bolj priljubljeni predsednik vlade kot argument proti zvišanju delavskih plač slikovito navajal štruce v smetnjakih, ne pa tako očitne stvari, kot je zasedenost nakupovalnih centrov, ki se množijo kot trop divjih zajcev na izoliranem otoku brez naravnih sovražnikov. Ne samo, da smo potrošniška družba, očitno smo potrošniška družba z veliko denarja.

Tako sem se resignirano znašel v tekstilni veleblagovnici v osrčju City Parka, pa v trgovini za hišne ljubljenčke¹, Big Bangu in še kje. Med intervali čakanja v vrsti sem na svojem betežnem mobilnem telefonu dvakrat odigral vseh 18 lukenj golfarskega turnirja. Kaj drugega kot izklopiti realnost mi niti ni preostalo, saj me je vrvež, ki se je odvijal okoli mene, dobesedno silil na bruhanje. Kljub relativno visokim cenam je vse skupaj izpadlo izredno ceneno, kot nekakšna tržaška kitajska štacuna z malo boljšim alarmnim sistemom. Ker sem nakup osnovnega živeža v nemško govorečem sosedu s spiska aktivnosti tako ali tako črtal že na pol poti, mačja hrana pa mi ne vzbuja apetita, sem se odločil, da si bom po dolgem času privoščil horsburger. Tudi vrsta je bila relativno ugodna. Ob ponujenem desetevrskem bankovcu me je rdečelični štantmajster namrgodeno vprašal, če imam morda drobiž, nakar sem mu odvrnil, da - odkar so podražili na štiri evre - to ni več drobiž. Prepričan sem, da mi je pljunil v mesni sir, ampak se res nisem mogel zadržati.

Ob žvečenju sem opazil, da se je vmes utrgal oblak. Očitno je šlo za dež, na kakršnega je upal Travis Bickle, saj se je po približno pol ure BTC spraznil za dobro polovico. Opravil sem še nekaj malenkosti, skočil v Rustiko po ročno narejeno² mlečno čokolado za nocojšnjo obiskovalko in odbrzel iz Sodome in Gomore moderne dobe. Mislim, da sem si popoldanski spanec več kot zaslužil, živčke pa bom obnavljal na drevišnjem Hellektru.

1. razvajen mačji par na obisku pač mora jesti [↩]
2. karkoli že to pomeni … [↩]

Malo brezsramne samopromocije za tako imenovani veseli december.

Poleg Nick Cave and The Bad Seeds lahko od mene pričakujete še venček zimzelenih viž by The Birthday Party, Grinderman, Einstürzende Neubauten, Mick Harvey solo, Barry Adamson solo, Crime and The City Solution in drugih, tako ali drugače povezanih s sv. Nickom.

DJ M@eva bo moj izbor presekal z legendarnimi poeti nemške elektronike Deine Lakaien, zagotovo pa tudi s kakšnim presenečenjem iz svoje veselodecembrske malhe.

NOVO: ob 21:00 projekcija dokumentarca The road to god knows where (1990)!

Vsi lepo vabljeni!